Jedro

Ker dejstvo spremembe odločbe o varstvu in vzgoji ni razvidno iz izreka sodbe (1. točka izreka), je pritožbeno sodišče v tem delu, da bi preprečilo situacijo, v kateri bi obstajala dva nasprotujoča si izvršilna naslova o tem, kateremu od staršev naj se zaupata v varstvo in vzgojo mladoletna otroka, po uradni dolžnosti delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo v tem delu spremenilo tako, da je iz spremenjenega izreka razvidna kontinuiteta in odprava vzporednosti dveh izvršilnih naslovov.

Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je tožeča stranka vsebino sodnega varstva, ki ga je zahtevala, začrtala le z uveljavljanjem spremembe odločbe o varstvu in vzgoji in preživninskim zahtevkom, medtem ko odvzema stikov ni terjala. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pri odločanju ostati v mejah tega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP). Od pravila vezanosti na zahtevek je mogoče v družinskopravnih sporih odstopiti samo v zakonskih (2. odstavek 421. člena ZPP) in paternitetnih sporih (422. člen ZPP), ne pa v sporu o vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok, ki je spor iz razmerij med starši in otroki (primerjaj z 2. odstavkom 406. člena ZPP).

Prekoračitev zahtevka je absolutna bistvena kršitev postopka, vendar pa pritožbeno sodišče nanjo pazi le na zahtevo stranke, ne pa po uradni dolžnosti (3. odstavek 350. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se odločba o varstvu in vzgoji mladoletnih otrok pravdnih strank Ž. J., rojenega

5.10.1994, in J. J., rojenega 6.11.1995, ki sta bila s sodbo Okrožnega sodišča v L. z dne ..., opr.št. ... dodeljena tožencu I. J., spremeni tako, da se mladoletna otroka pravdnih strank zaupata v varstvo in vzgojo tožeči stranki M. J.(sedaj K.).

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletna otroka pravdnih strank Ž. in J. dodelilo v varstvo in vzgojo tožeči stranki. Toženi stranki je odvzelo osebne stike z obema sinovoma in mu naložilo plačevanje preživnine za vsakega po

9.000,00 SIT mesečno. Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija le zavrnilni del odločitve o preživninskem zahtevku, tožena stranka pa graja I. in II. točko izreka in ugodilni del odločitve o preživninskem zahtevku.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da preživninskemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da imata otroka večje potrebe, kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje. Nerazumljivo je, da je tožencu naložilo plačilo mesečne preživnine v višini 9.000,00 SIT za vsakega otroka. Razlika med potrebami otrok (110.000,00 SIT) in prisojeno preživnino v višini

18.000,00 SIT je kar 92.000,00 SIT.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in v zavrnilnem delu glede odločitve o preživnini potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Po njenem mnenju je preživnina previsoka, ne pa prenizka.

Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo ugotovitve na strani tožeče stranke, ki je bila v času izdaje razvezne sodbe nevredna in nesposobna za vzgojo in varstvo otrok. Ni mogoče, da bi bila sedaj nenadoma sposobna za nekaj, za kar še pred kratkim ni bila. Preživnina, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, ne izhaja iz razmer, v katerih se trenutno nahaja toženec. Tožnica ni aktivno legitimirana, da v svojem imenu toži na plačilo mesečne preživnine za otroka. Z otrokoma živi v hiši, ki je v solasti toženca. Toženec je invalid, brez zaposlitve in dejansko nima dovolj sredstev za lastno preživljanje. Odvzem osebnih stikov z otrokoma je brezpredmeten. Z njima toženec nima nobenih stikov, zato jih tudi ni mogoče odvzeti.

Razlogi sodbe v tem delu so neprepričljivi, tožencu pa ni mogoče prepovedati prihoda v lastno hišo. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Ni se mogoče strinjati, da znesek 9.000,00 SIT za vsakega otroka predstavlja primeren prispevek k njunemu preživljanju. Toženec vse doslej ni plačal niti tolarja preživnine.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena, pritožba tožeče stranke pa je le delno utemeljena.

1. O spremembi odločbe o varstvu in vzgoji mladoletnih otrok:

Materialnopravno podlago za rešitev spornega pravnega razmerja vsebuje 3. odstavek 421. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da izda senat na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne razmere, novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

Sodišče prve stopnje je, ko je primerjalo pravnorelevantne okoliščine v času izdaje razvezne sodbe z dne ...1997, opr.št. ..., in okoliščine ob zaključku glavne obravnave v obravnavani zadevi, ugotovilo naslednje: - z razvezno sodbo, opr.št. ... sta bila mladoletna sinova pravdnih strank Ž., rojen ...1994 in J., rojen ... 1995, zaupana v varstvo in vzgojo očetu; - v oktobru 1998 je tožnica, potem ko se je vrnila domov, ostala sama z otrokoma, toženec pa živi na naslovu O. v L.; - v času izdelave izvedeniškega mnenja 16.4.2001 je izvedenec dr. T. P. ocenil, da sta oba starša nesposobna za vzgojo in varstvo otrok, saj je mati motena osebnost, pri kateri izstopa pretirana egocentričnost in posledična nesposobnost zaznavanja potreb otrok, oče pa je nezrela osebnost, ki teži k odvisnosti; - od 2. polletja 2001 je prišlo pri tožnici do bistvene spremembe na bolje, ki je bila pogojena s poroko z novim partnerjem v juniju 2001 in kasneje še z rojstvom hčerke; - otroka sta očima sprejela, vsi skupaj sedaj živijo v hiši, ki je v solasti toženca in toženčevega očeta; - otroka stike z očetom odklanjata; - tožnica je postala bolj strpna do otrok in upošteva vzgojne napotke;

- dr. T. P. je v novem izvedeniškem mnenju z dne 16.9.2004 potrdil, da je bil pri materi dosežen napredek v smislu večje samokontrole in zrelosti v razumevanju njene starševske vloge.

Ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožena stranka v pritožbi le posplošeno graja, mogoča dva pomembna zaključka. Najprej, da toženec zaradi svojih osebnostnih lastnosti in lahkomiselnega odnosa do usode svojih sinov nima primernih kvalitet, ki so potrebne za roditelja, in drugič, da je tožnica od leta 2001 pridobila osebnostne odlike, zaradi katerih je, upoštevajoč kriterij koristi otrok, postala primerna oseba, da se ji zaupata mladoletna otroka. Podatki v spisu (mnenje VVZ A. M. z dne 5.11.2001, mnenje OŠ ... K. z dne

27.11.2001, poročilo CSD K. z dne 28.11.2001, mnenje psihologa iz novembra 2001, mnenje OŠ ... K. z dne

22.1.2004, poročilo CSD K. z dne 18.2.2004 in mnenje psihologa iz aprila 2004), ki izvirajo iz triletnega časovnega obdobja, v njih pa je izraženo soglasno mnenje o pozitivnem osebnostnem razvoju matere otrok, napotujejo na sklep o ugodni prognozi njenega vedenja in ravnanja v bodočnosti, kar predstavlja pomemben dejavnik za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja obeh otrok.

O varstvu in vzgoji mladoletnih otrok je bilo prvič pravnomočno odločeno že z razvezno sodbo Okrožnega sodišča v L. z dne ... , opr.št. ..., predmet konkretnega spora pa je bila sprememba odločbe o varstvu in vzgoji mladoletnih otrok, ki ima pravno podlago v 4. odstavku 421. člena ZPP. Ker dejstvo spremembe odločbe o varstvu in vzgoji ni razvidno iz izreka sodbe (1. točka izreka), je pritožbeno sodišče v tem delu, da bi preprečilo situacijo, v kateri bi obstajala dva nasprotujoča si izvršilna naslova o tem, kateremu od staršev naj se zaupata v varstvo in vzgojo mladoletna otroka, po uradni dolžnosti delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo v tem delu spremenilo tako, da je iz spremenjenega izreka razvidna kontinuiteta in odprava vzporednosti dveh izvršilnih naslovov (4. točka 358. člena ZPP).

2. Stiki med otrokoma in toženo stranko: Po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št. 69/04, prečiščeno besedilo, ZZZDR-UPB1) je pravica do stikov oblikovana tako, da je v ospredju osebnost otroka in da je njegova konkretna korist najvišje in odločilno merilo za vse odločitve o stikih. Z njimi se zagotavljajo predvsem otrokove koristi. V 5. odstavku 106. člena ZZZDR-UPB1 je določeno, kdaj stiki otroku niso v korist: če pomenijo zanj psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj. Graja tožene stranke v pritožbi v delu, ki se nanaša na stike med mladoletnima otrokoma in očetom, je tako pavšalna, da je narekovala le preizkus sodbe po uradni dolžnosti v okviru 2. odstavka 350. člena ZPP. Ta je pokazal, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Dejstva, zaradi katerih toženec ni več primeren, da bi se mu zaupala otroka v varstvo in vzgojo (njegove osebne značilnosti in globok odpor obeh otrok do očeta) ustrezajo tudi abstraktnemu dejanskemu stanu iz 5. odstavka

106. člena ZZZDR-UPB1. Odvzem pravice do stikov kot elementa starševstva po svoji vsebini ne more predstavljati omejitve (so)lastninske pravice tožene stranke na hiši, katere solastnik je, zato je pritožbeni ugovor v tej smeri neutemeljen.

Ko je sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo pravico do stikov z mladoletnima otrokoma, ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je tožeča stranka vsebino sodnega varstva, ki ga je zahtevala, začrtala le z uveljavljanjem spremembe odločbe o varstvu in vzgoji in preživninskim zahtevkom, medtem ko odvzema stikov ni terjala. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pri odločanju ostati v mejah tega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP). Od pravila vezanosti na zahtevek je mogoče v družinskopravnih sporih odstopiti samo v zakonskih (2. odstavek 421. člena ZPP) in paternitetnih sporih (422. člen ZPP), ne pa v sporu o vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok, ki je spor iz razmerij med starši in otroki (primerjaj z 2. odstavkom 406. člena ZPP).

Prekoračitev zahtevka je absolutna bistvena kršitev postopka, vendar pa pritožbeno sodišče nanjo pazi le na zahtevo stranke, ne pa po uradni dolžnosti (3. odstavek 350. člena ZPP).

3. O preživnini za mladoletna otroka: Obe pravdni stranki grajata dejanske ugotovitve, ki jih je sodišče sprejelo kot podlago za odločanje o višini preživnini za mladoletna otroka. Zmotna uporaba materialnega prava pa se po pritožbenih izvajanjih kaže v previsoki oziroma prenizki odmeri preživnine za preživninska upravičenca.

Preživnino se določi glede potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR-UPB1). Pri odmeri preživnine za otroka mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (129.a člen ZZZDR-UPB1).

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o višini potreb mladoletnih otrok, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo na znesek, nekoliko manjši od 55.000,00 SIT (predzadnji in zadnji odstavek predzadnje strani sodbe, list.št. 118). Takšna ocena je delno posledica eksaktne metode pri ugotavljanju posameznih stroškov mladoletnih otrok, delno pa je odraz splošno znanih dejstev in življenjskih izkušenj, ob upoštevanju 216. člena ZPP. V načelu ima tožeča stranka prav, da si morajo starši prizadevati izkoristiti vse možnosti, da bi pridobili sredstva za preživljanje mladoletnih otrok, kar pomeni, da morajo po potrebi opravljati tudi priložnostna dela.

Vendar pa tožeča stranka v pritožbi ne ponuja nobenega dokaza, ki bi lahko omajal dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je toženčeva delovna zmožnost zaradi poškodbe hrbtenice zmanjšana, zato več kot sedaj ne more zaslužiti.

Vprašanje, kdo je v tem sporu aktivno legitimiran za uveljavljanje preživnine za mladoletna otroka, je materialnopravne narave. Načeloma drži, da so starši tisti, ki so dolžni po določbi 1. odstavka 123. člena ZZZDR-UPB1 preživljati svoje otroke. Preživninski upravičenec v takem razmerju je torej otrok, ki je nosilec pravic iz preživninskega razmerja, preživninski zavezanci pa so starši. Vendar pa lahko, kadar bivši zakonec zahteva tudi izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka, enako kot pri razvezi, v lastnem imenu po ustaljeni sodni praksi terja tudi plačilo preživnine za mladoletnega otroka. Aktivno legitimacijo za preživninski zahtevek tožeča stranka torej črpa iz določbe 4. odstavka 421. člena ZPP (enako sklep VS RS z dne

15.5.2003, opr.št. II Ips 174/2003).

Sodišče prve stopnje je, potem ko je pravilno ugotovilo, kakšne so potrebe mladoletnih otrok in pridobitne zmožnosti preživninskih zavezancev, breme preživljanja ustrezno porazdelilo med obe pravdni stranki. Upoštevalo je vse pravnorelevantne okoliščine, to je otroški dodatek, ki ga tožnica prejema za tri otroke, mesečne dohodke pravdnih strank, dejstvo, da se je tožnici v zvezi z novim partnerjem rodil še en otrok in stroške za lastno preživljanje pravdnih strank.

Kot pravilno je izpostavilo, da je treba kot prispevek tožene stranke ovrednotiti tudi, da mladoletna otroka pravdnih strank živita v hiši, ki je v solasti toženca in njegovega očeta, vsakega do 1/2. Dejstvo, da je to v korist mladoletnih otrok, saj vpliva na zmanjšanje obsega njunih mesečnih potreb, ob upoštevanju njunih koristi, v konkretnem primeru predstavlja tisto posebno okoliščino, ki utemeljuje odstopanje od siceršnjega načela, da mora preživninski zavezanec preživnino za mladoletnega otroka plačevati v denarju. Zaradi jasnosti in popolnosti odgovorov na pritožbene ugovore pritožbeno sodišče k povedanemu dodaja še, da razlika med otrokovimi potrebami (110.000,00 SIT) in prisojeno preživnino v višini 18.000,00 SIT ni

92.000,00 SIT, kot želi prikazati tožeča stranka, saj je pri izračunu spregledala, da mladoletna otroka prejemata otroški dodatek v približni višini 44.000,00 SIT mesečno, po oceni sodišča prve stopnje pa so tudi njune potrebe nekoliko manjše od 55.000,00 SIT za vsakega.

Ker, razen glede spremembe odločbe o varstvu in vzgoji v obsegu, kot je bilo obrazloženo pod točko 1., niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je sodišče prve stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (2. odstavek 165. v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker ne odgovor na pritožbo tožeče stranke ne odgovor na pritožbo tožene stranke, glede na njuno vsebino, nista bila potrebna, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške odgovora na pritoŽbo (1. odstavek 165. v zvezi s 1. odstavkom

155. člena ZPP).