Jedro

Ker je bila torej tožeča stranka ustanovljena zaradi dejavnosti opravljanja iger na srečo, to dejavnost pa urejajo posebni predpisi in je za opravljanje te dejavnosti prejela od svojega ustanovitelja ustrezna osnovna sredstva, prevzela pa je tudi delavce, tudi po presoji sodišča tožeča stranka ni upravičena do olajšave iz 1. odstavka 21. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada, št. 300-11/97-06/SS/370-37/93-II/96 z dne 10. 9. 1997, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 1993, v znesku 37.029.944,00 SIT in pripadajočih predpisanih zamudnih obresti, izračunanih od prvega dne zamude plačila do vključno 23. 6. 1997, v višini 56.205.834,88 SIT ter obračun in plačilo pripadajočih predpisanih zamudnih obresti za obdobje od 24. 6. 1997 do plačila davčne obveznosti. Tožeča stranka je v pritožbi na podlagi 64. člena Zakona o davku dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 do 34/96, v nadaljevanju ZDDPO) uveljavljala olajšavo iz 21. člena Zakona o davku dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 48/90, 32/91 in 14/92). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja 1. odstavek 21. člena Zakona o davku dobička pravnih oseb, ki določa, da se davčnim zavezancem, ki začnejo s poslovanjem na novo, plačilo obračunanega davka zniža za prvo leto poslovanja za 100 %, za drugo leto poslovanja za 66 % in za tretje leto poslovanja za 33 %. V 4. odstavku istega člena pa je določeno, da se za davčne zavezance, ki začnejo s poslovanjem na novo ne štejejo zavezanci, ki so nastali zaradi statusnih sprememb po posebnih predpisih oziroma tisti, ki so spremenili dejavnost, sedež, lastnika ali ime. Po prehodni določbi 64. člena ZDDPO pa davčni zavezanci, ki na dan uveljavitve tega zakona (1. 1. 1994) uveljavljajo davčno olajšavo po 21. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb, lahko to olajšavo uveljavljajo do poteka dobe. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni pričel s poslovanjem na novo, temveč je le nadaljeval z dejavnostjo, ki jo je opravljal njegov ustanovitelj, zato ni upravičen do davčne olajšave za poslovanje na novo. V Aktu o ustanovitvi tožnika, ki ga je dne 8. 9. 1992 sprejel delavski svet ustanovitelja Turistično podjetje AAA p. o., so v 4. členu naštete dejavnosti in sicer, prirejanje posebnih iger na srečo v skladu z veljavnimi predpisi. Enako dejavnost ima tožnik navedeno tudi v 4. členu Statuta, sprejetega 24. 12. 1992 in v sklepu registrskega sodišča, Temeljnega sodišča v A - Enota A, št. Srg 1645/92 z dne 10. 11. 1992. Poleg te dejavnosti ima tožnik registrirane še dejavnosti organizacija in izvedba turističnih prireditev za pridobivanje gostov, gostinske storitve za goste igralnice, opravljanje poslov menjav tuje valute za goste igralnice, oddajanje reklamnih površin, poslovnih prostorov in funkcionalnih površin. Vse naštete dejavnosti je imel vpisane v sodni register tudi njegov ustanovitelj Turistično podjetje AAA p. o.. Nadalje je v 21. členu Akta o ustanovitvi navedeno, da delavci, ki so zaposleni v BBB nadaljujejo delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi pri družbi-tožniku. Enako določbo ima tudi 38. člen Statuta tožnika. V 13. členu Statuta tožnika pa je določeno, da ustanovitelj Turistično podjetje AAA p. o. kot ustanovitvena sredstva vlaga premična sredstva za prirejanje iger na srečo, ki so specificirana v prilogi št. 1 Akta o ustanovitvi po knjigovodski vrednosti za dan 31. 12. 1991, v vrednosti 66.699.454,00 SIT. Po mnenju tožene stranke tožnik torej ni upravičen do davčne olajšave poslovanja na novo, saj je bil namen navedene davčne olajšave z davčnimi olajšavami spodbujati gospodarske subjekte, da začnejo z opravljanjem gospodarske dejavnosti in da jim pri tem v obdobju premagovanja začetniških težav država pomaga z davčnimi olajšavami.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega predpisa, to je določb Zakona o davku dobička pravnih oseb. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe in vztraja pri upoštevanju olajšave pri odmeri davka od dobička pravnih oseb za leto 1993 na podlagi določbe 64. člena ZDDPO. Po mnenju tožeče stranke je treba navedeno davčno olajšavo upoštevati že po samem zakonu in je tožniku kot davčnemu zavezancu ni bilo potrebno posebej uveljavljati "s kakršnokoli vnaprejšnjo odločbo ali s kakšnim drugim dokumentom davčnega ali kakšnega drugega upravnega organa". Zakonodajalec ni uvedel davčnih olajšav za pravne osebe, ki bi "na novo začele opravljati dejavnosti", saj bi to pomenilo, da lahko vsaka, tudi obstoječe pravne osebe pričnejo opravljati neko dejavnost na novo. Zakonodajalec je dal možnost uveljavitve davčnih olajšav le novo ustanovljenim podjetjem, ne pa tudi obstoječim podjetjem. Tožnik ni nastal s statusno spremembo (delitvijo, pripojitvijo, spojitvijo, združitvijo, izločitvijo), da bi se iz dela ustanovitelja ustanovilo popolnoma samostojno podjetje, zato da bi nadaljeval dejavnost, ki jo je opravljala neka druga pravna oseba pred statusno spremembo že poprej. Dokaz za te trditve predstavlja listinska dokumentacija, vložena v sodnem registru Okrožnega sodišča v B. Tožeča stranka se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da do davčne olajšave ni upravičen iz razloga, ker ima tožnik vpisane enake dejavnosti kot njegov ustanovitelj iz česar je razumeti, da tožnik ni pričel s poslovanjem na novo, temveč je nadaljeval z dejavnostjo, ki jo je opravljal njegov ustanovitelj, zato naj ne bi bil upravičen do davčne olajšave za poslovanje na novo. Tega namena pa v zakonu ni zaslediti, kar pomeni, da ima tožena stranka svoja merila, na podlagi katerih ugotavlja dejstva in na njihovi podlagi odmerja davek od dobička. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, je udeležbo v postopku prijavilo z vlogo št. U-A07-3329/2002-3-F z dne 27. 9. 2002. Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je stališče tožene stranke, da tožeča stranka ni upravičena do davčne olajšave po 21. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb pravilno in na zakonu utemeljeno. Po določbi 3. odstavka 21. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb se za davčne zavezance, ki začnejo s poslovanjem na novo, ne štejejo zavezanci, ki so nastali zaradi statusnih sprememb po posebnih predpisih oziroma tisti, ki so spremenili dejavnost, sedež lastnika ali ime. Davčna olajšava iz 21. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb je bila predlagana zaradi vzpodbujanja gospodarske aktivnost in pomoči v prvem obdobju poslovanja, pri čemer je razumeti politiko davčnih olajšav v okviru zelo ozkega kroga namenov, kot izhaja iz predloga za izdajo Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Poročevalec SRS, št. 21/90). Iz podatkov v upravnih spisih, kot tudi listin, ki jih je presojal tako prvo kot drugostopni davčni organ (Akt o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo v družbeni lastnini - igralnica AAA d.o.o. z dne 8. 9. 1992 ter Statut družbe z omejeno odgovornostjo v družbeni lastnini - igralnica AAA d.o.o. z dne 24. 12. 1992), je razvidno, da je bila tožeča stranka ustanovljena z namenom povečevanja učinkovitosti in uspešnosti poslovanja, predvsem pa zaradi kasnejšega preoblikovanja dejavnosti iger na srečo po Zakonu o posebnih igrah na srečo. Gre torej za to, da je bila tožeča stranka ustanovljena z namenom opravljanja dejavnosti iger na srečo. Za ta namen je ustanovitelj prepustil novi družbi - tožeči stranki premična sredstva za prirejanje posebnih iger na srečo ter novi družbi prepustil vse delavce, ki so bili zaposleni v BBB. Ker je bila torej tožeča stranka ustanovljena zaradi dejavnosti opravljanja iger na srečo, to dejavnost pa urejajo posebni predpisi in je za opravljanje te dejavnosti prejela od svojega ustanovitelja ustrezna osnovna sredstva, prevzela pa je tudi delavce, tudi po presoji sodišča tožeča stranka ni upravičena do olajšave iz 1. odstavka 21. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb. Tožeča stranka tudi nima prav, da se olajšava lahko uveljavlja po samem zakonu, saj mora davčno olajšavo uveljavljati davčni zavezanec sam v letnem obračunu davka od dobička (25.člen Zakona o davku od dobička pravnih oseb in Odredba o obrazcu za obračun davka od dobička - Ur.l. RS št. 8/93).

Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit in je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).