Jedro

Čeprav je tožnik zatrjeval, da na delo ni hodil, ker za delo ni bil zmožen, njegovo laično mnenje o njegovi nezmožnosti oz., njegova ocena, da zdravljeneje še ni končano, ni upravičen razlog za izostanek z dela, saj je iz mnenj zdravniške komisije I. in II. stopnje razvidno, da je bil tožnikov bolniški stalež zaključen, tožnik pa ni sprožil postopkov za presojo utemeljenosti ugotovitev obeh zdravniških komisij. Pri tem ni odločilno tožnikovo navajanje, da je njegov osebni zdravnik menil, da mu bil bolniški stalež zaključen preuranjeno in tožnikovo prepričanje, da mu bo zdravniška komisija II. stopnje bolniški stalež podaljšala. O upravičeni začasni zadržanosti z dela kljub neodobrenemu bolniškemu staležu bi bilo mogoče govoriti, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik izostal z dela zato, ker je bil prepričan, da ima odobren bolniški stalež ali če bi tožnik v postopku s predložitvijo ustreznih dokazov (izvedenec medicinske stroke ustrezne smeri), dokazal, da v spornem obdobju dejansko ni bil zmožen za delo pri toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka vzpostaviti delovno razmerje od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje, ga poklicati na delo, mu izplačati plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih imel, če bi delal, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da v socialnem sporu ni uveljavljal bolniškega staleža, ker ni bil poučen, da bi tak spor lahko sprožil. Kljub temu v spornem obdobju ni izostal z dela iz neupravičenih razlogov, saj njegova poškodba palca v kritičnem času še ni bila tako zazdravljena, da bi si lahko obul zaščitne čevlje, kar sicer izhaja iz izvida specialista in fizioterapevta, katera je predložil sodišču že ob vložitvi tožbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik v obdobju od 12.9.2000 do 3.10.2000 izostal z dela, čeprav ni imel odobrenega bolniškega staleža, prav tako pa ni imel dovoljenja za izrabo letnega dopusta. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je zdravniška komisija I. stopnje dne 6.9.2000 ob prisotnosti tožnika ugotovila, da je tožnikova začasna zadržanost od dela (prvi dan začasne zadržanosti od dela je bil 1.7.2000) zaključena 11.9.2000. V tem mnenju (A 6) je bil tožnik opozorjen, da ima pravico zahtevati presojo mnenja, vendar pa se mora po njemu ravnati ne glede na vloženo zahtevo za njegovo presojo. Iz tožbenih navedb tožnika je razbrati, da se po zaključenem bolniškem staležu za delo še vedno ni čutil sposobnega, zato se je najprej poskušal s predpostavljenim dogovoriti za dopust. Ker ti dogovori niso bili uspešni, je po nasvetu osebnega zdravnika na zdravniško komisijo II. stopnje naslovil zahtevo za presojo mnenja zdravniške komisije I. stopnje. Osebni zdravnik je bil prepričan, da bo zdravniška komisija II. stopnje tožniku podaljšala bolniški stalež, zato ga je poslal na ponovni pregled k specialistu in na fizioterapijo. Po končani fizioterapiji se je tožnik 3.10.2000 vrnil na delo, ker se je za to čutil zmožnega, čeprav o njegovi zahtevi zdravniška komisija II. stopnje takrat še ni odločala. Tožnik je bil prepričan, da mu bo zdravniška komisija II. stopnje zaključila bolniški stalež z 2.9.2000, vendar pa je ta organ potrdil mnenje zdravniške komisije I. stopnje o tem, da je bil bolniški stalež tožnika zaključen z 11.9.2000 (A 7). V mnenju zdravniške komisije II. stopnje je bil tožnik opozorjen, da lahko zahteva izdajo odločbe, če s tem mnenjem ni zadovoljen. Tožnik izdaje odločbe kljub pravnemu pouku ni zahteval. Glede na to je neutemeljena njegova pritožbena navedba, da o možnosti sprožitve socialnega spora ni bil poučen.

Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik v obdobju od 12.9.2000 do 3.9.2000 ni imel odobrenega bolniškega staleža. Tožnik je sicer v postopku zatrjeval, da na delo ni hodil zaradi tega, ker za delo ni bil zmožen, vendar delavčevo laično mnenje o njegovi nezmožnosti za delo ne more pomeniti upravičenega razloga za njegov izostanek z dela ob dejstvu, da je bila njegova sposobnost oz. zmožnost za delo ugotovljena tako v mnenju zdravniške komisije I. stopnje kot v mnenju zdravniške komisije II. stopnje. Delavec, kateremu je zdravniška komisija I. stopnje zaključila bolniški stalež (kar je potrdila tudi zdravniška komisija II. stopnje) in ki ne sproži nadaljnjih postopkov za presojo utemeljenosti ugotovitev obeh zdravniških komisij, se ne more sklicevati na to, da po njegovi oceni njegovo zdravljenje še ni bilo končano. O opravičenosti začasne odsotnosti z dela zaradi bolezni, poškodbe pri delu ali izven dela odloča pristojna zdravstvena služba, ne pa delavec sam. Tožnik bi se moral v skladu s poukom iz mnenja zdravniške komisije I. stopnje po zaključenem bolniškem staležu vrniti na delo k toženi stranki. Na takšno ravnanje tožnika ne bi smelo imeti vpliva niti mnenje tožnikovega osebnega zdravnika, na katero se sklicuje tožnik v tožbi (po katerem naj bi mu bil bolniški stalež zaključen preuranjeno) niti dejstvo, da je bil tožnik prepričan, da mu bo zdravniška komisija II. stopnje bolniški stalež podaljšala. Tožnik je bil seznanjen z zaključkom bolniškega staleža in z mnenjem zdravniške komisije I. stopnje, kar pomeni, da bi se moral po njem ravnati. O upravičeni začasni zadržanosti z dela kljub neodobrenemu bolniškemu staležu bi bilo mogoče govoriti, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik izostal z dela zato, ker je bil prepričan, da ima odobren bolniški stalež ali če bi tožnik v postopku s predložitvijo ustreznih dokazov (izvedenec medicinske stroke ustrezne smeri, ...) dokazal, da v spornem obdobju dejansko ni bil zmožen za delo pri toženi stranki.

Tožnik se je v postopku skliceval tudi na izvid specialista ortopeda z dne 12.9.2000 (A 4) in na obvestilo zdravnika z dne 2.10.2000 (A 5), iz katerih pa ne izhaja, da bi bil zaradi poškodbe palca (ki je bila sicer razlog za njegov bolniški stalež od 1.7.2000 do 11.9.2000) tudi v obdobju po 12.9.2000 nesposoben za opravljanje dela. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi navedenega ugotovilo, da tožnik za obdobje od 12.9.2000 do 2.10.2000 ni imel potrdila o upravičeni odsotnosti od dela zaradi bolezni oz. poškodbe in da tožnik v tem obdobju ni imel odobrenega letnega dopusta (tej ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik v pritožbi ni oporekal oz. je ni izpodbijal) je utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki na podlagi 5. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih, posledično pa tudi del tožbenega zahtevka na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja.

Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni bil podan, prav tako pa sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika v skladu z 353. čl. ZPP zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.