Jedro

Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije vsebuje vse zakonske znake, dovolj je torej konkretiziran tudi zakonski znak preslepitve.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A.B. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 240,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, znotraj katere mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, odločeno je bilo o stroških kazenskega postopka, oškodovana družba pa je bila v skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pa tudi zaradi izreka kazenske sankcije in stroškov postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer obdolženi zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Pritožniki so pritožbi priložili tudi izvedensko mnenje izvedenca mag. T.S., ki ga je sodišče pridobilo v kazenski zadevi I K 32865/2017. Po poteku pritožbenega roka pa je obdolženčeva zagovornica sodišču poslala tudi obvestilo s prilogo, od koder je izhajalo, da je bil obdolženec v že navedeni kazenski zadevi I K 32865/2017, ko se je obdolžencu očitalo istovrstno kaznivo dejanje, ki je izviralo iz enakega časovnega obdobja, po pridobitvi dopolnitve izvedenskega mnenja že navedenega izvedenca, pravnomočno oproščen obtožbe.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba z navedbami, da ravnanje, kot je bilo v obtožnici očitano obdolžencu, kljub dvakratni modifikaciji, nima potrebnih znakov kaznivega dejanja, saj ni „konkretizirano očitano preslepitveno ravnanje obtoženca“, navedeno pa tudi ni, „kaj konkretno je tisto, kar naj bi v cilju preslepitve obtoženec sploh storil oziroma opustil“, pri tem pa bi naj državno tožilstvo obtožnico tudi modificiralo šele po navodilih sodišča. 5. Po oceni pritožbenega sodišča pa uveljavljano kršitev kazenskega zakona prvostopno sodišče ni zagrešilo. Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije vsebuje vse zakonske znake, dovolj je torej konkretiziran tudi zakonski znak preslepitve, kar pritožba še posebej izpostavlja. Iz opisa namreč povsem določno izhaja, da je obdolženec tako v fazi naročanja, kot tudi v fazi dobave blaga, ki so ga oškodovanci v celoti izdobavili zamolčal, da je njegovo podjetje poslovno leto 2015 končalo z visoko izgubo in da torej obveznosti do oškodovancev zaradi slabega finančnega stanja ne bodo mogle biti v celoti izpolnjene, kar je v izreku med drugim podkrepljeno tudi z okoliščino, da je moralo podjetje že v februarju 2016 odprodati svoja osnovna sredstva oziroma stroje, kar pa je obdolženec oškodovancem prav tako prikril. Pritožbene trditve v tej smeri so zato brez podlage. Ker sme tožilstvo z obtožnim aktom razpolagati vse do konca glavne obravnave, obdolžencu pa je bila v skladu z določbami 344. člena ZKP podana tudi možnost, da glede na spremenjeno obtožbo pripravi svojo obrambo in se o spremembi lahko izjasni, se tako pritožba v delu, ko uveljavlja kršitev KZ, pokaže kot neutemeljena.

6. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja pritožba, ker je prvostopno sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe in sicer, ker ni postavilo izvedenca ekonomsko-finančne stroke, izvedenca strojne stroke, in ker ni zaslišalo priče B.S. Obrazložitev prvostopnega sodišča, da je v postopku pridobljeno mnenje izvedenca dr. D. popolno in da tudi ni nobenega relevantnega razloga za ugoditev dokaznim predlogom, je po oceni obdolženčeve zagovornice zmotna, sodba pa zato tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, ravnanje prvostopnega sodišča pa predstavlja tudi grob poseg v obdolženčevo pravico do obrambe. Po oceni zagovornice gre namreč pri izpostavljenih dokazih za dokaze, ki bi pomembno vplivali na presojo o obstoju odločilnih dejstev, kar obdolženec dodatno dokazuje še z dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenca mag. T.S., ki po oceni obdolženčeve zagovornice dokazuje, da je obdolženec v vseh pogledih ravnal tako, kot bi v enakem in podobnem položaju ravnal povprečno odgovoren podjetnik.

7. S pritožbo pa tudi v tem delu ni mogoče soglašati.

8. Izpodbijana sodba ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, pritožba pa tega katere razloge o odločilnih dejstvih pogreša, ni podrobneje obrazložila. Uveljavljane kršitve v tej smeri tako niso konkretizirane, kar se tiče pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznih predlogov, pa pritožbeno sodišče, ki z razlogi, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče v točki 16 izpodbijane sodbe v celoti soglaša, dodaja še, da more biti dokazni predlog, če hoče pritožnik z njim uspeti, skrbno obrazložen tako glede relevantnosti samega dokaza, kakor tudi verjetnosti, da bo tak dokaz uspel. V konkretni zadevi pa obramba tem kriterijem iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi ni zadostila, pri čemer je, kot je bilo že pojasnjeno, prvostopno sodišče izvedbo predlaganih dokazov obrazloženo zavrnilo kot nepotrebne, saj to, kar bi naj predlagani dokazi dokazovali, za obravnavano zadevo ni bilo odločilno. Ni se namreč nanašalo na pravno relevantna dejstva, zaradi česar pritožba v tem delu ne more biti uspešna.

9. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bila presoja obdolženčevega zagovora na prvi stopnji opravljena in na podlagi ocen izvedenih dokazov je bilo presojeno, da je obdolženi z opustitvijo in ravnanji, opisanimi v izreku izpodbijane sodbe izpolnil tako objektivne kot subjektivne znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, saj je pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri izvajanju posla, preslepil drugega s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve pa je za oškodovance nastala premoženjska škoda. Pri oškodovani družbi je namreč naročal blago, oškodovanci so mu blago v celoti izdobavili, obdolženec pa je že ob naročanju in dobavi blaga zagotovo vedel, da obveznosti njegovega podjetja do oškodovancev ne bo mogoče poplačati zaradi slabega finančnega stanja in okoliščin, ki so podrobneje navedene v izreku izpodbijane sodbe. In dejansko stanje, v okviru obtožbenega očitka obdolžencu, je bilo z dokazi, izvedenimi na glavni obravnavi, dovolj razčiščeno. Okoliščine, ki bi se naj raziskovale s postavitvijo predlaganih izvedencev, pa za obravnavano zadevo niso odločilnega pomena. Obdolžencu se je namreč očitalo, kot je povzeto zgoraj in to, kakšno je bilo obdolženčevo finančno stanje v času obravnavanega kaznivega dejanja, je bilo na prvi stopnji dovolj razjasnjeno. Okoliščine, kaj vse je obdolženec počel, da bi rešil podjetje, kaj konkretno so bili razlogi, da je delal z izgubo in kateri posli so bili vzrok njegovim finančnim težavam ter ostalo, o čemer bi naj podali mnenje predlagani izvedenci, pa za obravnavano zadevo, niso bile odločilnega pomena. Zato je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je kot nepotrebno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, saj le-ti, tudi po oceni pritožbenega sodišča, za obravnavano zadevo, kot že rečeno, niso bili odločilnega pomena.

10. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe, torej obdolžencu ni bila kršena njegova pravica do obrambe in tudi ne nobena od ostalih pravic, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik.

11. Pritožbeno sodišče pa tudi nima prav nobenih pomislekov o pravilnosti in tudi popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč izvedene dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe podrobneje opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče se zato v izgob ponavljanju na razloge prvostopnega sodišča sklicuje in zato le še v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

12. Bistvo pritožbe v delu, ko graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je v ponavljanju obdolženčevega zagovora v smeri zanikanja storitve obravnavanega kaznivega dejanja in v prikazovanju obdolženčevega truda vloženega v sanacijo podjetja, v opisovanju obdolženčevih prizadevanj za reševanje nastalih finančnih težav in prikazovanju, da je razlog za slabo finančno stanje, v katerem se je znašel obdolženec, posledica visoke izgube, ki jo je podjetje utrpelo s poslom J. N. V kolikor bi sodišče ugodilo dokaznim predlogom obrambe in bi postavilo izvedence, kot je to predlagala obramba in kot je razvidno tudi iz mnenja izvedenca mag. T.S., ki je svoje izvedensko mnenje podal sicer v drugem postopku, ki se je prav tako vodil zoper obdolženca pri Okrožnem sodišču v M., bi se sodišče lahko prepričalo, kakšne so bile za obdolženčevo podjetje posledice posla J.N., kot tudi, da je obdolženec s tem poslom moral nadaljevati, da bi minimiziral izgubo, izvedenec pa bi pojasnil tudi, da je obdolženec sprejel vse ukrepe v smeri sanacije podjetja.

13. Zagovor obdolženca, z razlogi s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, je v izpodbijani sodbi tehtno zavrnilo že prvostopno sodišče, ki je, kot je že navedeno, v točki 16 izpodbijane sodbe kot nepotrebne tudi utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe. Zakaj je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je te dokazne predloge zavrnilo, je v tej odločbi že obrazloženo, pri čemer pa pritožbeno sodišče poudarja tudi, da je sodišče dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so materialnopravno relevantni, torej pomembni za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in glede katerih je izkazana verjetnost, da bo njihova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. In presoja prvostopnega sodišča glede zavrnitve dokaznih predlogov pokaže, da je bila odločitev, da sodišče predlaganih dokazov ne izvede, pravilna. Obdolženčevo reševanje njegove družbe, njegovi ukrepi glede sanacije in vse ostalo, kar tudi v pritožbi izpostavlja obramba, namreč ni bilo predmet tega kazenskega postopka. Glede na očitek obtožbe je namreč v predmetnem kazenskem postopku bilo potrebno razjasniti zgolj vprašanje ali je imel obdolženec v času izvajanja posla opisanega v izreku izpodbijane sodbe na razpolago dovolj sredstev, da bi oškodovancem poravnal v celoti izdobavljeno blago in v primeru, če teh sredstev ni imel ali je vedel, da obveznosti zaradi slabega finančnega stanja ne bodo mogle biti v celoti izpolnjene, pa je oškodovancem to prikril oziroma jim zamolčal in jih tako preslepil, da so mu izdobavili blago, ki pa ga obdolženec kot že rečeno, zaradi slabega finančnega stanja ni plačal, zaradi česar je oškodovancem nastala škoda navedena v izpodbijani sodbi. In glede na to, da je dokazni postopek brez sence dvoma pokazal, da se je obdolženec v obravnavanem časovnem obdobju nedvomno zavedal svoje prezadolženosti, saj je po ugotovitvah izvedenca dr. D. stanje insolventnosti pri obdolžencu razvidno že iz podatkov na dan 31. 12. 2014, leto 2015 pa je zaključil z visoko izgubo 335.991,00 EUR, obdolženčeve obveznosti pa so tudi močno presegale vrednost njegovega premoženja iz opravljanja dejavnosti, od septembra 2015 dalje pa so tudi upniki že vlagali izvršilne predloge, obdolženčev TRR pa je bil od 26. 4. 2016 z dvodnevno prekinitvijo neprekinjeno blokiran vse do začetka postopka osebnega stečaja, kar vse obdolžencu nedvomno ni bilo neznano, torej tudi ne gre dvomiti, da se je zavedal da obveznosti do oškodovane družbe ne bodo mogle biti v celoti izpolnjene. Oškodovani družbi je takšno stanje prikrival, zaradi česar je to družbo tudi spravil v zmoto in jo s tem preslepil, da je kljub neplačilu že prejšnjih izdobav še nadalje izpolnjevala njegova naročila in mu dobavljala blago, saj je oškodovance pustil v zmoti z obljubami plačila, ki niso imele realne podlage in niso bile dane z resnim namenom izpolnitve, saj je obdolženi nenazadnje tudi vedel, da bo s.p. zaprl. Ob navedenem in ostalih razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče in ob prepričljivi izpovedbi zastopnika oškodovancev, ki je podrobno opisal obdolženčevo ravnanje (točka 10 izpodbijane sodbe) in ko, kot je že opisano, izvedba dodatnih dokazov ne bi v ničemer vplivala na pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča in ko niti pritožba ni zatrjevala, da bi obdolženi v kritičnem času vendarle imel na razpolago potrebna sredstva, za poplačilo oškodovancev, je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pritožbeno sodišče pa pri tem dodaja še, da vse ostalo razlogovanje tako sodišča kot obrambe v pritožbi, ki presega okvir obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot so recimo posledice posla J., vključno z okoliščino, kdo bi trpel posledice ob odstopu od posla, poslovanje družbe V. d.o.o. … ne morejo biti predmet tega pritožbenega postopka, zato se pritožbeno sodišče s tem delom pritožbenih navedb tudi ni ukvarjalo.

14. Odločbo o kazenski sankciji graja pritožba obdolženčeve zagovornice s posplošenimi navedbami, da se „zmotno stališče sodišča o odgovornosti obdolženca nadaljuje tudi pri izreku kazenske sankcije in stroškov kazenskega postopka, saj sodišče ni upoštevalo, da je šlo za enkratno poslovno odločitev obdolženca, ki se je pokazala za slabo v posledici ravnanj njegovih zaposlenih delavcev, da je poplačeval dolg vse do blokade in da je nekaznovan, živi urejeno življenje in obžaluje, da je do takšne situacije prišlo, v posledici katere je ostal brez vsega premoženja.“

15. Pritožba pa tudi v tem delu ne more prepričati. Obdolžencu je sodišče namreč izreklo zgolj sankcijo opominjevalne narave. Pri odmeri kazni je sodišče pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde, okoliščine v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, kakor tudi osebnost obdolženca in njegovo prejšnje življenje ter vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije in je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, pri odmeri katere so prišle dovolj do izraza tudi olajševalne okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženčeva zagovornica. Glede na to, da je izrek o plačilu stroškov kazenskega postopka nujna posledica obsodilne sodbe, in ker pritožba tudi v tem delu ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, se je pritožba tudi v tem delu pokazala kot neutemeljena.

16. Po vsem obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.