Jedro

V zadevi je sporno, ali je imenovani odvetnik za izvajanje BPP potreboval še pooblastilo za zastopanje upravičenca do BPP ali ne. Od tega je namreč odvisno, ali je lahko pravno veljavno nudil BPP in ali je posledično upravičen do nagrade za nudenje BPP. Glede na določbe ZBPP in ZPP sodišče meni, da odvetnik za nudenje BPP potrebuje tudi pooblastilo, podpisano s strani upravičenca, na kar je bil že v obrazložitvi odločbe o dodelitvi BPP posebej opozorjen. Zakaj tega opozorila ni upošteval oziroma da bi obstajale okoliščine, ki niso na njegovi strani, da do podpisa pooblastila ni prišlo, pa niti ni zatrjeval.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Strokovna služba za BPP predlogu odvetnika A.A., da se mu izplača nagrada za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice opr. št. Bpp 489/2012-1, ni ugodilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila upravičencu B.B. z odločbo omenjenega sodišča z dne 11. 10. 2012 odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu, ki se je pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opr. št. XII Ps 737/2010. Za nudenje brezplačne pravne pomoči je bil upravičencu dodeljen odvetnik A.A. Iz napotnice opr. št. Bpp 489/2012-1, stroškovnika in spisa XII Ps 737/2010 je sodišče ugotovilo, da je imenovani odvetnik pristopil na obravnavo dne 18. 12. 2012, vendar pa za to procesno dejanje ni predložil pooblastila upravičenca. Tega tudi ni storil v dodatnem roku, ki mu ga je naložilo sodišče. V nadaljevanju se upravni organ sklicuje na določilo 98. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem mora pooblaščenec predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju. Ker odvetnik ni imel pooblastila za zastopanje upravičenca, ni upravičen do nagrade za nudenje brezplačne pravne pomoči. Dejanja odvetnika, ki jih je izvršil v imenu upravičenca, se namreč štejejo za neopravljena. Na dolžnost predložitve pooblastila je bil odvetnik izrecno opozorjen v odločbi Bpp št. 489/2012 z dne 11. 10. 2012 v točki 15. Enako stališče je sodna praksa zavzela tudi v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 210/07. Tožnik v tožbi povzema dosedanji potek postopka in ugotavlja, da je odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, po kateri je bil imenovan za izvajalca brezplačne pravne pomoči upravičencu, upravni akt. V nobeni točki izreka ni določena obveznost predložitve pooblastila odvetniku s strani upravičenca. Odvetnik je bil na samem naroku, prav tako je želel vpogledati v spis. Obstaja pa tudi nasprotna sodna praksa, kot je povzeta v izpodbijani odločbi. Iz sklepa IV Cp 1970/2005 izhaja, da je po mnenju višjega civilnega sodišča, sodišče prve stopnje napačno štelo, da mora v primeru, ko je stranki odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki zastopanja pred sodiščem in je z odločbo pristojnega organa za BPP določen odvetnik, tako določen odvetnik predložiti pooblastilo stranke v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZPP. Odvetnik, ki ga določi pristojni organ za BPP, je pooblaščen na podlagi odločbe organa BPP. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na 37. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tudi iz določb 30. člena ZBPP, ki se navezujejo na razrešitev postavljenega odvetnika, izhaja, da ne gre za nikakršno pooblastilno razmerje med upravičencem in odvetnikom, temveč za neke vrste zakonitega zastopanja sui generis. Obliko in obseg takega zastopanja se za vsak primer posebej odredi z odobritvijo brezplačne pravne pomoči glede na premoženjske razmere upravičenca. Zahtevana predložitev pooblastila je bila zato po mnenju tožeče stranke neutemeljena, v posledici česar je bil izdan tudi nezakonit izpodbijani sklep. Judikat Vrhovnega sodišča, na katerega se tožena stranka sklicuje, se nanaša na vložitev revizije, ne pa na isto pravno situacijo, kot je v konkretnem primeru. Zakon namreč govori celo o tem, da če želi stranka od odvetnika še dodatne pravne storitve izven obsega odločbe, mora to dogovoriti s pooblastilom. Ker je ZBPP v tej zvezi specialni zakon je evidentno, da zahtevana predložitev dodatnega pooblastila nima zakonske podlage.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj se izpodbijani sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih za svojo odločitev, navedenih že v izpodbijanem sklepu. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Glede na nesporno dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo na seji.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je Strokovna služba za BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani dne 15. oktobra 2012 prosilcu B.B. dodelila brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu, ki se pred Delovnim in socialnem sodišču v Ljubljani vodi pod opr. št. Ps 737/2010 na prvi stopnji. Tudi ni sporno, da je bil za nudenje brezplačne pravne pomoči določen odvetnik A.A. Sporno pa je, ali je imenovani odvetnik za izvajanje nudenja brezplačne pravne pomoči potreboval še pooblastilo za zastopanje prosilca B.B. v konkretni zadevi ali ne. Od razrešitve omenjene pravne dileme je namreč odvisno vprašanje, ali je odvetnik lahko pravno veljavno nudil brezplačno pravno pomoč prosilcu in bil v posledici tega tudi ustrezno nagrajen.

Kot med strankama ni sporno, predstavlja odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči B.B. z dne 11. 10. 2012 upravno odločbo, izdano v skladu s ZBPP. Z omenjeno odločbo je bil tožnik s strani sodišča le določen za izvajanje pravne pomoči, ne pa tudi pooblaščen s strani prosilca. Pooblastilo za zastopanje pa je pogodba o naročilu (mandat), s katero se prevzemnik naročila (v danem primeru odvetnik) zavezuje naročitelju (v danem primeru B.B.), da bo zanj opravil določene posle. Hkrati dobi prevzemnik naročila pravico, da te posle opravi (766. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). V skladu s 768. členom OZ mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, pri čemer mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. V konkretnem primeru to pomeni, da pooblaščenec pooblastitelju daje pravno pomoč po predpisih o odvetništvu in sprejema sodna pisanja v zadevi, v kateri je pooblastilo dano. Hkrati zavezuje tudi pooblastitelja, da odvetniku navede vsa dejstva in predloži vse dokaze, s katerimi razpolaga v rokih, ki jih določajo predpisi, ali na poziv odvetnika. Pri pooblastilu odvetniku gre torej za obligacijsko razmerje med tožnikom in B.B., pri izdaji odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči pa za upravno odločbo, izdano nosilcu brezplačne pravne pomoči B.B. Govorimo torej o dveh povsem različnih pravnih inštitutih, tako glede oblike, vsebine kot tudi razmerja do strank. Zato ju tudi po mnenju sodišča ni mogoče enačiti oziroma uspešno zagovarjati stališča, da lahko upravna odločba nadomesti pooblastilo, dano odvetniku. Upravna odločba je dala prosilcu le možnost, da tožnika brezplačno pooblasti za zastopanje v konkretni zadevi. ZBPP je v zadevi dodelitve brezplačne pravne pomoči res specialni zakon, vendar kot tak nikjer ne določa, da prvi odstavek 98. člena ZPP v zadevah dodelitve brezplačne pravne pomoči ne velja. Tudi 98. člen ZPP brezpogojno določa, da mora pooblaščenec predložiti pooblastilo, ali izkazati pooblastilo, dano pravni osebi pri prvem pravnem dejanju brez izjem. Zakon namreč ne določa, da ta obveznost predložitve pooblastila odpade, kolikor bi kak drug zakon določal drugače. Po povedanem tudi sodišče meni, da bi odvetnik za nudenje brezplačne pravne pomoči v danem primeru potreboval tudi pooblastilo, podpisano s strani prosilca B.B. Na slednje je bil tožnik v obrazložitvi odločbe posebej opozorjen. Zakaj tega opozorila ni upošteval (razen da se z njim v pravnem smislu ne strinja) oziroma da so obstajale okoliščine, ki niso na njegovi strani, da do podpisa pooblastila ni prišlo, pa tožnik niti ni zatrjeval. V ostalem se sodišče zato strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu 71. člena ZUS-1 sklicuje.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se upravni organ v njej sklicuje. Ker sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.