Jedro

Predmet sodne poravnave je sicer lahko dogovor o delitvi določene nepremičnine, vendar je v tem primeru sodna poravnava dopustna le, če že vsebuje elaborat za evidentiranje sprememb (glede delitve nepremičnine, ki je predmet sodnega postopka oziroma sodne poravnave), najprej v zemljiškem katastru ali katastru stavb in posledično v zemljiški knjigi. V nasprotnem primeru (brez elaborata) je predmet poravnave nedoločen, njegova vsebina pa nejasna in v nasprotju z navedenimi predpisi.

Ker je bil dogovor o delitvi dediščine nedoločen (neustrezna opredelitev nepremičnin, kar ne omogoča zemljiškoknjižne izvedbe), ga sodišče utemeljeno ni odobrilo in posledično povzelo v sklep o dedovanju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v zvezi s popravnim sklepom z dne 7.5.2012 spremeni: - v točki III. izreka tako, da ta glasi: „Dogovor glede delitve zapuščine z dne 7.11.2006 se ne dopusti;“ in - v točki IV. izreka tako, da ta glasi: „Po pravnomočnosti sklepa sodišče odredi, da se v zemljiški knjigi opravi vpis lastninske pravice pri nepremičninah iz točke I/1 sklepa v zvezi s popravnim sklepom v korist dedičev, navedenih v točki II. sklepa v skladu z njihovimi dednimi deleži.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi izpodbijani sklep.

III. Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I.1 izreka ugotovilo obseg nepremičnega in premičnega premoženja, ki sodi v zapuščino, z ugotovitvijo, da s strani upnika Z. K. priglašena terjatev ni dolg zapuščine oziroma zapustnika (točka II/2.) in zapustnikove zakonite dediče (z ugotovitvijo, da se je ena od dedinj odpovedala dedovanju, drugi pa so svoje dedne deleže sprejeli). V točki II. je na podlagi zakona za dediče razglasilo D. V., R. V., B. V. in P. V., vsakega do ¼ celotne zapuščine. V točki III. je ugotovilo, da v sklep o dedovanju ni povzelo dogovora glede delitve zapuščine z dne 7.11.2006, ker ne velja za nespornega. V točki IV. je navedlo, da bo v zemljiški knjigi pri nepremičninah, ki sodijo v zapuščino, po uradni dolžnosti vpisalo skupno lastnino dedičev brez navedbe višine njihovih dednih deležev.

2. S popravnim sklepom z dne 7.5.2012 je popravilo napačni zapis posameznih nepremičnin, ki sodijo v zapuščino. Pomotni zapis parc. št. 529/0, 543/3 in 570/1 k.o. X, je popravilo s pravilnimi parcelnimi številkami: 429/0, 443/3, 444/1 k.o. X. 3. Zoper sklep o dedovanju z dne 9.3.2012 vlaga pritožbo dedič R. V.. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD). Napačno je ugotovljen obseg zapuščine. V listinah ni podlage za ugotovitev, da vanjo spadajo parc. št. 529/0, 543/3 in 570/1 k.o. X, medtem ko je bilo na zapuščinski obravnavi 3.10.2006 ugotovljeno, da vanjo sodijo parc. št. 429, 443 in 441/1 k.o. X, ki jih v sklepu ni. Sklep je napačen, ker v njem ni povzet dedni dogovor, sklenjen na naroku 7.11.2006. Gre za sodno poravnavo, ki je pravnomočni izvršilni naslov in pomeni pravnomočno končanje postopka. Zaradi napak pri sklepanju dednega dogovora oziroma naknadne ugotovitve, da se nekdo z njim ne strinja, ga ni mogoče ne upoštevati. Izpodbijati ga je mogoče le s posebno tožbo. Taka je sodna praksa, na katero se sklicuje in jo prilaga. Dediči so sporazum sklenili, sodišče ga je sprejelo kot sodno poravnavo, jo dopustilo in zapisalo. Zato ni imelo podlage za izdajo sklepa o dedovanju na način in z vsebino, kot je storilo z izpodbijanim sklepom. Dedni dogovor je pogodba civilnega prava, ki je veljavna, dokler se ne razveljavi. Če bi sodišče ocenilo, da ni ustrezen, bi moralo izdati sklep, s katerim bi ga zavrnilo ter dedičem dati pravni pouk, da bi zoper sklep lahko zahtevali sodno varstvo. Mimo dogovora dedičev je odločeno, kako naj bi se zapuščina med njimi delila po ¼ deležih. Izrek je sam s seboj v nasprotju. Iz točke I. izhaja, da so dediči vsak do ¼, česar odredba o vpisu v zemljiško knjigo ne vsebuje in določa, da se vpiše skupna lastnina po nedoločenih deležih. Enako je odločeno o skupni lastnini na premičninah. Razlogov o tem ni. Sklep nima vseh sestavin po 214. členu ZD. Nezakonit je tudi zato, ker zapuščinska obravnava ni bila zaključena. Sprejet je bil sklep o prekinitvi postopka, nato pa brez nadaljnjega naroka izdan izpodbijani sklep. Sklep je neustrezno obrazložen.

4. Na pritožbo R. V. so odgovorili L. V. in B. V., ki se z njo strinjata, ter D. V., ki predlaga potrditev izpodbijanega sklepa. P. V. odgovora na pritožbo R. V. ni podal. Po mnenju D. V. gre pri obsegu zapuščine in odredbi za vpis v zemljiško knjigo za pisne pomote, ki jih sodišče lahko odpravi s popravnim sklepom. Odločitev o neupoštevanju dednega dogovora je po njegovem mnenju pravilna, ker je neizvršljiv. Dediči so bili napoteni, da na geodetski upravi opravijo dogovorjeno parcelacijo, a je niso oziroma je bila neuspešna. Dedni dogovor o delitvi zapuščine tako ni bil veljavno sklenjen in ga sodišče v smislu 3. odstavka 214. člena ZD ni bilo dolžno povzeti v sklepu o dedovanju. Sklep o zavrnitvi dednega dogovora je vsebovan v izpodbijanem sklepu. S tem imajo dediči možnost, da ga pritožbeno izpodbijajo. V postopku so bila ugotovljena vsa pravna pomembna dejstva. Čeprav zapuščinska obravnava ni bila izrecno končana, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa.

5. Sodišče prve stopnje je vročalo odgovore na pritožbo D. V. drugim dedičem in jih (nepravilno) pozvalo, naj nanj odgovorijo kot na pritožbo. Vsi dediči so sledili napačnemu pozivu in podali odgovore, ki pa so neupoštevni, ker zakon odgovora na odgovor na pritožbo ne predvideva.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Drži pritožbena graja, da sodišče prve stopnje na zapuščinski obravnavi (red. št. 62) ni naznanilo, da je končana in da bo izdalo končno odločbo (prvi odstavek 291. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Vendar gre za relativno bistveno procesno kršitev, ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Na zapuščinski obravnavi je namreč pretreslo vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino: obseg zapuščine, dediče in njihovo pravico do dediščine ter velikost njihovih dednih deležev (prim. prvi odstavek 207. člena ZD), potem ko je od vseh dedičev pridobilo potrebne izjave (drugi odstavek 207. člena ZD). S tem je imelo osnovo za izdajo izpodbijanega sklepa. Vsebuje potrebne sestavine, kot jih zahteva 214. člen ZD, in obrazložitev o vseh sprejetih odločitvah, ki omogoča preizkus, ali so slednje materialnopravno pravilne. Zato pritožbeni očitki v smeri absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD niso utemeljeni.

8. Pritožbi je treba pritrditi, da izrek izpodbijanega sklepa o obsegu zapuščine pri navedbah posameznih nepremičnin (parcelnih številk) ne sledi obsegu zapuščine, kot ga je ugotovilo sodišče z dediči na zapuščinski obravnavi dne 3.10.2006. Očitno pomotni zapis (parc. št. 529/0, 543/3 in 570/1 k.o. X namesto pravilnih 429, 443/3 in 444/1 v isti k.o.) je popravilo s popravnim sklepom z dne 7.5.2012 (red. št. 78). Zoper ta sklep dediči niso vložili pritožb. Napačen povzetek obsega zapuščine je na ta način popravljen. Odločitev o obsegu zapuščine je pravilna glede na ugotovitve na zapuščinski obravnavi, ki jih potrjujejo podatki spisa o zapustnikovem premoženju.

9. Sklep o dedovanju lahko glede na vsakokratne okoliščine primera poleg obveznih sestavin (o zapustniku, datumu njegove smrti, obsegu zapuščine dedičih, velikosti njihovih dednih deležev, podlagi za dedovanje ter morebitnih omejitvah dedovanja) vsebuje tudi odločitev o drugih pravnorelevantnih okoliščinah. Med drugim sodišče v njem navede sporazum o delitvi in načinu delitve dediščine (tretji odstavek 214. člena ZD).

10. Drži, da ima v zapuščinskem postopku sklenjen dedni dogovor, ki ga sodišče vnese v sklep o dedovanju, značaj sodne poravnave. Vendar je zmotno pritožbeno naziranje, da gre v obravnavanem primeru za tak primer.

11. Po stališčih teorije mora biti za dopustnost sodne poravnave izpolnjen pogoj, da se z njo doseže konec postopka z učinki pravnomočnosti glede dela postopka, ki se nanaša na predmet, ki je v dispoziciji strank. Dokončno mora rešiti sporno ali negotovo razmerje, ki je predmet postopka, da se postopek konča z učinki pravnomočnosti in izvršljivosti (prim.: dr. Rijavec, V.: Dedovanje, procesna ureditev, Ljubljana 1999, starn 152-153). To pa pomeni, da mora biti njena vsebina jasna in določna tako v objektivnem kot subjektivnem smislu (glede predmeta, vrste in obsega obveznosti, časa izpolnitve, strank, nosilcev pravic in obveznosti v določenem pravnem razmerju). Le na ta način omogoča izvršbo oziroma je izvršljiva. Če so predmet poravnave nepremičnine, za katere je potreben vpis v zemljiški knjigi, je treba upoštevati določbe Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) v zvezi z vsebino zemljiškoknjižnega dovolila, indetifikacijskimi znaki iz katastra, s katerimi se vpisujejo v zemljiško knjigo (prvi odstavek 31. člena v zvezi s 1. in 5. točko 3. člena ZZK-1) ter da se v zemljiško knjigo lahko vpisujejo le nepremičnine, ki so samostojen predmet stvarnih pravic (prvi odstavek 11. člena ZZK-1). Med drugim se vpisujejo zemljiške parcele (prvi odstavek 11. člena ZZK-1 v zvezi s prvim odstavkom 18. člena Stvarnopravnega zakonika – in 7. člena istega zakona), ne pa njihovi deli. Predmet sodne poravnave je sicer lahko dogovor o delitvi določene nepremičnine. Vendar je v tem primeru sodna poravnava dopustna le, če skladno s prvim odstavkom 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) že vsebuje elaborat za evidentiranje sprememb (glede delitve nepremičnine, ki je predmet sodnega postopka oziroma sodne poravnave), najprej v zemljiškem katastru ali katastru stavb in posledično v zemljiški knjigi. V nasprotnem primeru (brez elaborata) je predmet poravnave nedoločen, njegova vsebina pa nejasna in v nasprotju z navedenimi predpisi. Zato je ni mogoče odobriti (1. točka tretjega odstavka, 3. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

12. Iz podatkov spisa izhaja, da se pritožnik sklicuje prav na tak nedoločen dogovor, sklenjen na zapuščinski obravnavi 7.11.2006. Z njim so se dediči dogovorili, da bodo na račun svojih dednih deležev poleg posameznih (celotnih) parcel prejeli še opisno po stanju v naravi opredeljene dele posameznih parcel, za katere bo potrebna parcelacija, ter pot v solastnini, ki bo prav tako nastala z novo parcelo po opisnih podatkih iz dogovora. Pritožbene navedbe, da je sodišče tako poravnavo dopustilo in je zato nanjo vezano, so protispisne. Že iz dogovora samega namreč izhaja, da je sodišče dediče zaradi parcelacije napotilo na geodetsko upravo in jim naložilo, da predložijo pravnomočno odločbo o parcelaciji zaradi ponovnega razpisa obravnave (list. št. 33). V nadaljevanju je ugotovilo, da parcelacije niso izvedli in je sporazum o delitvi zapuščine ostal neizvršljiv (list. št. 65). Tako se izkaže, da dedni dogovor ni bil dokončno sklenjen niti s strani sodišča odobren. Upoštevaje navedene pravne osnove o (ne) dopustnosti take sodne poravnave zato ni bilo podlage, da bi jo sodišče povzelo v sklep o dedovanju. Dogovor o delitvi dediščine sme sodišče upoštevati šele, če so izpolnjeni vsi pogoji za dopustitev sodne poravnave, med drugim tudi dopustnost predmeta in njene vsebine.

13. Ker v obravnavanem primeru navedeni pogoji niso izpolnjeni, je izpodbijana odločitev v točki III. sklepa materialnopravno pravilna. Pravico do sodnega varstva (pritožbe) v zvezi z neupoštevanjem dogovora je pritožnik izkoristil v tem pritožbenem postopku, ko je bilo treba njegove ugovore o vezanosti sodišča na navedeni dogovor zavrniti kot zmotne. Drži, da je sodišče prve stopnje navedlo druge razloge za sicer vsebinsko pravilno odločitev. Vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve, da se dogovor ne navede v sklepu o dedovanju. Razlogi (obrazložitev) tudi ne sodijo v izrek sodne odločbe. Zato je pritožbeno sodišče vanj poseglo po uradni dolžnosti in ga spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

14. Pritožba izpodbija sklep še v delu, ki določa način vknjižbe v zemljiški knjigi. Odločitev je zmotna v delu, ko ne upošteva ugotovljene višine dednih deležev posameznih dedičev (prvi odstavek 15. člena ZZK-1). Zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče sklep spremenilo tako, da se pri vpisu lastninske pravice po obravnavanem sklepu v korist dedičev upošteva tudi ugotovljena višina njihovih dednih deležev (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

15. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. dostavku 174. člena ZD.