Jedro

Glede na vsebine pogodb o zaposlitvi je bilo delo tožnikov opredeljeno z navedbo delovnega mesta, tj. delovnega mesta premikač I. V preostalem pa pogodbe o zaposlitvi opredeljujejo kraj opravljanja dela, ne pa vsebine dela, ki je opredeljena z opredelitvijo delovnega mesta. Prvi odstavek 31. člena ZDR-1 določa, da mora pogodba o zaposlitvi med drugim vsebovati: a) naziv delovnega mesta oziroma vrsto dela, s kratkim opisom dela, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi in za katero se zahtevajo enaka raven in smer izobrazbe in drugi pogoji za opravljanje dela v skladu z 22. členom ZDR-1, in b) kraj opravljanja dela. Gre za razlikovanje med pojmom "delo" in "kraj opravljanja dela". Prvi se nanaša na samo vsebino dela, drugi na lokacijo, kjer delavec dela. Spornih dovolilnic torej niti ni mogoče šteti kot pogoj za opravljanje dela tožnikov, tj. dela premikača I, ampak kot pogoj za opravljanje tega dela v določenem kraju oziroma območju. To pomeni, da neveljavna dovolilnica ne odkazuje jasno na razlog nesposobnosti, kot je opredeljen v 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, pač pa kvečjemu na kakšno drugo podlago odpovedi.

Veljavna dovolilnica za vstop v ekonomsko cono ni kot pogoj za opravljanje dela tožnikov določena v zakonu oziroma v predpisu, izdanem na podlagi zakona. V Pravilniku o strokovni usposobljenosti izvršilnih železniških delavcev je določeno, da je za opravljanje dela premikača potrebna ustrezna izobrazba, izpolnjevanje zdravstvenih zahtev in uspešno usposabljanje. Drugega pogoja ta pravilnik ne določa. Tožena stranka v tem sporu akta o sistemizaciji delovnih mest ni predložila, sklicevala pa se je na Tehnološki proces dela tožene stranke, iz katerega naj bi izhajal pogoj veljavne dovolilnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnikom pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 364,00 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka podala tožnikom in da tožnikom delovno razmerje na podlagi teh odpovedi pogodb o zaposlitvi ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, naj tožnike pozove nazaj na delovno mesto, na katerem so delo opravljali pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, in jim za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, jim prizna delovno dobo in jih za to dobo prijavi v socialna zavarovanja. Toženi stranki je naložilo še, da naj za obdobje od prenehanja delovnega razmerja dalje obračuna bruto plačo za vsakega tožnika, odvede davke in prispevke, neto zneske pa po zmanjšanju za neto prejeta nadomestila za primer brezposelnosti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi izplača tožnikom ter da tožnikom povrne še 3.250,87 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da v nobenem predloženem aktu tožene stranke ni določeno, da je pogoj za zasedbo in opravljanje delovnega mesta premikača veljavna dovolilnica za vstop v A. cono B. ali da oseba ni v kazenskem postopku. Predložila je Tehnološki proces dela na postaji C., ki določa, da je razpored premikalne skupine, v katero so razporejeni premikači, krožen, kar so potrdili direktorica tožene stranke ter priče. Da se lahko izvede krožni proces dela, potrebujejo delavci veljavno dovolilnico, ki se lahko izda osebam, ki niso v kazenskem postopku oziroma lahko predložijo potrdilo o nekaznovanosti. Tehnološki proces dela je splošni akt delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1, s katerim tožena stranka ureja organizacijo dela. Sodišče svoje odločitve, da ta akt ni splošni akt delodajalca, ni obrazložilo. Dolžnost tožnikov po pogodbah o zaposlitvi je, da opravljajo delo na delovnem mestu premikač I v kraju dela oziroma z nastopom dela D., to pa pomeni tudi na področju B., kamor ne morejo vstopiti brez veljavne dovolilnice. Območje B. res ni edino območje, kjer premikači lahko opravljajo svoje delo, a je v konkretni zadevi pomembno, da imajo tožniki v pogodbah o zaposlitvi določen kot kraj opravljanja dela D.. Sodišče je nedopustno poseglo v avtonomijo tožene stranke na področju organiziranja delovnega procesa. Navedbe v sodbi, da drugi delavci na delovnem mestu premikač nimajo dovolilnic za vstop v B., so nepomembne, saj drugi delavci, ki nimajo s pogodbami o zaposlitvi določenega kraja opravljanja dela D., dovolilnic ne potrebujejo, za njih veljajo drugi tehnološki procesi. V zvezi z navedbo sodišča, da so tožniki v juliju 2017 in v avgustu do 18. 9. 2017 delali izven območja B., navaja, da je tožena stranka v tem času prilagajala delo povečanim odsotnostim zaradi letnih dopustov in so delavci lahko delali izven območja A. cone. Takšna organizacija dela je tako možna samo v tem času, sicer pa predstavlja težave za toženo stranko. Da je razporejanje moteče, če delavec ne more krožiti, je ugotovilo tudi sodišče. To, da bi delavci lahko opravljali delo na drugih lokacijah, niso pogoji, dogovorjeni s pogodbo o zaposlitvi. Institut odrejanja drugega dela na podlagi 33. člena ZDR-1 in 49. člena KPDŽP je začasni institut, s čimer so povezani tudi višji stroški dela. V zvezi z ugotovitvijo sodišča o neenakopravni obravnavi navaja, da potrdilo o nekaznovanosti tožnika E.E., izdano decembra, ni bilo več ažurno, saj je B. toženo stranko pozvala, da v januarju ali februarju 2018 dostavi nova potrdila. Tožnik je bil zato pozvan, da prinese novo potrdilo, česar ni storil. Sodišče bi moralo slediti predlogu tožene stranke za sodno razvezo. Direktorica je izpovedala, da med njimi ni več zaupanja, ker nimajo več vstopa v B., s katero tožena stranka opravi prek 60 % vsega prometa. Tožena stranka išče kadre, ki bi lahko opravljali delo tako v B. kot izven nje. Tožena stranka lahko zaupa le delavcem, ki izpolnjujejo vse pogoje, ki jih zahteva B.. Navaja še, da je sodišče pri določitvi osnove nadomestila plače zmotno upoštevalo obdobje zadnjih treh mesecev pred odsotnostjo z dela namesto obdobja zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja. Predlaga spremembo sodbe, da se zahtevki tožnikov zavrnejo, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo presojanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi razlogi sodišča prve stopnje.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bili tožniki zaposleni pri toženi stranki na delovnem mestu premikač I in so jim bile v marcu 2018 podane redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Vse odpovedi je tožena stranka utemeljila s tem, da tožniki od 1. 3. 2018 dalje nimajo več veljavne dovolilnice za vstop v B. oziroma območje A. cone ..., s katerim družba B. upravlja. Navedla je še, da morajo vsi delavci na delovnem mestu premikač I z nastopom dela imeti dovolilnice za vstop in gibanje na območju ... . Ker tožniki nimajo dovolilnice, ki jo tožena stranka veže na nekaznovanost in na to, da niso v kazenskem postopku, meni, da tožniki ne izpolnjujejo predpisanih pogojev za opravljanje dela.

7. Razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 2. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) opredeljen kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno (subjektivna nesposobnost), neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona (objektivna nesposobnost), zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

8. Iz povzetih obrazložitev odpovedi izhaja, da so bile tožnikom podane zato, ker zaradi neveljavne dovolilnice za vstop v B. ne izpolnjujejo pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni oziroma drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi tega pa ne izpolnjujejo oziroma ne morejo izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je odločilno vprašanje, ali je veljavna dovolilnica za vstop v B. res pogoj za opravljanje dela tožnikov po njihovih pogodbah o zaposlitvi, ali je tak pogoj predpisan na način, kot ga določa 2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ter ali bi lahko tožniki kljub neveljavnim dovolilnicam vendarle še lahko izpolnjevali svoje obveznosti iz delovnega razmerja - ali torej obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 lahko namreč delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede tega ni odločilno, ali bi tožena stranka tožnikom lahko odredila začasno opravljanje drugega ustreznega dela na podlagi tretjega odstavka 33. člena ZDR-1 oziroma 49. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/07 in nasl.) in ali bi jim lahko spremenila kraj opravljanja dela na podlagi 50. člena iste kolektivne pogodbe. To ne vpliva na presojo, ali je podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Prvi tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto premikač I v organizacijski enoti F. z nastopom dela D., po kateri delo opravlja na območju organizacijske enote F.; drugi tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto premikač I v kraju D., mesto nastopa pa se mu določi z razporedom dela; tretji tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto premikač I v sektorju za ... D., delovna enota D., kraj opravljanja dela D.; četrti tožnik pa je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto premikač I v organizacijski enoti: delovna enota D., nastop dela D., kraj opravljanja dela: območje organizacijske enote G. D. 10. Glede na takšne vsebine pogodb o zaposlitvi je bilo torej delo tožnikov opredeljeno z navedbo delovnega mesta, tj. delovnega mesta premikač I. V preostalem pa pogodbe o zaposlitvi opredeljujejo kraj opravljanja dela (kot navaja tudi tožena stranka sama v pritožbi), ne pa vsebine dela, ki je opredeljena z opredelitvijo delovnega mesta. Prvi odstavek 31. člena ZDR-1 določa, da mora pogodba o zaposlitvi med drugim vsebovati: a) naziv delovnega mesta oziroma vrsto dela, s kratkim opisom dela, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi in za katero se zahtevajo enaka raven in smer izobrazbe in drugi pogoji za opravljanje dela v skladu z 22. členom ZDR-1, in b) kraj opravljanja dela. Gre za razlikovanje med pojmom "delo" in "kraj opravljanja dela". Prvi se nanaša na samo vsebino dela, drugi na lokacijo, kjer delavec dela. Spornih dovolilnic torej niti ni mogoče šteti kot pogoj za opravljanje dela tožnikov, tj. dela premikača I, ampak kot pogoj za opravljanje tega dela v določenem kraju oziroma območju. To pomeni, da neveljavna dovolilnica ne odkazuje jasno na razlog nesposobnosti, kot je opredeljen v 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, pač pa kvečjemu na kakšno drugo podlago odpovedi. Tudi niso odločilne pritožbene navedbe tožene stranke glede ovir pri organizaciji oziroma zoper drugačno organizacijo delovnega procesa zaradi spornih dovolilnic na način, da bi tožniki še naprej opravljali delo pri njej. Tovrstne navedbe bi lahko utemeljevale npr. poslovni (organizacijski) razlog odpovedi, ne pa odpovednega razloga nesposobnosti.

11. Kljub navedenemu stališču pritožbenega sodišča, se pritožbeno sodišče strinja tudi s ključnim stališčem sodišča prve stopnje, da veljavna dovolilnica za vstop v A. cono B. ni kot pogoj za opravljanje dela tožnikov določena v zakonu oziroma v predpisu, izdanem na podlagi zakona. V Pravilniku o strokovni usposobljenosti izvršilnih železniških delavcev (Ur. l. RS, št. 44/11 in nasl.) je določeno, da je za opravljanje dela premikača potrebna ustrezna izobrazba, izpolnjevanje zdravstvenih zahtev in uspešno usposabljanje. Drugega pogoja ta pravilnik ne določa in temu dejstvu tožena stranka v pritožbi ne oporeka. Tožena stranka v tem sporu akta o sistemizaciji delovnih mest ni predložila, sklicevala pa se je na Tehnološki proces dela tožene stranke (B5), iz katerega naj bi izhajal pogoj veljavne dovolilnice.

12. Napačno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da Tehnološki proces dela tožene stranke ni splošni akt delodajalca in s tem predpis, izdan na podlagi zakona. To materialnopravno stališče v izpodbijani sodbi res ni posebej obrazloženo, vendar zaradi tega ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Splošni akt delodajalca je v 10. členu ZDR-1 opredeljen kot akt, s katerim delodajalec določa organizacijo dela ali obveznosti, ki jih morajo delavci poznati (prvi odstavek) oziroma kot akt, s katerim delodajalec določi pravice, ki se v skladu z ZDR-1 lahko urejajo v kolektivnih pogodbah (tretji odstavek). Že iz opredelitve namena in področja uporabe Tehnološkega procesa dela je razvidno, da s tem aktom tožena stranka določa organizacijo dela in obveznosti delavcev.

13. Je pa sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da v tem aktu veljavna dovolilnica za vstop v B. niti ni določena kot pogoj za opravljanje dela tožnikov. Določeno je le (29. stran akta), da je razpored dela premikačev pri premikalnih skupinah krožni, kar pomeni, da delo opravljajo na različnih lokacijah znotraj postaje C. (9. stran akta). Iz takšne opredelitve še ni mogoče sklepati, da za opravljanje tega dela potrebujejo tudi veljavno dovolilnico. Pogoj za opravljanje dela mora biti v zakonu oziroma predpisu, izdanem na podlagi zakona, izrecno in nedvoumno določen, da je lahko relevanten za presojo odpovednega razloga nesposobnosti. Tega navedeni akt tožene stranke ne določa, na kakšen drug predpis pa se tožena stranka tudi ne sklicuje.

14. Tudi če bi se veljavna dovolilnica štela kot pogoj za opravljanje dela tožnikov in bi bil podan zatrjevani odpovedni razlog, to ne bi bila resna ovira za nadaljevanje delovnega razmerja tožnikov. Kljub neveljavnim dovolilnicam bi lahko izpolnjevali svoje delovne obveznosti. Tožniki so imeli namreč v pogodbah o zaposlitvi opredeljeno, da opravljajo delo premikač I na območju D., konkretno gre za postajo C., kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zgolj del te postaje obsega t.i. A. cono B. (B9), za vstop v katero je potrebna veljavna dovolilnica. Na podlagi pogodb o zaposlitvi so torej tožniki delo opravljali na celotnem območju B., ne zgolj na območju A. cone. To izhaja tudi iz okoliščine, da je razpored dela premikačev pri premikalnih skupinah krožni, kot je opredeljeno v Tehnološkem procesu tožene stranke. Na način, da niso vstopali v A. cono B., pa so tožniki v vmesnem času (po reintegraciji na podlagi sodbe iz predhodnega delovnega spora), ko niso imeli veljavnih dovolilnic (od junija 2017 do sredine septembra 2017), tudi že dejansko delali (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

15. Ker že navedeni razlogi potrjujejo pravilno presojo sodišča prve stopnje o nezakonitosti obravnavanih odpovedi, se pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje še do pritožbenih navedb v zvezi s presojo sodišča, da so bile odpovedi tožnikom podane iz nedopustnih oziroma diskriminatornih razlogov.

16. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o vrnitvi tožnikov nazaj na delo. Sodišče prve stopnje lahko v primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi sodno razveže, če ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Tožena stranka neutemeljeno vztraja, da naj bi bilo zaradi neveljavnih dovolilnic porušeno njeno zaupanje do tožnikov. Za vprašanje sodne razveze tudi ni pomembno, da je B. za toženo stranko pomemben strateški partner.

17. Neutemeljena je še pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo osnovo za izračun nadomestila plače pri odločanju o reparacijskem zahtevku. Sodišče prve stopnje je za osnovo pravilno upoštevalo povprečno mesečno plačo tožnikov za obdobje zadnjih treh mesecev pred odsotnostjo zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi bolezni, ne pa za obdobje treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja. Sedmi odstavek 137. člena ZDR-1 v drugem stavku namreč določa, da če delavec v obdobju zaposlitve v zadnjih treh mesecih ni delal in je za ves čas prejemal nadomestilo plače, je osnova za nadomestilo enaka osnovi za nadomestilo plače v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Pravilna je torej tudi odločitev o višini nadomestila plače. 18. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, tožnikom pa je dolžna povrniti njihove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) znašajo za odgovor na pritožbo 375 točk, povečano za 30 % zaradi zastopanje štirih strank, za materialne stroške 9,75 točk, kar z 22 % DDV znaša 364,00 EUR.