Jedro

Pritožnica sicer pravilno povzema dele darilne pogodbe in kupoprodajne pogodbe, a je zmotno njeno stališče, da ni mogoče dokazovati, da je bilo v času daritve drugačno stanje darovane nepremičnine, kot je zapisano v pogodbah. Pogodba ne predstavlja javne listine v smislu 224. člena ZPP, ki bi dokazovala resničnost, kar se v njej potrjuje ali določa. Dopustno je dokazovati, da v pogodbi opisano stanje nepremičnine ni odražalo dejanskega stanja v naravi, za kar pa pogodbe ni treba sodno izpodbijati, saj ni sporna njena veljavnost, temveč stanje nepremičnine ob daritvi. Da pogodbi nista odražali dejanskega stanja v naravi, je prepričljivo potrjeno z izpovedbami tožnice in prič.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bil objekt (št. ID 000), ki stoji na nepremičnini parc. št. 195/17, k. o. ..., ob daritvi 16. 11. 1978 zgrajen do druge plošče, in da sta bila objekt in zemljišče komunalno opremljena z vodovodnim priključkom, električnim priključkom in makadamskim pristopom, kar je potrebno upoštevati pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine po pokojni A. A. ter se takšno stanje objekta upošteva pri določitvi vrednosti prejetega darila, ki se vračuna v nujni dedni delež toženke (I. točka izreka) in da je toženka od zapustnice prejela kot darilo še zneske: 1.000 EUR za plačilo carine ob nakupu avta, 30.000 DEM za nakup avta ter 30.000 SIT za dopust v Tuniziji, kar se vračuna v nujni delež toženke (II. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (podrobneje razvidno iz III. točke izreka). Glede stroškov postopka je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni (in posledično stroškovni) del sodbe vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve zahtevka tudi v preostalem delu, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je sodišče napačno ugotovilo stanje nepremičnine in na njem stoječega objekta v času sklepanja darilne pogodbe s 16. 11. 1978. Da objekt ni bil zgrajen do druge plošče, je razvidno iz več listin. Iz darilne pogodbe, sklenjene med A. A. in B. A. kot darovalcema ter C. C. (toženko) in D. C. kot obdarjencema, izhaja, da gradnja na zemljišču ni dovoljena, garaži, ki sta na zemljišču, pa sta nedokončani in v razpadajočem stanju. Iz kasnejše kupoprodajne pogodbe s 5. 10. 1984, s katero sta obdarjenca prodala sporno nepremičnino parc. št. 195/17, k. o. ..., kupcu E. E., izhaja, da se prodaja njiva v izmeri 400 m2 in da je stanje v naravi drugačno, ker sta na njivi zgrajeni dve garaži, ki sta bili nadzidani. Ta pogodba izkazuje, da sta bili ob sklepanju kasnejše pogodbe zgrajeni le dve garaži in ne objekt oz. stanovanjska hiša do druge plošče. Navedba v pogodbi, da sta bili garaži nadzidani kasneje, ne pove nič o tem, kdaj sta bili nadzidani, še manj kakšno je bilo stanje ob daritvi, to je šest let prej. Vsi podpisniki obeh pogodb so potrdili resničnost zapisanih navedb v pogodbah. Pogodbi nista bili nikoli izpodbijani, torej velja, da je vsebina resnična in veljavna. Drugačne navedbe tožnice ne more omajati vsebine pogodb. Želja staršev ne pomeni, da je do gradnje tudi prišlo, zlasti ob tem, da je bila z odločbo Skupščine Občine F. z 12. 4. 1973 dovoljena le gradnja dveh garaž. Sodišče se opira na izpoved tožnice, ki naj bi bila podkrepljena z tremi odločbami, a to ne drži, saj te odločbe ne potrjujejo navedb tožnice o stanju objekta ob daritvi. Omenjena odločba izkazuje, da je bila takratnima lastnikoma B. A. in A. A. dovoljena le gradnja dveh garaž in da se namembnosti ne sme menjati. Če te zahteve ne bi bile spoštovane, bi prišlo do sankcij. Iz odločbe Skupščine občine F. z 18. 10. 1971 pa sploh ne izhaja, na katero nepremičnino se nanaša. Tožnica ni izkazala povezave s spornim objektom in parcelo, ki je predmet postopka. Odločba o prekršku z 12. 1. 1972 ni relevantna za ta postopek, saj se v njej omenja parc. št. 195/5, k. o. ..., in ne sporna parc. št. 195/17, k. o. ...

Napačno je ugotovljeno tudi dejansko stanje glede opremljenosti spornega zemljišča. Ne drži, da je bilo opremljeno z vodovodnim in električnim priključkom. Iz odgovora KP F. s 14. 10. 2020 izhaja, da je bil vodovodni priključek za investitorja zgrajen leta 1976, ne pa tudi, na kateri parceli je bil izveden. Tudi iz priloženega potrdila (Hišni priključek št. 741) ne izhaja povezava s parc. št. 195/17. Račun št. 123 z 31. 1. 1985, izdan s strani KP F., se nanaša na drug naslov, in sicer G. 2, ki ni naslov spornega objekta, ki je na naslovu G. 12b. Dokumentacija ne potrjuje tožničinih navedb, zlasti ob dejstvu, da sta starša pravdnih strank gradila hišo na naslovu I. 2, kamor se je družina preselila leta 1976. Da sta starša kupila novo parcelo in na njej gradila, je izpovedala tožnica. Za električni priključek je bilo soglasje izdano šele sedem let po daritvi (leta 1985), in to kasnejšemu kupcu E. E. V letu 1978 na objektu ni bilo električnega priključka, ki ne more biti brez izdanega elektroenergetskega soglasja. Objekt je bil črna gradnja do leta 2005, ko je bilo izdano gradbeno dovoljenje na ime kasnejšega lastnika E. E. Tudi priča J. J. ni znal jasno povedati, na katero parcelo se je nanašalo elektro soglasje. Priča E. E. pa ni vedel povedati, v kakšnem stanju je bil objekt v času daritve. Glede makadamskega pristopa je tožnica s tožbenim zahtevkom prekoračila napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, saj je v tem delu ni napotilo na pravdo. Sicer pa je priča E. E. izpovedal, da makadamskega pristopa do hiše ni bilo, tudi izjava in izpoved D. C. tega ne potrjujeta. Ker je toženka že v uvodu odgovora na tožbo prerekala vse navedbe tožnice, v kolikor se z njimi izrecno ni strinjala, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

Sodišče je neutemeljeno poklonilo vero priči D. C. Razloge za njegovo neverodostojnost je toženka navedla že tekom postopka, sodišče jih ni upoštevalo. Priča je bivši mož toženke, s katerim je v sporu glede plačevanja preživnine za otroke, kar je razlog za vprašljivo verodostojnost izpovedi te priče. Priča ima interes, da govori proti toženki. Izpovedoval je le tisto, kar je predhodno napisal v izjavi, drugega pa ne. Okoliščin glede kasnejšega sklepanja pogodbe v letu 1984 se ne spomni, dogodkov v zvezi s sklepanjem in stanjem nepremičnine v času daritve v letu 1978, torej šest let prej, pa se. Na izpovedi te priče zato ni mogoče graditi razlogov za ugoditev zahtevku.

Nepravilna je tudi odločitev glede daritve treh zneskov. Iz zapiskov ni jasno, kdo jih je napisal in o kom govorijo, niti kdaj so bili napisani. Ni z gotovostjo izkazano, da je izjavo res zapisala mati pravdnih strank. Tožnica ni predložila drugega dokumenta, ki bi ga napisala mati, da bi se sodišče o pristnosti lahko prepričalo s primerjanjem pisave.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bil v času daritve 16. 11. 1978 na spornem zemljišču s parc. št. 195/17, k. o. ..., zgrajen objekt do druge plošče, ne pa le nedokončani in razpadajoči garaži. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so natančni, izčrpni in skladni. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema kot pravilne. Pritožba v bistvenem delu le ponavlja navedbe, da procesno gradivo ne potrjuje ugotovljenega. Ta očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje v okviru trditvene podlage pravdnih strank obširno in natančno ocenjevalo listinsko gradivo med seboj in tudi v povezavi z zaslišanjem tožnice in prič, vse v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Toženke ni zaslišalo, ker se kljub izkazanemu vabilu na zaslišanje obravnave ni udeležila. Pritožnica sicer pravilno povzema dele darilne pogodbe s 16. 11. 1978 in kupoprodajne pogodbe s 5. 10. 1984, a je zmotno njeno stališče, da ni mogoče dokazovati, da je bilo v času daritve drugačno stanje darovane nepremičnine, kot je zapisano v pogodbah. Pogodba ne predstavlja javne listine v smislu 224. člena ZPP, ki bi dokazovala resničnost, kar se v njej potrjuje ali določa. Dopustno je dokazovati, da v pogodbi opisano stanje nepremičnine ni odražalo dejanskega stanja v naravi, za kar pa pogodbe ni treba sodno izpodbijati, saj ni sporna njena veljavnost, temveč stanje nepremičnine ob daritvi. Da pogodbi nista odražali dejanskega stanja v naravi, je prepričljivo potrjeno z izpovedbami tožnice in prič. Tožničine trditve o stanju nepremičnine ob daritvi so potrjene z njeno izpovedjo in izpovedjo priče D. C., ki sta podkrepljeni tudi s tremi upravnimi odločbami (z 18. 10. 1971, z 12. 1. 1972 in z 12. 4. 1973). Izpoved tožnice o nakupu in poteku gradnje staršev na tej nepremičnini ni v nasprotju z vsebino teh odločb. Soglasja k projektu za stanovanjsko hišo, kaznovanost staršev, ki sta začela graditi hišo brez ustreznih dovoljenj, zaradi česar sta bila kaznovana, in izdano dovoljenje v letu 1973 le za gradnjo dveh garaž, v ničemer ne nasprotujejo trditvam tožnice. Slednja je pojasnila, da sta starša kljub prepovedi in pridobitvi dovoljenja le za dve garaži nadaljevala z gradnjo hiše, ki je bila v času daritve zgrajena do druge plošče, saj sta upala na naknadno pridobitev dovoljenja tudi za ta del. S tožničino izpovedjo in izpovedjo priče D. C. je potrjeno, da je bil v času daritve nepremičnine objekt na njej zgrajen do druge plošče in da v pogodbi ni bilo prikazano realno stanje zaradi nižjih davkov. Pritožnica neutemeljeno vztraja, da iz odločb z 18. 10. 1971 in z 12. 1. 1972 ne izhaja, na katero nepremičnino se nanašata. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, toženka ni nikoli trdila, da bi starša istočasno, torej v letih, ko sta bili izdani omenjeni odločbi, gradila (še) na kakšni drugi nepremičnini. Nasprotno, iz trditev in izpovedi tožnice izhaja, da starša v tem času nista gradila nič drugega, drugo parcelo sta kupila pod ugodnimi pogoji kasneje (leta 1974). Sodišče prve stopnje zato ni imelo nobenega razloga za dvom, da se odločbi nanašata na sporno nepremičnino (sedaj z naslovom G. 12b), četudi v njej ni zapisana (ali je zmotno zapisana) številka parcele.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ocenilo dokazno vrednost izpovedi tožnice in zaslišanih prič, tudi priče D. C., ki jo posebej izpostavlja pritožba. Sodišče je izpoved priče D. C., ki je toženkin bivši mož, ocenilo z vidika verodostojnosti, nepristranskosti in prepričljivosti. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi to, kar se izpostavlja v pritožbi, in se je do tega opredelilo. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o tem, zakaj je sodišče prve stopnje štelo izpoved te priče o posameznih okoliščinah primera za verodostojno oziroma prepričljivo. V njih je tudi že zavrnjen posplošen pritožbeni argument, da že okoliščina, da je priča toženkin bivši mož, s katerim je v sporu glede preživnine za otroka, vodi v sklep, da je njegova celotna izpoved neverodostojna. Povsem življenjsko in običajno je, da se človek časovno oddaljenejšega dogodka spomni bolje kot časovno bližjega. Če se priča ni podrobneje spomnila prodaje iz leta 1984, znala pa je pojasniti posamezne okoliščine iz časa daritve, samo po sebi še ne kaže na njeno neverodostojnost oziroma na dokazno nevrednost njene celotne izpovedbe. Nenazadnje je priča izpovedala glede sklepanja darilne pogodbe tudi v korist toženke.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom izpodbijane sodbe, ki tvorijo podlago za sklep, da je bila sporna nepremičnina v času daritve 16. 11. 1978 opremljena z vodovodnim in elektro omrežjem ter makadamskim dostopom. V napotitvenem sklepu1 res ni bil naveden tudi makadamski priključek, a to ne pomeni, da tožnica v situaciji, ko je med pravdnima strankama tudi to sporno, tega ne more vključiti v tožbeni zahtevek. Ker tožnica ni strogo vezana na izrek sklepa, ki napotuje dedinjo (toženko) na vložitev tožbe zaradi ugotovitve določenih dejstev, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je zaradi prekoračitve napotitve treba zahtevek v tem delu zavrniti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila sporna nepremičnina ob daritvi opremljena z makadamskim pristopom, saj toženka trditvam tožnice o tem ni konkretizirano oporekala. Za uspešno obrambo ne zadošča le njihovo pavšalno prerekanje. V uvodu odgovora na tožbo podana trditev, da v celoti prereka navedbe tožnice, razen tistih, s katerimi se izrecno strinja, ne zadošča. Skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP so se namreč dejstva, ki jih je tožnica zatrjevala, toženka pa jih je zanikala brez navajanja razlogov (pavšalno), štela za priznana, sodišču pa glede neprerekanih oziroma priznanih dejstev ni treba izvajati dokazov. Očitane procesne kršitve postopka niso podane.

8. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da ob daritvi sporno zemljišče s parc. št. 195/17, k. o. ... (z naslovom G. 12b), ni bilo opremljeno z vodovodnim priključkom. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila parcela opremljena s tem priključkom, saj ima oporo v izvedenih dokazih, ne le pisnih, temveč tudi v izpovedbi tožnice in priče D. C., pri čemer ne gre prezreti, da toženka po svoji krivdi v tem postopku ni bila zaslišana. Pritožbeno sodišče je listinsko gradivo ocenilo v povezavi z izpovedbami zaslišanih. V odgovoru KP F. res ni izrecno zapisane številke sporne nepremičnine, a se navezuje na točno določeno poizvedbo tožnice. Tudi iz priloženega potrdila izhaja povezava s sporno nepremičnino, saj se v njem omenja naslov G. Račun 123 (ki ga je izdala KP F. januarja 1985) pa je bil izdan na kupca E. E., ko je že postal lastnik sporne nepremičnine (leta 1984), torej izven časovnega okvira daritve. Šlo je za popravilo vodomera. Zapis (napačnega) naslova na računu G. 2 (namesto pravilno G. 12b) tako ne more vplivati na pravilnost zaključka prve stopnje, da je bil objekt v času daritve opremljen tudi z vodovodnim priključkom.

9. Prepričljiva je tudi dokazna ocena glede opremljenosti nepremičnine z električnim priključkom. Sodišče prve stopnje je listinsko gradivo ocenilo v povezavi z zaslišanjem tožnice ter prič J. J. in D. C. Izpovedi prič so skladne z vsebino listin. Pritožbene trditve ne uspejo ovreči dokazne ocene, ki ustreza metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Tožnica je opravila poizvedbe o tem, kdaj je bilo izdano elektro soglasje in priključek za elektriko za parcelo 195/17, k. o. .... Priča J. J., ki je pisno odgovoril na to poizvedbo, je jasno povedal, na katero parcelno številko se odgovor nanaša, in potrdil, da je imel objekt elektro priključek že pred letom 1977. Prav tako je prepričljivo izpovedal, da je po natančnejšem pregledu arhiva našel soglasje za priključek iz leta 1976, četudi objekt ni imel gradbenega dovoljenja, ni pa vedel, kakšna je bila zakonodaja glede tega, kdaj je nekdo upravičen do soglasja. Da soglasja ni bilo, je tako ovrženo z izpovedjo priče. Golo zatrjevano dejstvo, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano v letu 2005, ne vodi do drugačnega zaključka. Tudi pritožbeno sklicevanje na elektroenergetsko soglasje v letu 1985 ne, saj je iz njega razvidno ravno to, kar je potrdila tudi priča J. J., in sicer, da je šlo pri tem soglasju zgolj za povečanje priključne moči in ne za nov priključek, ki je obstajal že v letu 1976. Nenazadnje je tudi priča E. E. izpovedal, da je ob nakupu nepremičnine v letu 1984 le-ta že imela elektro priključek.

10. Neutemeljena je nadalje pritožbena graja presoje, da je toženka od pokojne matere prejela tri denarne zneske (za plačilo carine, za nakup avta in za dopust v Tuniziji) kot darilo, saj ima oporo v izvedenih dokazih, v lastnoročnih zapiskih (A13) in izpovedi tožnice. Sodišče prve stopnje je obširno in skrbno obrazložilo, zakaj verjame tožnici, da se zapiski nanašajo na toženko in da jih je napisala pokojna mati. Dokazna ocena je prepričljiva. Ob dejstvu, da je mati te zapiske predložila v drugi pravdi, ki jo je naperila zoper toženko, v njej pa tožnica ni sodelovala, ter ob odsotnosti dodatnih konkretnih navedb toženke v zvezi z lastnoročnimi zapiski in zaslišanja toženke, pritožnica pravilnosti odločitve in z njo povezane dokazne ocene ne more uspešno izpodbiti.

11. Tako ugotovljena prejeta denarna sredstva in stanje nepremičnine s parc. št. 195/17, k. o. ..., bo moralo sodišče v zapuščinskem postopku upoštevati pri obračunski vrednosti zapuščine (po pokojni A. A.) in vrednosti prejetega darila, ki se vračuna v nujni delež toženke, pri tem pa še upoštevati, da je toženka z darilno pogodbo (sklenjeno med zapustnico in njenim možem kot darovalcema in toženko in njenim nekdanjim možem kot obdarjencema) dobila le polovico nepremičnine in s tem objekta na njem.

12. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 D 000/2011 z dne 15. 4. 2002 Okrajnega sodišča v Kamniku (A1) .