Jedro

Postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, je uveden z namenom pospešitve azilnih postopkov. V teh tako imenovanih pospešenih postopkih ne gre za neposredno ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljena pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na kakšnega izmed razlogov, ki so navedeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) v povezavi z 2. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.2.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku štiriindvajsetih ur od pravnomočno končanega azilnega postopka (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku po sodbi prvostopnega sodišča, št. U 2664/2005 z dne 28.12.2005. Prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku imela zakonito podlago, da ni uporabila poročil o stanju v tožnikovi izvorni državi, ki jih je sicer uporabila v prvotnem postopku, ker upravno sodišče v sodbi, št. U 2664/2005, ni zavzelo stališča, da so dejstva iz predmetnih poročil objektivno pomembna za odločanje v zadevi, ampak je zavzelo stališče, da so ta poročila s procesnega vidika (22. člen Ustave RS, 3. odstavek 9. člena ZUP) pomembna, ker jih je v konkretnem primeru tožena stranka uporabila. Tožena stranka pa je imela zakonito podlago, da ni uporabila omenjenih poročil tudi zato, ker je njena dokazna ocena o neverodostojnosti tožnika z opiranjem na dejstva v zvezi z navedbami tožnika o dogodkih v izvorni državi in njegovim predhodnim bivanjem v Sloveniji dovolj celovita in konsistentna. Sodišče sprejema dokazno oceno tožene stranke, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je namreč pravilno povzela v obrazložitev izpodbijane odločbe, da je tožnik iz izvorne države odšel v Albanijo prvič med letom 1997 in 1999, ko je zaradi brezposelnosti in vojne zapustil Kosovo. To dogajanje ne more biti razlog za preganjanje v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil in kot preganjanje razlaga uveljavljena upravno-sodna praksa v povezavi z Direktivo EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (Direktiva). Po vrnitvi na Kosovo so tožniku trikrat razbili avto, nazadnje leta 2000, neznanci pa so mu leta 2001 kamenjali hišo. Tudi to ne more biti razlog za preganjanje v smislu ZAzil. Do srede leta 2003 tožnik ni živel v izvorni državi, ampak v Makedoniji. V letu 2003 je šest mesecev bival v Sloveniji na podlagi delovne vize. Ker takrat v Sloveniji ni zaprosil za azil, to dejstvo kaže tudi na tožnikovo neverodostojnost glede obstoja preganjanja na Kosovu do njegovega odhoda iz Kosova v Slovenijo in ne samo, da ni izkazal potrebne intenzitete preganjanja. V zvezi z dejanji do njegovega prihoda v Slovenijo v letu 2003, ki naj bi po njegovih navedbah pomenila preganjanje v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, tožnik ni uspel izkazati utemeljenega strahu pred preganjanjem in je v zvezi s temi okoliščinami očitno, da mu ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Po vrnitvi na Kosovo v letu 2004 naj bi se po tožnikovih navedbah nadaljevalo kamenjanje hiše, na zid so napisali, da ni Albanec in naj gre tja, kjer je živel do sedaj. Tudi to po mnenju sodišča ne dosega intenzivnosti preganjanja, kot jo zahteva ZAzil. Navedeno zadošča za presojo, da tožba ni utemeljena, četudi sodišče ne sprejema dokazne ocene o tem, da tožnik zlorablja postopek, ker je predstavil lažne razloge in ker je izrazil namero za vložitev prošnje šele 4 dni po prihodu v Slovenijo in po 2. dneh bivanja v Centru za tujce. Ugotovitev tožene stranke, da je tožnik predstavil lažne razloge, nima obrazložitve, dokazna ocena tožene stranke glede uporabe 5. alinee 36. člena ZAzil, pa ne ustreza podatkom v spisu. Ugotovitev tožene stranke, da je tožnik izrazil namero za pridobitev azila po štirih dneh bivanja v Sloveniji in po dveh dneh bivanja v Centri za tujce, je nepopolna, saj ni upoštevala izjave tožnika ob podaji prošnje za azil, da je sam prišel najprej v azilni dom, da bi zaprosil za azil. Isto je tožnik povedal tudi na zaslišanju pred sodiščem, ko je to presojalo zakonitost akta o omejitvi gibanja. Vendar ker po presoji sodišča vzdrži presojo zakonitosti tisti del dokazne ocene tožene stranke, ki se nanaša na ugotovitev, da tožnik očitno ni preganjan v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, za kar se je tožena stranka lahko oprla tudi na izjavo tožnika pred prekrškovnim organom, kjer je tožnik povedal, da je v Slovenijo prišel iz ekonomskih razlogov, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS, ker je presodilo, da obstaja razlog po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, ne pa ut emeljitev tožene stranke, ki se nanaša na 1. alineo 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Navaja še razloge, zakaj ni opravilo glavne obravnave.

Tožnik v pritožbi in dopolnitvi pritožbe izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Vztraja pri svojih tožbenih navedbah in navaja, da je prvostopno sodišče preuranjeno potrdilo izpodbijano odločbo tožene stranke. Po njegovi oceni iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj je prvostopno sodišče potrdilo odločbo tožene stranke z dne 20.2.2006, čeprav je prvotno odločbo odpravilo. Meni, da je v tem postopku dokazal ogroženost v izvorni državi in strah pred preganjanjem. Če pa toženi stranki to ni bilo dovolj, bi mu morala dati možnost, da bi s svojo izpovedbo in drugimi dokazi dodatno utemeljil prošnjo za azil. Predlaga da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je navedlo tudi utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Prvostopno sodišče je v obravnavanem primeru zavrnilo tožnikovo tožbo po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba tožene stranke po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu in je te razloge v izpodbijani sodbi podrobno navedlo (2. odstavek 59. člena ZUS). Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru utemeljeno odločala v t.i. pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Glede na ugotovljeno dejansko stanje v tej zadevi pa so bili po presoji prvostopnega sodišča izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za azil, in sicer na pravni podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, zato ni sprejelo utemeljitve tožene stranke, ki se nanaša na 1. alineo 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 26. člena ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v tem primeru pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je pri svoji odločitvi oprlo na 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil. Na podlagi navedene določbe pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Prvostopno sodišče je pravilno presodilo, da je iz tožnikovih navedb v prošnji za azil glede razlogov odhoda iz izvorne države in razloga ter načina prihoda ter bivanja v Republiki Sloveniji (pritožbeno sodišče jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno) očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje in je prišel izključno iz ekonomskih razlogov.

Na drugačno odločitev pritožbeni ugovori ne morejo vplivati. Prvostopno sodišče je podrobno obrazložilo, zakaj je zavrnilo njegovo tožbo in tudi zakaj meni, da je pravilna odločitev tožene stranke, ki je izpodbijano odločitev sprejela v t.i. pospešenem postopku. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, ki se nanaša na po tožnikovem mnenju pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je odločitev sodišča preuranjena. Pritožbeno sodišče je v svojih sodbah, ko je presojalo zakonitost odločb izdanih v azilnih zadevah, že večkrat ponovilo stališče, da je postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, uveden z namenom pospešitve azilnih postopkov. V teh t.i. pospešenih postopkih ne gre za neposredno ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na kakšnega izmed razlogov, ki so taksativno navedeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V obravnavanem primeru pa so bile, kot že navedeno podane okoliščine, ki se nanašajo na razloge iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 5. odstavku 72. člena ZUS se lahko namreč ta razlog uveljavlja le, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, tega pa v obravnavani zadevi ni. Glede na navedeno in ker tudi ne obstajajo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.