Up-30/95

20.3.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe L.B. iz K. na seji senata dne 20.3.1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba L.B. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. Kp 1039/94 z dne 1.12.1994 v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani opr.št. Ks 329/94 z dne 15.4.1994 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom opr.št. Ks 329/94 z dne 15.4.1994 zavrglo zahtevo pritožnika kot subsidiarnega tožilca za obnovo kazenskega postopka z obrazložitvijo, da za obnovo kazenskega postopka ni zakonskih pogojev. Višje sodišče je z izpodbijanim sklepom opr.št. Kp 1039/94 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Sodišči opirata svojo odločitev na 31. člen Ustave, ki med ostalim določa, da ne sme biti nihče ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodbo oproščen, in na 4. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), po katerem se nekdanji zvezni predpisi smiselno uporabljajo kot republiški predpisi le, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije, zaradi česar ni mogoče uporabiti tistih določb ZKP, ki dovoljujejo obnovo kazenskega postopka, ki se je končal s pravnomočno oprostilno sodbo.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo uveljavlja kršitev temeljne človekove pravice iz 8. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah, kršitev 7. točke 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter kršitev pravic iz 22. in 31. člena Ustave, smiselno pa tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Trdi, da je sodišče neupravičeno zavrglo njegovo zahtevo za obnovo postopka, s katero je kot subsidiarni tožilec v kazenskem postopku zoper obd. L.B. utemeljeno predlagal, da se ponovno izvedejo dokazi in da se obdolženka spozna za krivo kaznivega dejanja krive izpovedbe. Meni namreč, da sodišče nepravilno tolmači 31. člen Ustave, ki ga sam razume drugače, in sicer v tem smislu, "da je naperjena proti ponovnemu sojenju tistega, ki je bil obsojen ali oproščen na podlagi izvedenih in verodostojnih dokazov; ker pa zoper obd. L.B. takšni dokazi niso bili izvedeni, je tudi po 31. členu Ustave dovoljena obnova postopka". Enako razume pritožnik tudi vsebino 7. točke 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, zato Ustavnemu sodišču predlaga, "da odloči v prid ustavnosti, zakonitosti in pravnega reda".

B.

3.Po določbi 31. člena Ustave (prepoved ponovnega sojenja o isti stvari) ne sme biti nihče ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno obsodbo oproščen ali obsojen. Vsebinsko enako določbo vsebuje Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71), ki je na podlagi 3. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z njegovo razglasitvijo dne 25.6.1991 postal del pravnega reda Republike Slovenije in ki v 7. točki 14. člena določa, da ne sme biti nihče preganjan ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil že oproščen krivde ali obsojen s pravnomočno sodbo po zakonu ali kazenskem postopku katerekoli države.

4.V času izdaje izpodbijanih sodnih odločb se je kot republiški predpis uporabljal zvezni Zakon o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 26/86 - p.b. 74/87, v nadaljevanju ZKP), ki je v 404. členu omogočal v postopku obnove spremembo pravnomočne sodbe ali v korist ali v škodo obsojencev. Njegova uporaba je bila omejena z določbo 4. člena Ustavnega zakona, po kateri se nekdanji zvezni predpisi smiselno uporabljajo kot republiški predpisi le, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. V skladu s prepovedjo obnove kazenskega postopka v škodo obsojenega ali oproščenega, ki jo v citiranih določbah vsebujeta Ustava in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-27/92 z dne 9.7.1992, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 38/92, izrecno ugotovilo, da določbe ZKP, ki predvidevajo možnost obnove kazenskega postopka v škodo oprošenega ali obsojenca, nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije.

5.Iz podatkov v spisu kot nesporno izhaja , da je Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani po obtožnem predlogu pritožnika kot subsidiarnega tožilca, vloženem zoper obd. L.B. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja krive izpovedbe po členu 210/I KZ RS s sodbo opr. št. I K 355/92 z dne 20.10.1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. 1601/93 z dne 23.12.1993 obdolženko pravnomočno oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 350. člena ZKP zaradi pomanjkanja dokazov.

6.Na podlagi navedenega Ustavno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje razsodili pravilno - v skladu z Ustavo in zakonom ter Mednarodnim paktom, ko sta zahtevo pritožnika za obnovo kazenskega postopka zoper pravnomočno oproščeno L.B. zavrgli, saj obnova kazenskega postopka v škodo obsojenca oziroma pravnomočno oproščenega od razglasitve Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije dalje ni več dopustna. Vsakršna drugačna odločitev sodišč v postopku obnove bi bila v nasprotju z določbami 31. člena Ustave in 7. točke 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki jih ni mogoče razumeti tako, kot jih razume pobudnik. Čeprav za odločitev v konkretni zadevi ni pomembno, Ustavno sodišče pripominja, da novi Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94), ki velja od 1.1.1995 dalje, v skladu z ustavnimi določbami in Mednarodnim paktom v 410. členu izrecno določa, da se sme kazenski postopek obnoviti samo v korist obdolženca.

7.V zvezi z zatrjevano kršitvijo temeljne človekove pravice iz 8. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah se Ustavno sodišče sklicuje na svojo odločbo U-I-90/91 z dne 7.5.1992, v kateri je že ugotovilo, da Deklaracija nima značaja in moči mednarodne pogodbe in da zato Republike Slovenije ne zavezuje k določenemu ravnanju. Kršitev njenih določb zato ni mogoče neposredno uveljavljati.

Po 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, ko odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih Po 25. členu Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

C.Na podlagi podatkov iz spisa Ustavno sodišče ugotavlja, da je bilo pritožniku tako v sodnem postopku, v katerem se je njegova zahteva (obtožni predlog) obravnavala vsebinsko, kot tudi v postopku obnove kot subsidiarnemu tožilcu zagotovljeno sodno varstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, ki ga je pritožnik v obeh primerih izkoristil z vložitvijo pritožbe zoper sodbo oziroma sklep. Varstvo njegovih pravic je bilo torej zagotovljeno ves čas postopka na način, kot ga predpisuje ZKP v določbah, ki urejajo položaj oškodovanca kot tožilca v kazenskem postopku - za vse subsidiarne tožilce enako, zato tudi zatrjevani kršitvi 22. in 25. člena Ustave očitno nista podani.

8.Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi prvega in drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v senatu, ki so ga sestavljali: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič