Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo tako subjektivno prizadetost tožnika kot tudi dejstvo, da izrečene neresnične trditve objektvino predstavljajo takšen poseg v tožnikovo čast in dobro ime, da zmanjšuje njegov ugled, mečejo temno luč na osebnostno zunanjo podobo tožnika in ga prikazujejo kot grobjana, ki je fizično napadel starejšega gospoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v višini 350.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2004 do plačila. Višji tožbeni zahtevek do 800.000,00 SIT je zavrnilo in odločilo, da se zahteva tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

Proti navedeni sodbi v obsodilnem delu je toženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka absolutne narave, ker pritožniku ni dalo možnosti obrambe, saj ga ni vabilo na obravnavo, kjer bi se lahko branil pred neutemeljenim tožbenim zahtevkom.

Pritožnik namreč ni prejel vabila, zato ni vedel, v kakšni fazi je postopek in kako se lahko brani pred sodiščem. Takšna kršitev določb pravdnega postopka avtomatično pomeni razveljavitev sodbe. Nadalje pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je v celoti sledilo izpovedi tožeče stranke, navedb pritožnika v odgovoru na tožbo in drugih dokazov v korist pritožnika pa ni upoštevalo. Povsem je zanemarilo objektivno dejstvo, da je pritožnik dejansko starejša oseba, ki je lahko bila izpostavljena nasilju tožnika. Priča I.V. je tožnikova žena, zato njeno pričevanje ne more biti nepristransko. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo, da naj bi tožnik pritožnika samo blago odrinil, saj je pritožnik pri napadu s strani tožikov utrpel telesne poškodbe, zaradi katerih je bil prisiljen obiskati zdravnika in o tem prilaga tudi zdravniško potrdilo. Sodišče prve stopnje pa je nepravilno uporabilo tudi materialno pravo, saj je nepremoženjsko škodo ocenilo pavšalno in ni izvedlo nobenega dokaza, s katerim bi ugotovilo, kakšna škoda je tožniku dejasnko nastala, da bi lahko na podlagi takšne ugotovitve prisodilo odškodnino, ki bi pomenila restitucijo tako ugotovljene škode. Svoje odločitve o škodi pa sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. čl. ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani.

Ob upoštevanju določbe 1. odst. 7. čl. in 212. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Tožeča stranka je za svoje trditve, da je bilo ravnanje tožene stranke, ko je v oddaji Televizije Slovenija Tednik in v reviji Mag trdil, da ga je tožnik dne ... surovo pretepel in ga potem onesveščenega na tleh obrcal, protipravno, saj so bile navedene trditve neresnične in da je z neresničnimi trditvami v sredstvih javnega obveščanja toženec hudo razžalil dobro ime in čast tožnika, zato je upravičen do plačila pravične denarne odškodnine, predlagala dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala nasprotno, torej da so bile izrečene trditve o tožnikovem fizičnem napadu na toženca resnične in v potrditev svojih navedb predlagala svoje zaslišanje, vpogled v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. in v zdravniško potrdilo Zdravstvenega doma Ljubljana z dne 15.4.1997, ki pa ga ni predložila sodišču vse do zaključka postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v predlagani pravdni spis in ugotovilo, da se gradivo v tem spisu ne nanaša na v tem postopku obravnavani dogodek.

Toženca je že na prvo obravnavo dne 23.2.2004, katere se je udeležil takratni toženčev pooblaščenec, vabilo štirikrat tudi z vabilom na zaslišanje, vendar poskusi vročitve niso bili uspešni, saj toženec kljub obvestilom vročevalca sodnih pošiljk ni hotel prevzeti. Toženec vabila na obravnavo in na zaslišanje dne 5.4.2004 res ni prejel, ker ga vročevalec ob prvem poskusu vročitve sodne pošiljke dne 26.3.2004 ni našel doma, zato mu je pustil prvo obvestilo s pozivom, da zaradi vročitve počaka vročevalca dne 27.2.2004. Ker tudi tega dne toženec ni bil doma, da bi prevzel sodno pošiljko, mu je vročevalec pustil drugo obvestilo o prispelem pismu, v katerem je bil toženec opozorjen, da lahko sodno pošiljko prevzame v naslednjih 15 dneh od

28.2.2004 na pošti, sicer se bo štelo, da je vročitev opravljena na dan, ko je vročevalec pustil to obvestilo, torej 27.2.2004. Toženec sodne pošiljke ni prevzel, zato se ob upoštevanju določil 140. do

142. čl. ZPP šteje, da je bil toženec pravilno vabljen na obravnavo in na zaslišanje dne 5.4.2004. Glede na to pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določbe 282. čl. ZPP glavno obravnavo lahko opravilo kljub njegovi odsotnosti in ob upoštevanju določbe 2. odst. 258. čl. ZPP lahko zaslišalo kot stranko le tožnika, saj toženca ni mogla zaslišati, ker se ni odzval sodnemu vabilu. Ker se torej šteje, da je bil toženec pravilno povabljen na obravnavo, ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je imel toženec možnost obravnavanja pred sodiščem. Če je ni izkoristil, je to njegova odločitev, ki na pravilnost odločitve v tem postopku ne more imeti vpliva.

Sodišče prve stopnje je odločilo o zahtevku na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo in pravilno ob upoštevanju določbe 8. čl. ZPP zaključilo, da je tožnik dokazal svoje trditve, saj v odsotnosti kakršnihkoli dokazov s strani tožene stranke ni imelo razloga, da ne bi verjelo tožnikovi prepričljivi izpovedi. Glede na povedano pa ni podan niti v pritožbi zatrjevan razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, saj le objektivno dejstvo, da je toženec starejša oseba in v odgovoru na tožbo zanikane tožnikove trditve ne morejo izpodbiti po oceni prvostopnega sodišča prepričljive tožnikove izpovedi o poteku dogodka dne 10.3.1997. Zdravniškega potrdila, ki ga je toženec priložil pritožbi, sodišče druge stopnje ne sme upoštevati, saj sme ob upoštevanju določbe 1. odst. 337. čl. ZPP pritožnik v pritožbi predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz

2. odst. 286. čl. ZPP. Toženec pa niti ne zatrjuje, da tega dokaza ni mogel predložiti pravočasno v postopku na prvi stopnji, zato predstavlja ta dokaz nedovoljeno pritožbeno novoto.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, saj je z zaslišanjem tožnika in pričevanjem njegove žene ugotovilo, da je tožniku zaradi toženčevega protipravnega ravnanja nastala škoda, ker je bil zaradi v sredstvih javnega obveščanja razširjenih neresničnih trditev prizadet, jezen, razburjen in zagrenjen, kar je vplivalo na njegovo duševno stanje in mu povzročilo duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, kar pravica do časti in dobrega imena nedvomno je. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tako subjektivno prizadetost tožnika kot tudi dejstvo, da izrečene neresnične trditve objektvino predstavljajo takšen poseg v tožnikovo čast in dobro ime, da zmanjšuje njegov ugled, mečejo temno luč na osebnostno zunanjo podobo tožnika in ga prikazujejo kot grobjana, ki je fizično napadel starejšega gospoda.

Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je prvostopno sodišče s prisojo denarne odškodnine v višini 350.000,00 SIT pravilno uporabilo tudi določbo 2. odst. 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki pravi, da pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Prisojena odškodnina predstavlja primerno zadoščenje in je primerljiva z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih. Odločitev o nastanku škode in višini odškodnine je obrazložena, saj je prvostopno sodišče o tem navedlo jasne, prepričljive in logične razloge, zato ni podana niti v pritožbi smiselno zatrjevana kršitev pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v mejah pooblastil iz 2. odst. 350. čl. ZPP ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni storilo kakšnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker je torej pritožba neutemeljena, jo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.