Jedro

Sodišče druge stopnje izpostavlja določbo 171. člena ZIZ, po kateri sodišče ne more za poravnavo kakšne druge terjatve istega ali drugega upnika opraviti posebnega postopka izvršbe na isto nepremičnino.

Stranke pristopljene zadeve pristopijo k vodilni zadevi v fazi, v kateri ta je, in opravljena procesna dejanja sodišča ter sprejete sodne odločitve do faze pristopa v vodilni zadevi imajo učinek tudi na stranke pristopljenih zadev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša na dan 15. 2. 2012 tržna vrednost nepremičnin parc. št. 1334/0 k.o. T. (dvorišče) in parc. št. 1333/0 k.o. T. (večstanovanjska stavba), last dolžnika do celote, 110.372,00 EUR (I. točka izreka), parc. št. 343/6 in parc. št. 343/8, obe k.o. X, last dolžnika do celote, pa 46.172,00 EUR.

2. Proti temu sklepu vlaga dolžnik pritožbo. Mnenja je, da odločitev temelji na zmotni dokazni oceni, ki je vsebinsko neprepričljiva in se jo v bistvenih delih ne da preizkusiti. Dolžnik se strinja, da je tudi „priključeni“ zadevi potrebno ugotoviti vrednost nepremičnine, vendar je mnenja, da sodišče postopek vodi inkvizitorno, zgolj s ciljem čim hitrejšega zaključka le-tega, pri tem pa spregleda procesne pravice dolžnika. Dolžnik ne more soglašati z obrazložitvijo sodišča, da zaradi ekonomičnosti postopka opušča ugotovitev pravilne tržne vrednosti za priključenega upnika, ko je splošno znano dejstvo, da se cene nepremičnin letno znižajo za cca. 20 %. Za dolžnika ni sporno, da je bil s cenilnimi poročili seznanjen in je nanje dajal pripombe. Zanj je sporno, da iz sklepa In 505/2002 z dne 8. 6. 2012 ne izhaja opredelitev sodišča, ali so predmeti izvršbe nelegalna gradnja oziroma zakaj je sodišče mnenja, da je promet eventuelne nelegalne gradnje dopusten v izvršilnem postopku. Izpostavlja, da se je dolžnik zoper sklep 8. 6. 2012 pritožil, sodišče pa pritožbenih navedb ni vsebinsko presojalo. Sodišče se ni izreklo o ne - legalnosti predmeta oz. dopustnosti prometa v izvršilnem postopku. Prav tako sodišče prihaja v nasprotje s samim seboj, ko daje „polno vero“ cenilnemu poročilu glede pravilnosti vrednotenja, ignorira pa poročilo v delu, kateri se nanaša na nelegalno gradnjo. Citira sodne odločbe, v katerih sodišča ugotavljajo odsotnost razlogov za sprejem odločitve. Poudarja, da sodišče mora poskrbeti za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v delu izvršilnega postopka, kateri se nanaša na pravilno ugotovitev vrednosti nepremičnin in v zvezi z vprašanjem ali je promet s predmetno izvršbo sploh dopusten v primeru nelegalne gradnje. Dolžnik se v pritožbi sklicuje na ugovorne navedbe z dne 6. 7. 2012 in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, katero naj se izreče o vprašanju ne-legalnosti gradnje predmetov izvršbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje uvodoma izpostavlja določbo 171. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), po kateri sodišče ne more za poravnavo kakšne druge terjatve istega ali drugega upnika opraviti posebnega postopka izvršbe na isto nepremičnino. Upnik, za čigar terjatev je sodišče pozneje izdalo sklep o izvršbi za isto nepremičnino, pristopi k že začeti izvršbi, pri čemer je pristop mogoč vse do pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. Stranke pristopljene zadeve pristopijo k vodilni zadevi v fazi, v kateri ta je in opravljena procesna dejanja sodišča ter sprejete sodne odločitve do faze pristopa v vodilni zadevi imajo učinek tudi na stranke pristopljenih zadev.

5. V vodilni zadevi In 505/2002, h kateri je pristopila obravnavana zadeva dne 12. julija 2013, je bila skladno z drugim odstavkom 178. člena ZIZ s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 30. 5. 2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Ip 969/2008 z dne 27. 8. 2008, že ugotovljena vrednost nepremičnin, in sicer na podlagi cenilnega poročila cenilca z dne 19. 3. 2007. V nadaljevanju postopka pa je bila zaradi ustavitve izvršbe na 1/2 predmetnih nepremičnin, s sklepom In 505/2002 z dne 8. 6. 2012 ugotovljena vrednost 1/2 nepremičnin, in sicer na podlagi dopolnitve cenilnega poročila z dne 15. 2. 2012. 6. Glede na določbo 171. člena ZIZ in zgoraj pojasnjene učinke sprejetih sodnih odločitev v vodilni zadevi na stranke v pristopljenih zadevah ter načelo ekonomičnosti postopka je postopanje prvostopenjskega sodišča, ko je ob strinjanju pristopljenega upnika v zadevi In 138/2009, da se kot podlaga za ugotovitev vrednosti nepremičnin do celote uporabi cenilno poročilo z dne 19. 3. 2007, dopolnjeno dne 15. 2. 2012, pravilno. Pritožbene očitke o kršitvi procesnih pravic upnika, je ob njegovem strinjanju, da se v postopku uporabi cenilno poročilo iz vodilne zadeve, zavrniti.

7. Sodišče druge stopnje tudi v celoti zavrača očitke o kršitvi procesnih pravic dolžnika. Cenilno poročilo z dne 19. 3. 2007 je bilo vročeno dolžniku v izjasnitev. O pripombah dolžnika je cenilec podal izjavo v pisnih vlogah in na narokih, sodišče prve stopnje pa se je do pripomb opredelilo v sklepu o ugotovitvi vrednosti nepremičnin z dne 30. 5. 2008 in sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 27. 8. 2008 to prvostopenjsko odločitev tudi potrdilo.

8. Dolžniku je bila v postopku v izjasnitev poslana dopolnitev cenilnega poročila z dne 15. 2. 2012. Njegove pripombe je sodišče s sklepom z dne 8. 6. 2012, ki je postal pravnomočen 6. 7. 2012, zavrnilo, prav tako se je do njih ponovno opredelilo v izpodbijanem sklepu. V njem je podrobno pojasnilo, zakaj ocenjuje, da cenilno poročilo z dopolnitvijo daje sodišču dovolj strokovno podlago, za ugotovitev tržne vrednosti nepremičnine (točka 5 obrazložitve). Pritožbeni očitek, da preizkus ni mogoč je kot neutemeljen zato zavrniti.

9. Drugostopenjsko sodišče prvostopenjski oceni cenilnega poročila z dopolnitvijo, da je cenitev prepričljiva in strokovno ustrezna pritrjuje in v izogib ponavljanju to oceno povzema.(1)

10. V cenilnem poročilu z dopolnitvijo je cenilec podrobno opisal lastnosti nepremičnine in okoliščine, ki vplivajo na njihovo vrednost. Med drugim je pojasnil obstoj gradbenega dovoljenja za pritlični objekt pred obnovo, in tudi, da mu dolžnik gradbene dokumentacije za nadstropje kljub zagotavljanju, da jo poseduje, za objekt po obnovi ni predložil (l. št. 302). Tudi na podlagi teh lastnosti nepremičnine in z upoštevanjem teh okoliščin je cenilec ustrezno in realno ovrednotil tržno vrednost nepremičnin. Sodišče prve stopnje je takšno cenilno poročilo v celoti povzelo in se s tem opredelilo do okoliščin, ki jih izpostavlja pritožba.

11. Upnik razpolaga z izvršilnim naslovom - sodbo delovnega sodišča. Navedeno, kot tudi dejstvo, da postopek teče od leta 2009, sodišče zavezuje k hitremu postopanju (11. člen ZIZ).

12. Pritožba se iz navedenih razlogov pokaže kot neutemeljena. Ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ni bila sprejeta, ker jih dolžnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1) : Namen cenitve nepremičnine s cenilcem ni doseči popolno strinjanje strank glede njihovih ugotovitev. Gre za dokaz, ki je prav tako kot ostali dokazi podvržen dokazni oceni sodišča, ki mora predvsem oceniti, ali je cenitev prepričljiva in strokovno ustrezna.