Jedro

Na ponovitveno nevarnost ni mogoče sklepati na podlagi kazenskih ovadb.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 5. 1. 2013 odredil pripor zoper obdolženega G. V. iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbi obdolženčeve zagovornice delno ugodil in je pripor zoper G. V., ki je odrejen iz pripornega razloga nevarnosti uničenja dokazov po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, po določilu tretjega odstavka 200. člena ZKP odpravil, v preostalem pa pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčeva zagovornica zahtevo za varstvo iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kršitve kazenskega zakonika. Zagovornica navaja, da so razlogi izpodbijanih sklepov glede utemeljenosti suma pomanjkljivi, nerazumljivi, zato je sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, navaja, da v nobenem sklepu ni navedeno, kaj so razlogi za utemeljen sum, da bi V. storil to kaznivo dejanje, konkretno iz sklepov ni razvidno, kako naj bi osumljeni sodeloval pri kaznivem dejanju, pač pa se njegova vloga pavšalno opisuje. Opis kaznivega dejanja je nerazumljiv in v nasprotju z očitki oz. opisom nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Prav tako niso podani razlogi za sklepanje o tem, da je osumljeni ponovitveno nevaren in bi mu sodišče lahko odredilo vsaj milejši ukrep.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da so neutemeljene navedbe zagovornice, da sklepa nimata razlogov o tem, kaj naj bi bila podlaga utemeljenega suma. Preiskovalni sodnik je razloge za utemeljen sum podrobneje navedel na straneh 10 – 13 in 17 – 20, izvenrazpravni senat pa v točki 12 izpodbijanega sklepa. Neutemeljena je tudi trditev zagovornice, da vloga obdolženega, ki se mu pripisuje v okviru hudodelske združbe, ni zajeta v opis kaznivih dejanj. Prav tako so neutemeljene tudi navedbe zagovornice, da niso podani razlogi za sklepanje o tem, da je osumljeni ponovitveno nevaren, saj do sedaj še ni bil obsojen. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca so vložene kazenske ovadbe zoper obdolženega upoštevne subjektivne okoliščine ki zadevajo obdolženca, kar velja tudi za dejstvo, da je obdolženi samostojni podjetnik, pa je kljub temu izvrševal kazniva dejanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik v izjavi navaja, da vztraja pri podani zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je podan utemeljen sum, da je osumljeni storil kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 294. člena KZ-1 v zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem velike tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 205. člena KZ-1, česar zagovornica v zahtevi ne izpodbija.

6. Po trditvah zagovornice je podana 11. točka prvega odstavka 371. člena, saj so razlogi glede utemeljenega suma pomanjkljivi in nerazumljivi. Sklepa nimata razlogov o tem, kaj naj bi bila podlaga utemeljenega suma, da je obdolženi V. storil obe kaznivi dejanji. Osumljenemu se očita storitev kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1, vendar izpodbijana sklepa nimata razlogov o tem, kaj naj bi bilo podlaga utemeljenemu sumu. Navaja, da vsako druženje, telefonski razgovor še ne pomeni hudodelskega združevanja. Tudi njegova vloga se pri kaznivem dejanju velike tatvine zgolj pavšalno opisuje. Prav tako naj ne bi bili razumljivi razlogi sklepa I Ks 65944/2012, saj nimajo podlage v dokazih, ki so bili priloženi h kazenski ovadbi.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana. Preiskovalni sodnik je v sklepu o odreditvi pripora na straneh 10 – 13 in 17 – 20 jasno obrazložil vlogo osumljenega tako pri kaznivem dejanju velike tatvine, kot tudi pri kaznivem dejanju hudodelskega združevanja. Prav tako je to storil izvenobravnavni senat v točki 12 izpodbijanega sklepa. Vsa nadaljnja navajanja iz zahteve za varstvo zakonitosti, da ni jasno, iz katerih podatkov izhaja, da naj bi osumljenec svoje vozilo parkiral za trgovino Tuš, da ni razvidno, da bi osumljeni imel kakršnokoli vlogo, ki se mu pripisuje v okviru hudodelske združbe, da ni podatkov o tem, da naj bi obdolženi stražil in hodil na oglede krajev ipd., pa uveljavljajo zgolj nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Zagovornica uveljavlja tudi kršitev materialnega prava ter navaja, da se osumljenemu pripisuje takšna vloga, ki v opisu kaznivega dejanja po 205. členu KZ-1 ni razvidna. Iz nobenega opisa namreč ne izhaja, da bi osumljeni vlomil v katerokoli tovorno vozilo, niti ne izhaja, da bi na katerokoli tovorno vozilo namestil dodatni motorni računalnik, niti ne izhaja kakršnokoli obveščanje osumljenega V. voznika ukradenega vozila. Navedena kršitev ni podana, iz izpodbijanih sklepov jasno izhaja vloga obdolženega, ki jo je imel pri izvršitvi posameznih kaznivih dejanj, z danimi navedbami pa zagovornica uveljavlja zgolj nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Zagovornica nadalje navaja, da obdolženi ni ponovitveno nevaren, da še doslej ni bil pravnomočno obsojen ter da na podlagi kazenskih ovadb ni mogoče sklepati na ponovitveno nevarnost. Res je sicer, da na ponovitveno nevarnost ni mogoče sklepati na podlagi kazenskih ovadb. Vendar je tako preiskovalni sodnik kot tudi izvenobravnavni senat ponovitveno nevarnost pojasnil tudi s težo kaznivega dejanja, dejstvom da nima redne zaposlitve ter s posebno organiziranostjo združbe pri izvrševanju kaznivih dejanj. Po oceni Vrhovnega sodišča so navedeni razlogi sorazmerni z odreditvijo pripora, z nadaljnjimi navedbami pa zagovornica uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

10. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.