Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

V reviziji pooblaščenci grajajo argumente načelnega pravnega mnenja, ker menijo, da bi sodišča lahko drugače odločala že pred njegovim sprejemom in ker jih ne prepričajo argumenti za določitev datuma 1.1.2002, od kar se spreminja dosedanja ustaljena sodna praksa.

Revizijsko sodišče prej ni odstopilo od takratne sodne prakse zato, ker bi glede na takratno ureditev zakonskih zamudnih obresti prišlo do dvojne valorizacije odškodnine, kot je bilo že večkrat obširno obrazloženo. Po sprejemu načelnega pravnega mnenja pa tudi ne more odstopiti od njega in v tožničinem primeru drugače odločiti, ker so na to mnenje po drugem odstavku 110. člena ZS vezani vsi senati vrhovnega sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je 30.10.1994 v Celju poškodovala kot sopotnica v osebnem avtomobilu, katerega voznik je povzročil obravnavano nesrečo. Sodišče prve stopnje ji je po ugotovitvi, da tožnici ni mogoče očitati s strani toženke uveljavljanega prispevka, prisodilo vseh zahtevanih 6.960 SIT odškodnine za premoženjsko škodo, od zahtevanih 19.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo pa ji je prisodilo skupaj 11.800.000 SIT. V tem znesku je zajeto 3.000.000 SIT odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti, 500.000 SIT za strah, 8.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in 300.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še višje odškodnine in za prisojo zakonskih zamudnih obresti od odškodnine že za čas pred izdajo sodbe je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in drugače odločilo le o pravdnih stroških, v ostalem pa je to pritožbo in v celoti tožničino pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se ji prisodi še nadaljnjih 7.200.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in določi zgodnejši začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Ne strinja se odločitvijo, da so te prisojene šele od dneva izdaje sodbe prve stopnje. Znano ji je načelno pravno mnenje iz junija 2002, vendar se z njim ne strinja, ker meni, da krši načeli enakopravnosti in pravne države. Argumenti tega mnenja so neprepričljivi, saj je nova zakonska ureditev drugačna le glede določanja višine obrestne mere, ne pa glede temelja obresti. Civilno pravo je dispozitivne narave, vsak oškodovanec lahko postavi zahtevek, kakršnega hoče. Če drugi niso uveljavljali zgodnejšega teka zakonskih zamudnih obresti, je to njihova stvar, tožnica pa je to utemeljeno zahtevala. Po prvem odstavku 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) gredo tožnici zakonske zamudne obresti 15. dan, odkar je toženka prejela njen odškodninski zahtevek, ker je od takrat dalje v zamudi. Tožnica opozarja na pravno naravo zamudnih obresti, njihove funkcije in zato vztraja, da mora dobiti nadomestilo za uporabo svojega denarja za čas, ko je bila toženka v zamudi. Le s tako prisojo bi tožnica bila tudi v enakopravnem položaju s tistimi oškodovanci, ki so utrpeli škodni dogodek po 1.1.2002, toženka pa bi bila tudi sankcionirana za zamudo. Tožnica se ne strinja z razlogi sodišča druge stopnje, da sodišču ni treba posebej in številčno prikazovati posameznih elementov pri prisoji odškodnine, ker da ne gre za tarifiranje. Temu sama odmera odškodnine res ni podvržena, tarifirati pa je treba čas čakanja na odškodnino. Od odškodninskega zahtevka do prejema sodbe druge stopnje je preteklo več kot šest let. V nadaljevanju tožnica izpodbija zavrnitev presežnega tožbenega zahtevka za plačilo glavnice. Podrobno povzema ugotovitve enkrat iz enega, drugič iz drugega izvedenskega mnenja, poudarja posamezne okoliščine, pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa poudarja posledice zaradi pretresa možgan, prizadetost gibalnih funkcij, tudi leve roke, tožnica pa je levičarka, razvoj frustracij in nervoze, nujnost prešolanja, s čemer pa ima težave tudi zaradi posledic nesreče, in dejstvo, da je v starosti 21 let postala invalid tretje kategorije.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je bila v času prometne nesreče 21 let stara dijakinja pedagoške gimnazije. V nesreči je zadobila srednje težek pretres možganov, zlom desne sramnice in sednice s premikom, zlom leve sramnice, zlom križnice, prišlo je do spijenostnih sprememb v obeh križničnočrevničnih sklepih, okvare osme vratne živčne korenine levo, zaradi poškodbe hrbtenjače pa ima slabo občutenje in zaznavanje bolečin na desni nogi, slabost mišic na golenih in stopalih s prsti, več na desni strani, razvila se je še posttravmatska nervoza.

Tožničino zdravljanje je bilo konzervativno, v bolnici je bila 21 dni, od tega 2 dni v intenzivni negi, prestati je morala številne preiskave, štirikrat z ultrazvokom, 15 rentgenskih slikanj, CT preiskavo, trikrat EMG preiskavo, enkrat EEG preiskavo, po odhodu iz bolnice je morala še tri mesece in pol uporabljati bergle, bila je na zdraviliškem zdravljenju, hodila je na številne kontrolne preglede h kirurgu, v domačo ambulanto in na specialistične preglede k ortopedu, nevrologu, otorinolaringologu, psihiatru, predstavljena je bila tudi invalidski komisiji. Tako s stališča izvedenca kirurga, kot tudi nevrologa je prestajala razmeroma dolgo obdobje telesnih bolečin. Daljše in intenzivnejše je tisto s stališča nevrologa, ki ugotavlja, da je trpela kontinuirano 14-dni hude telesne bolečine, srednje tri mesece, lažje šest mesecev, občasne lažje pa bo trpela tudi v bodočnosti. Za to obliko nepremoženjske škode sta ji obe sodišči odmerili 3.000.000 SIT odškodnine.

V sami prometni nesreči je tožnica pretrpela intenziven primaren strah, zaskrbljenost za izid zdravljenja pa je trajala vsaj ves čas dolgotrajnega zdravljenja. Za to obliko škode sta ji sodišči prisodili 500.000 SIT odškodnine.

Tožnica trpi in bo trpela duševne bolečine zaradi skaženosti, saj so posledice nesreče pri njej povzročile lažje šepanje pri hoji z bosimi nogami. Za to obliko škode sta ji sodišči prisodili 300.000 SIT odškodnine.

Tožničine fizične in psihične aktivnosti so omejene zaradi glavobolov, ovirana pa je tudi pri učenju, je nervozna in razdražljiva, razvila se je posttravmatska nervoza. Zaradi s premikom zaraslega zloma sramnice in sednice je nesposobna za poklice z daljšo stojo in hojo. Okvara osme vratne živčne korenine vpliva na sposobnosti leve roke, oslabele so mišice leve dlani, prsti so okorni, tožnica pa je levičarka in je zato nesposobna za dela s polno sposobnostjo leve roke. Že omenjeni zlom, spremembe v obeh križničnočrevničnih sklepih in poškodba hrbtenjače so zapustili omejeno gibljivost kolčnega sklepa, omejeno gibljivost v gležnjih in prstih, povečano utrudljivost nog in lažje šepanje. Pri spolnih odnosih ima bolečine, zaradi česar se izogiba stikom z moškimi, ima slabše izglede za normalno spolno življenje. Zaradi sprememb v mali medenici bo ob morebitnem porodu treba opraviti carski rez. Tožnica je bila zaradi posledic obravnavane poškodbe spoznana za invalida tretje kategorije in je morala iti na prešolanje, kjer pa jo tudi omejujejo posledice pretresa možgan. Zaradi nesreče je pustila balet, tenis, kolesarjenje in hojo v hribe, ni več sposobna za športne aktivnosti. S stališča nevrologa so njene življenjske aktivnosti zmanjšane za 25 %, enako zmanjšanje je ocenil tudi kirurg s stališča svoje stroke. Obe sodišči sta tožnici za tako ugotovljeni obseg prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodili 8.000.000 SIT odškodnine.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je v 200. in 203. členu ZOR, ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih primerljivih odškodninskih zadevah. Ta merila sta po presoji revizijskega sodišča sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. V izpodbijani odmeri so ustrezno upoštevane tudi vse okoliščine, ki jih revizija posebej poudarja, torej tožničina starost, težave pri prešolanju, pri omejitvi njenih gibalnih funkcij, spolnem življenju itd. Prav primerjava prisoje odškodnin v zadevah, ki so podobne tožničini, pokaže, da bi višja prisoja tožnici izstopila iz okvira siceršnje prisoje oškodnin v takih zadevah. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je v prisojenih zneskih primerno upoštevan tudi čas čakanja na odškodnino. K pravilnim razlogom pritožbenega sodišča, da elementa čakanja tudi sicer ni mogoče upoštevati na tarifni način, kot tožnica vztraja še v reviziji, ni kaj dodati.

Revizija je neutemeljena tudi v delu, v katerem se zavzema za prisojo zamudnih obresti že za čas od 16.3.1997 dalje, kot je uveljavljala v postopku na prvi stopnji, in ne šele od dneva izdaje sodbe prve stopnje. Pooblaščencem tožnice je bilo v več drugih revizijskih zadevah že obrazloženo, kaj so bili razlogi za sprejem načelnega pravnega mnenja v juniju 2002. Zato njihovo podrobnejše ponavljanje v tej zadevi ni potrebno. V sedanji reviziji pooblaščenci grajajo prav te argumente, ker menijo, da bi sodišča lahko drugače odločala že pred sprejemom načelnega pravnega mnenja in ker je ne prepričajo argumenti za določitev datuma 1.1.2002, od kar se spreminja dosedanja ustaljena sodna praksa. Revizijsko sodišče prej ni odstopilo od takratne sodne prakse zato, ker bi glede na takratno ureditev zakonskih zamudnih obresti prišlo do dvojne valorizacije odškodnine, kot je bilo že večkrat obširno obrazloženo. Po sprejemu načelnega pravnega mnenja pa tudi ne more odstopiti od njega in v tožničinem primeru drugače odločiti, ker so na to mnenje po drugem odstavku 110. člena Zakona o sodiščih vezani vsi senati vrhovnega sodišča. Kljub temu revizijsko sodišče dodatno pojasnjuje, da so prav zaradi pravne varnosti in predvidljivosti sojenja sodišča vezana na ustaljeno prakso. Od njih smejo odstopiti samo na podlagi utemeljenih razlogov. Vendar zaradi varstva enakosti strank niso mogoča odstopanja samo v posameznih primerih. Tožničin primer ne odstopa od drugih odškodninskih zadev. Prav odstop v njenem primeru bi za druge oškodovance pomenil neenakopravno obravnavanje. Ker je sodišče prve stopnje sodbo v tej zadevi izdalo že 8.1.2001, bi drugačna prisoja zakonskih zamudnih obresti, ki po načelnem pravnem mnenju velja po 1.1.2002, bila v nasprotju s tem mnenjem. Razlog za določitev datuma 1.1.2002 pa ni samo v začetku veljavnosti Obligacijskega zakona, pač pa tudi v noveli ZPOMZO, ki izrecno loči prave zamudne obresti in valorizacijske obresti. Ta sprememba je omogočila, da se od nastanka zamude prisojajo obresti, ki so opredeljene kot prave zamudne obresti brez valorizacijskih elementov, od sodbe dalje pa zamudne obresti po predpisani obrestni meri.

Ker po vsem obrazloženem revizija neutemeljeno uveljavlja, da naj bi pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo, z njo pa tudi tožničine priglašene revizijske stroške.