Jedro

Tožnik ni uspel dokazati, da bi preostalo nepremično premoženje v Sloveniji, tudi če bi prišlo do prodaje spornih nepremičnin, zadoščalo za poplačilo terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožnika zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 19. 11. 2014, s katerim je slednjemu prepovedalo razpolagati z nepremičninama parc. št. 582/0 in parc. št. 583/1, obe k. o. X z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi, do pravnomočne odločitve sodišča v predmetnem sporu.

Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče se ni opredelilo do ugovornih navedb tožnika, da se je za prodajo parc. št. 582/0 in 583/1 k. o. X (v nadaljevanju sporni parceli) odločil, ker se je našel zainteresiran kupec (pripravljen je bil plačati kupnino 40.000,00 EUR, čeprav sta po podatkih GURS ti dve nepremičnini skupno ovrednoteni na okoli 18.000,00 EUR), in da takšna prodaja predstavlja gospodarno ravnanje s premoženjem. Sodišče sicer res omenja izpovedbo tožeče stranke na naroku 19. 2. 2013, je pa dokazno ne primerja z ostalimi dejstvi, ki jih je tožeča stranka izpostavila v utemeljitev, da njeno razpolaganje s premoženjem v Sloveniji ni usmerjeno v oteževanje morebitne izterjave morebitne terjatve tožene stranke. Tožnik je v ugovoru navedel, da je poleg spornih parcel lastnik tudi drugega vrednejšega nepremičnega premoženja, ki ga predstavlja še vsaj sedem parcel v k. o. X (navedene so v zemljiškoknjižnih izpiskih, ki so bili v spis vloženi 19. 2. 2013 (takšno lastninsko stanje je še danes) in stavba E. Tožena stranka v odgovoru na ugovor teh dejstev ni prerekala, zato jih je treba šteti na podlagi 214. člena ZPP za priznanje. Če je sodišče dvomilo v lastništvo, bi ga lahko preverilo z vpogledom v zemljiško knjigo, glede vrednosti nepremičnin pa bi se prepričalo z vpogledom v podatke portala Prostor, ki ga vodi Geodetska uprava Slovenije. Tožnik je z navedbo nepremičnin, ki jih ima v Sloveniji, ovrgel trditve toženca, da v Sloveniji nima vrednejšega premoženja. Dokazno breme se je s tem preneslo nazaj na toženca.

Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sklep ima razloge o odločilnih dejstvih (v postopku izdaje začasne odredbe zadošča stopnja verjetnosti) in odgovori na vse pomembne ugovorne trditve. Nagib, ki je vodil tožnika pri odločitvi za prodajo spornih nepremičnin,(1) ni pravno pomemben. Odločilno je, da ima toženec sporne nepremičnine namen prodati (tega ne zanika) in, da, kot ugotavlja sklep, tožnik, ki ima sicer stalno prebivališče v K., v Sloveniji nima drugega premoženja razen nepremičnin. Ni podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sklep do ugovornih navedb glede namena tožnika za prodajo ni opredelil. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvi obstoja terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ), nasprotuje pa ugotovitvi sklepa o verjetno izkazani nevarnosti, da bo zaradi razpolaganja s premoženjem terjatev onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

Sklep kot odločilno upošteva, da tožeča stranka v Sloveniji nima drugega premoženja, razen nepremičnin, vsled česar bo z razprodajo premoženja v Sloveniji povzročila, da tožena stranka ne bo imela druge izbire, kot da bo svojo terjatev uveljavljala v K. Pritožba ne vzbuja pomislekov v pravilnost zaključka sklepa, da tožnik ni uspel dokazati, da bi preostalo nepremično premoženje, ki se nahaja v Sloveniji, tudi če bi prišlo do prodaje spornih nepremičnin, zadoščalo za poplačilo terjatve. Pravilno je stališče sklepa, da bi le v primeru, da bi slednje zadoščalo za poplačilo, ne bi bila (s stopnjo verjetnosti) izkazana nevarnost onemogočanja oziroma oteženja uveljavljanja terjatve tožene stranke. Drugega vrednejšega premoženja (še sedem parcel poleg spornih, stavba E.) tožnik, kot pravilno obrazloži sklep, ni izkazal. Tudi če bi se sledilo tožnikovi trditvi, da zemljiškoknjižni izpiski predloženi 19. 2. 2013 izkazujejo lastniško stanje (tudi) na dan izdaje začasne odredbe, to na odločitev ne bi imelo vpliva. Tožnik, kot pravilno navaja sklep, v trditveni podlagi (ugovoru) ni niti navedel (drugih) nepremičnin, ni opredelil njihove vrednosti, in tudi ni predlagal dokazov za ugotovitev vrednosti. Pritožbena trditev, da tožena stranka v odgovoru na ugovor tožnikovih trditev glede premoženja v Sloveniji ni prerekala, pa je protispisna.(2) Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi sodišče lahko iz zemljiškoknjižnih izpiskov ugotovilo za katere parcele gre, in da bi se o njihovi vrednosti lahko prepričalo z vpogledom v podatke portala Prostor, ki ga vodi Geodetska uprava Slovenije. Trditveno in dokazno breme, tudi v postopku začasne odredbe, je na strani strank. Ne drži pritožbena navedba, da je tožnik navedel, katere nepremičnine ima v Sloveniji v lasti, navedel pa tudi ni njihove vrednosti. Posledično se dokazno breme (da nima vrednejšega premoženja) ni preneslo na toženo stranko, kot se zavzema tožnik.

Ob verjetno izkazanem obstoju denarne terjatve in pravilni oceni nadaljnjih predpostavk, ki morajo biti podane za izdajo začasne odredbe, je sklep pravilno zavrnil ugovor tožnika.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo, izdano v tem postopku, v okviru katerega se o zavarovanju odloča (šesti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Po trditvi tožnika razpolaganje s premoženjem v Sloveniji ni usmerjeno v oteževanje morebitne izterjave morebitne terjatve tožene stranke, temveč se je za prodajo spornih nepremičnin odločil, ker predstavlja gospodarno ravnanje s premoženjem, in ker se je za nakup našel zainteresiran kupec, ki je bil pripravljen plačati kupnino 40.000,00 EUR.

(2) V odgovoru na ugovor je toženec med drugim navedel, da tožnik v ugovoru ni navedel, za katere nepremičnine naj bi šlo, prav tako ni z ničemer izkazal, da naj bi bil še vedno njihov lastnik in koliko naj bi bile te nepremičnine po njegovem vredne …