Jedro

Pri osebnem zavarovanju, če zavarovalni niti dodatni pogoji tega ne določajo, tudi zakonski predpisi ne omogočajo sodišču, da valorizira zavarovalno vsoto, in tudi ne na način, da se ne upošteva denominacija.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne še v ostalem tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka Z. T. d.d. L., OE K. je dolžna plačati tožeči stranki B. Z. ter M. Z. skupaj znesek 279.733,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po členu 277/1 Zakona o obligacijskih razmerjih od 7.7.1992 dalje do plačila ter jima skupaj povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe." Tožeča stranka mora nerazdelno povrniti toženi stranki 27.337,50 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tem sporu zaradi plačila zavarovalne vsote na podlagi življenjskega zavarovanja razsodilo, da mora tožena stranka plačati obema tožnikoma 279.733,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške, medtem ko je v presežku (za 266,90 SIT) tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da je namen življenjskega zavarovanja, da si zavarovalec privarčuje denar in hkrati zavaruje svoje bližnje za primer, da umre. Praviloma gre za dolgoročno zavarovanje. Tožena stranka bi morala na denominacijo reagirati tako, da bi pozvala zavarovalca, da popravita oziroma prenovita pogodbo, ker pa tega ni storila, je sodišče res lahko enačilo stare dinarje s tolarji.

Tožena stranka vlaga iz razloga zmotne uporabe materialnega prava revizijo proti tej sodbi in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Trdi, da je vse in pravočasno izpolnila. Splošni pogoji življenjskega zavarovanja so izključevali revalorizacijo zavarovalne vsote za nezgodno zavarovanje, vsota življenjskega zavarovanja pa se je povečevala le s presežki zavarovalnice. Na denominacijo, splošno znano dejstvo, stranki - pogodbenici nista mogli vplivati in njene posledice morata tako nositi obe. Denominirale so tudi zavarovalne premije.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da je tožena stranka prekršila temeljno načelo civilnega prava enake vrednosti dajatev, sicer pa bi morala tožena stranka pozvati toženo (prav: tožečo) na prenovitev pogodbe.

Državno tožilstvo RS se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Na prvi pogled je videti, kot da je središčni problem spora med strankama denominacija, do katere je prišlo med trajnim zavarovanjem (Zakon o vrednosti dinarja, Ur. list SFRJ, št. 83/89). Toda ozadje tega je razvrednotenje denarja. Upravičenec iz zavarovanja, če ne bi bilo denominacije, bi pač prejel dogovorjeno število denarnih enot, toda malo ali ničvrednih. Gre torej za to, ali je pogodbenik v dvostranskem poslu, kot je zavarovalna pogodba, "zavarovan" pred učinki inflacije in sicer v tem primeru upravičenec iz zavarovanja. Pri osebnem zavarovanju gre za prostovoljno zavarovanje pod pogoji, ki jih postavlja zavarovalnica, sklenitelj zavarovanja pa jih sprejme. Zavarovalna vsota se določi s pogodbo (942. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V obravnavanem primeru stranki nista sklenili kakšnega dogovora za primere razvrednotenja denarja, da bi z morebitno valorizacijsko klavzulo ali podobnim zagotovili plačevanje premij in izplačilo zavarovalne vsote v realnih vrednostih dajatev. Tudi veljavni predpisi niso narekovali toženi stranki - zavarovalnici, da spremeni zavarovalne pogoje, če bi seveda sklenitelj nanje pristal. Res sicer določa zakon, kot to omenja izpodbijana sodba, da mora udeleženec v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih in tako izpričati skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR). Vendar gre pri tem načelu za ravnanje pri izpolnjevanju obveznosti, ta pa je bila na zavarovalničini strani le v izplačilu zavarovalne vsote, ne pa tudi glede na sklenjeno pogodbo v skrbi za zavarovančev položaj v zvezi z morebitnimi zunanjimi vplivi, kot je to razvrednotenje denarja. Pravilo iz 18. člena ZOR pač ne seže tako daleč, saj se pojavlja predvsem kot odločilno merilo za presojo, ali je pogodbenik ravnal krivdno ali ne oziroma s kakšno stopnjo krivde. Tožeča stranka v tej pravdi niti ne uveljavlja odškodninskega zahtevka. Ni se torej mogoče strinjati s stališčem pritožbenega sodišča, da narekuje pravilo iz 18. člena ZOR pogodbeniku, da poskrbi za spremembo pogodbe, in še manj s tem, da če ne ravna tako, pomeni to podlago za odločbo sodišča o višji, kot je dogovorjena zavarovalna vsota, in to kar z zanikanjem denominacije. Stranki pogodbenega razmerja imata le pravico, da zahtevata razvezo ali spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (133. člen ZOR), ne pa tudi te dolžnosti.

Tudi sodišče samo ne more poseči v to razmerje na podlagi kakšnih drugih predpisov in tako tudi ne na podlagi načela enakovrednosti dajatev (15. člen ZOR), kot to skuša doseči tožeča stranka in kot ji je v tem pritrdilo pritožbeno sodišče. Predvsem se to načelo, kot je uzakonjeno, nanaša na sklenitveno fazo pogodbe (pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo... prvi odstavek 15. člena ZOR), pravni učinki kršitve tega načela pa so v zakonu posebej določeni (zakon določa, v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice - drugi odstavek 15. člena ZOR). Za takšne primere, kot je obravnavani, zakon nima posebnih določb. Mogoče je ta predpis s široko razlago uporabiti tudi za primere poznejše neenakosti dajatev. Tako tudi zakon razlikuje tiste primere kršitve tega načela, ko je prišlo do neenakosti dajatev ob sklepanju pogodbe (čezmerno prikrajšanje - 139. člen in še posebni primeri tega - 140. člen, oderuška pogodba - 141. člen, zmanjšanje pretirane are - četrti odstavek 80. člena in pogodbene kazni - 274. člena ZOR) ali pa šele kasneje zaradi spremenjenih okoliščin, o čemer je že bila beseda. Tožeča stranka ni postavila trditev v zvezi s prvo v 15. členu ZOR obravnavano skupino neenakosti dajatev in v zvezi s tem tudi ne karkoli, kar bi se dalo povezati s kršitvijo načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), ki ga tudi omenja izpodbijana odločba. In to ne pri sklenitvi zavarovalne pogodbe ne pri toženkini izpolnitvi obveznosti. Mogoče je sicer predreti načelo denarnega nominalizma (393. člen ZOR), vendar le z dopustnimi instrumenti (valutna klavzula, valorizacijske obresti ipd.), vendar stranki po tem nista posegli. Sicer pa, kot pravilno opaža pritožbeno sodišče, so bile tudi dajatve sklenitelja zavarovanja zaradi inflacije tako nizke, da premij sploh ni bilo mogoče plačevati. Iz tega vidika gledano torej tudi ne gre za neenakost dajatev.

Če torej sklenemo: pri osebnem zavarovanju, če zavarovalni niti dodatni pogoji tega ne določajo, tudi zakonski predpisi ne omogočajo sodišču, da valorizira zavarovalno vsoto, in tudi ne na način, da se ne upošteva denominacija. Tožbeni zahtevek za plačilo celotne zavarovalne vsote brez upoštevanja denominacije spričo povedanega ni utemeljen. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zavrne še doslej nezavrnjeni del tožbenega zahtevka (prvi odstavek 395. člena ZPP).

Tožeča stranka je tako v tej pravdi propadla, zato mora povrniti toženi njene pravdne stroške, odmerjene po zakonu o sodnih taksah (drugi odstavek 155. člena ter prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 166. člena ZPP).