Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč pri svoji odločitvi ustrezno upoštevalo predpisana merila za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Pri tem ni poseglo v javni interes, na katerega se sklicuje pritožba. Res morajo biti javne površine dostopne vsem pod enakimi pogoji, vendar je dokazni postopek jasno pokazal, da sporni del pripadajočega zemljišča nikoli ni bil v uporabi nasprotne udeleženke ali v javni rabi. Sodišče se je na naroku, ki ga je ob sodelovanju izvedenke opravilo na kraju samem, lahko prepričalo, da stanje v naravi in sledi pretekle rabe potrjujejo, da so sporni del pripadajočega zemljišča uporabljali in vzdrževali sami etažni lastniki.

Pomožni zunanji objekti oziroma prostori v njih so lahko skupni del glavne stavbe ali pa imajo položaj individualnih pomožnih prostorov posameznih stanovanj v glavni stavbi, upoštevaje drugi stavek drugega odstavka 105. člena SPZ in tretji odstavek 4. člena SZ-1. Tudi po prejšnjem SZ, ki je olastninil nekdanja družbena stanovanja, so pomožni stanovanjski prostori, kot med drugim drvarnice, ne glede na to, ali so bili v stanovanjski hiši ali zunaj nje, sodili k stanovanju in bili njegov sestavni del (drugi odstavek 2. člena SZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka - glede parcele št. 1651/9 k. o. X) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je parcela št. 1651/9 k. o. X pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavbe z ID znakom 001 na naslovu Ulica 13, 15 in 17, ki stoji na parceli št. 1648 iste k. o.; zavrnilo pa je predlog glede parcele št. 1651/8 iste k. o. ter predlog za ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča k navedeni stavbi in k stavbi brez naslova z ident. št. 002. Sklenilo je še, da se sklep glede parcele št. 1651/9 izvede v zemljiški knjigi v vrstnem redu zaznambe postopka z učinkom od 4. 12. 2014. Nazadnje je odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila nasprotna udeleženka, ki se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Nasprotuje odločitvi, da je parcela št. 1651/9 pripadajoče zemljišče stavbe z ID znakom 001. Predlaga zavrženje oziroma zavrnitev predloga v navedenem delu, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in je pomanjkljivo obrazložen. Sodišče je kljub stališču nasprotne udeleženke, da predlog pripadajočega zemljišča posega v javne površine grajenega javnega dobra, v celoti sledilo izvedenskemu mnenju. Ni pa se vsebinsko opredelilo do listinske dokumentacije, ki jo je predložila nasprotna udeleženka v dokaz za svoje trditve. Poleg tega ni odmerilo zemljišča pod stavbo 003, češ da so predlagatelji povedali, da gre za pomožne objekte v uporabi etažnih lastnikov stavbe 001. O tem ni izvajalo dokazov, niti se ni opredelilo do stališča nasprotne udeleženke, da gre za samostojen predmet stvarnih pravic, za katerega obstaja izvenknjižna etažna lastnina. Drvarnice so bile predmet kupoprodajnih pogodb s posameznimi kupci stanovanj po določbah SZ in morda ne pripadajo le etažnim lastnikom stavbe predlagateljev. Končno je treba pri določanju pripadajočega zemljišča k stavbi upoštevati tudi javni interes, saj morajo javne površine ostati dostopne vsem pod enakimi pogoji.

3. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo vztrajajo pri svojih že podanih navedbah.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP),1 na katero neopredeljeno meri pritožba. Sodišče je namreč svojo odločitev obširno in celovito obrazložilo, pri tem pa ni spregledalo nobenega odločilnega ali drugega pravno pomembnega dejstva, tako da je sklep vsekakor mogoče preizkusiti. V obrazložitvi sklepa se je izrecno ali posredno opredelilo do vseh relevantnih trditev nasprotne udeleženke. Tudi njenih listin, na katere se ponovno sklicuje pritožba,2 ni prezrlo, kot poskuša prikazati pritožba, ampak je stališče nasprotne udeleženke, ki se opira na navedene listine, obrazloženo zavrnilo.3 Nasprotna udeleženka zato v postopku na prvi stopnji nikakor ni bila prikrajšana za svojo pravico do obravnavanja. Njeno stališče glede stavbe št. 003 še v pritožbi ostaja na ravni posplošenega zatrjevanja, zato za njegovo zavrnitev zadoščajo razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Odveč je tudi pritožbeni očitek sodišču, da „v tej smeri“ ni izvajalo dokazov, saj jih nasprotna udeleženka ni predlagala. Ugotovitve in mnenje obeh izvedenk (urbanistične in geodetske stroke) pa je sodišče ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Nepotrebno je pritožbeno opozorilo, da je izvedenec lahko le strokovni pomočnik sodišča. Ali bo sodišče sledilo izvedenskemu mnenju, je odvisno od njegove dokazne vrednosti. V obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni razlogov za dvom o pravilnosti izvedenskih mnenj, zato je sodišče prve stopnje nanje smelo opreti svojo odločitev. V pritožbi nakazanih procesnih kršitev torej v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Izpodbijani sklep je tudi materialno pravno pravilen. Sodišče prve stopnje je namreč pri svoji odločitvi ustrezno upoštevalo predpisana merila za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča iz prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). Pri tem ni poseglo v javni interes, na katerega se sklicuje pritožba. Res morajo biti javne površine dostopne vsem pod enakimi pogoji, vendar je dokazni postopek jasno pokazal, da sporni del pripadajočega zemljišča nikoli ni bil v uporabi nasprotne udeleženke ali v javni rabi. Sodišče se je na naroku, ki ga je ob sodelovanju izvedenke opravilo na kraju samem, lahko prepričalo, da stanje v naravi in sledi pretekle rabe potrjujejo, da so sporni del pripadajočega zemljišča uporabljali in vzdrževali sami etažni lastniki. Javne rabe tega zemljišča ni bilo zaznati niti na njegovem severnem delu, kjer meji na cestišče. Nasprotna udeleženka v resnici ni ponudila nobenega tehtnega dokaza, ki bi omogočil sklepanje o tem, da je bil katerikoli del obravnavanega pripadajočega zemljišča kdaj v javni rabi. Tudi listine, na katere se sklicuje v pritožbi, omenjajo le potencialno grajeno javno dobro. Nobene dejanske in pravne ovire torej ni bilo, ki bi lahko onemogočila najprej pridobitev pravice uporabe in nato solastninske pravice etažnih lastnikov stavbe na spornem zemljišču. 7. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev glede stavbe št. 003, v kateri so sporne drvarnice. Odmera zemljišča pod to stavbo, ki si jo je obetala nasprotna udeleženka, ni bila potrebna. Ni namreč dvoma, da gre za pomožni objekt, ki je kot tak v funkciji redne rabe glavne stanovanjske stavbe, stoji pa na njenem pripadajočem zemljišču. 8. Pomožni zunanji objekti oziroma prostori v njih so lahko skupni del glavne stavbe ali pa imajo položaj individualnih pomožnih prostorov posameznih stanovanj v glavni stavbi, upoštevaje drugi stavek drugega odstavka 105. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in tretji odstavek 4. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1).4 Tudi po prejšnjem Stanovanjskem zakonu, ki je olastninil nekdanja družbena stanovanja, so pomožni stanovanjski prostori, kot med drugim drvarnice, ne glede na to, ali so bili v stanovanjski hiši ali zunaj nje, sodili k stanovanju in bili njegov sestavni del (drugi odstavek 2. člena SZ). Nasprotna udeleženka sama priznava, da so bile drvarnice predmet kupoprodajnih pogodb s posameznimi kupci stanovanj po določbah SZ. Lastninska pravica na njih je po navedenem vključena v lastninsko pravico na stanovanjih v glavni stavbi. Dejstvo, da je sporna stavba lahko samostojen predmet lastninske pravice, tako ne vpliva na obseg pripadajočega zemljišča h glavnemu objektu. Sicer pa bi parcelacija in vzpostavitev etažne lastnine na tej stavbi lahko bila le v interesu lastnikov drvarnic in ne nasprotne udeleženke.

9. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Določbe tega zakona se po 37. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) v zvezi s prvim odstavkom 216. člena veljavnega istoimenskega zakona (ZNP-1) smiselno uporabljajo tudi v nepravdnem postopku. 2 Mnenje Oddelka za urejanje prostora Občine z dne 19. 5. 2015 s priloženim elaboratom ter mnenje Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet Občine z dne 2. 10. 2017. 3 V 20. točki obrazložitve sklepa. 4 Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1675/2018 z dne 23. 5. 2019.