Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da (pravnorelevantna) vzročna zveza med škodnim dogodkom in tožničino boleznijo ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je dokazno breme glede vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo na tožnici in da tožnica dokaznemu standardu, ki je potreben, to je stopnja verjetnosti, ki presega 50%, glede na izdelano izvedensko mnenje, ni zadostila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku petnajst dni plačati znesek 16.707,73 EUR s pripadki (I. točka izreka). V II. točki izreka je ugotovilo umik tožbe glede zneskov 2.011,75 EUR, 6.400,00 EUR in 200,00 EUR na mesec s pripadki in v tem delu postopek ustavilo. V presežku, to je glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 16.707,73 EUR, kolikor naj bi te tekle od zgodnejših datumov, kot je bilo priznano v I. točki izreka, in glede odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka v obdobju od novembra 2012 do junija 2015 v višini 9.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za mesečno rento 300,00 EUR za čas od 1. 7. 2015 dalje s pripadajočimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti njene pravdne stroške v znesku 931,95 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in sicer glede zavrnitve zahtevka za odškodnino iz naslova izgubljenega zaslužka za 7.000,00 EUR ter glede zavrnitve zahtevka v delu, ki se nanaša na mesečno rento glede 200,00 EUR mesečno. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga ustrezno spremembo sodbe oziroma vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je bila tožeča stranka katastrofalno težko telesno poškodovana v prometni nesreči dne 1. 10. 2003, kar ni bilo sporno, zavarovanec tožene stranke ... je tožnici povzročil številne telesne poškodbe. Tožnica je imela poškodovano praktično vse, kar je možno imeti poškodovano. Tožnica je v pravdi vtoževala izgubo pri zaslužku od 1. 7. 2008 dalje. Sodišče je njen zahtevek za izgubo pri zaslužku od novembra 2012 dalje zavrnilo. Odločitev sodišča je krivična in nepravilna. Do julija 2008 se je tožnica trudila delati polni delovni čas, nato ji je bila priznana pravica do dela za polovični delovni čas z omejitvami, njena situacija se je še slabšala in prišlo je do situacije, da ni mogla delati niti štiri ure več. Tožnica je bila od 3. 11. 2012 upokojena po mnenju sodišča zaradi posledic bolezni, cela vrsta poškodb je bila porinjena vstran in samo posledice bolezni naj bi tožnico pripeljale do situacije, da je invalidsko upokojena. Taka trditev ni v skladu z izdelanim izvedeniškim mnenjem in zaslišanjem izvedenca ob pravilnem razumevanju. Iz izvedeniškega mnenja na strani devet je razvidno, da je tožničina invalidnost III. kategorije s sposobnostjo za delo za polovični delovni čas v celoti posledica fizičnih, funkcionalnih posledic poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči 1. 10. 2003. Sodišče je postavilo izvedencu vprašanje, ali je tožnica spoznana za invalida I. kategorije z odločbo ZPIZ-a in je postala nesposobna za pridobitno delo zaradi posledic nesreče z dne 1. 10. 2003 in če ne, kaj je prispevalo k tej njeni situaciji in v kakšnem odstotku. Izvedenci so zapisali, da je tožnica 1. 10. 2003 med drugim utrpela hud pretres možganov z oteklino levih možganov in zaradi posledic poškodbe glave in izgube očesa se je pri tožnici postopoma razvijal posttravmatski stresni sindrom. Izvedenci so navedli, da poslabšanja psihičnega stanja do leta 2012 ni bilo mogoče pripisati škodnim dogodkom z dne 1. 10. 2003 in 26. 12. 2005, vendar se govori o poslabšanju stanja, ki je že bilo slabo. Izvedenec psihiater je na glavni obravnavi pojasnil, da drži ugotovitev, da je ugotovljena III. kategorija invalidnosti izključna posledica prometne nesreče, kar je bil vprašan zato, da je pojasnil, ali je tožničina nesposobnost najmanj za pol delovnega časa posledica nesreče tudi od 3. 11. 2012 dalje. Ni možno ugotoviti, da je omejitev, ki jo je tožnica imela pred 3. 11. 2012, ko je lahko delala le štiri ure, popolnoma izginila in je sedaj tožnica upokojena le zaradi psihičnih težav. Tožničina nesposobnost za delo v posledicah nesreče 1. 10. 2003 je ostala in ni izginila. Težave za štiriurno nezmožnost za delo so ostale v celoti. Ne vzdrži trditev prvostopenjskega sodišča, da bi tožnica postala popolnoma nezmožna za delo v letu 2012 tudi, če škodnega dogodka ne bi bilo. To ne drži, če se natančno prebere tožničine poškodbe, sodnik tu odloči na podlagi življenjskih izkušenj. Z nadpolovično gotovostjo je verjetno možno trditi, da so vse poškodbe tožnice tudi po 3. 11. 2012 vplivale na njeno upokojitev za polni delovni čas, kar potrjuje tudi izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje ZPIZ-a z dne 18. 7. 2012. Najmanj ena ali celo dve bolezni imata razlog v katastrofalni prometni nesreči. Tudi ponavljajoča se depresivna motnja ima vsaj delno vzrok v posledici prometne nesreče. Tožnica je prepričana, da bi po normalnem teku stvari, če ne bi bilo nesreče, še vedno delala za osem ur ali vsaj štiri ure. Vse, kar se je razvilo v posledicah katastrofalnih poškodb, se je razvilo v težave, ki so se pojavile, vendar zdravnik psihiater to razume drugače. Tožnica je vtoževala v tožbi izgubo na zaslužku v višini 300,00 EUR mesečno. Če ne bi bilo nesreče, bi še normalno delala. Pritožuje se za mesečno izgubo v znesku 200,00 EUR, saj ne zmore visokih taks. Pritožuje se torej zaradi neprisojene mesečne rente 200,00 EUR ter za izgubo na zaslužku v višini 7.000,00 EUR (za 35 mesecev). Tožničine težave, ki so ji opravičevale štiriurni delovni čas, niso izginile in so še vedno prisotne, še vedno ne more delati štirih ur zaradi teh težav. Prisoditi bi ji bilo treba vsaj razliko za ta polovični delovni čas. Izvedenec finančno računovodske stroke ni izračunal izgube tožnice od leta 2012, v mnenju je napravil zaključke, ki niso v njegovi pristojnosti, saj je navedel, da lahko sklepa, da se je pri tožnici razvila bolezen, ki naj bi se razvila tudi, če ne bi doživela nesreče. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritrditi je tožeči stranki, da je v škodnem dogodku z dne 1. 10. 2003, za katerega je bil odgovoren zavarovanec tožene stranke, utrpela obsežne poškodbe, vendar obseg poškodb ni odločilen za delno zavrnitev tožbenega zahtevka v konkretnem primeru, to je glede odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka za čas od novembra 2012 do junija 2015 ter glede mesečne rente za čas od 1. 7. 2015 dalje, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo na podlagi v postopku izdelanega izvedeniškega mnenja, ki je bilo obširneje argumentirano od izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje ZPIZ z dne 18. 7. 2012, iz katerega je res izhajalo, da je prišlo pri zavarovanki zaradi posledic prometne nezgode in kasnejšega zloma noge in rame do ireverzibilnih okvar kognitivnih funkcij – depresivni odziv nanje je bil zaradi tega slabo ali nedostopen zdravljenju. Izvedenec prof. dr. P. P., ki je izdelal izvedeniško mnenje v tem postopku, je namreč na zaslišanju pojasnil, da so sicer posledice škodnega dogodka lahko negativno vplivale na pojav bolezni, da pa tega vpliva ni mogoče procentualno ovrednotiti. Pojasnil je tudi, da sicer obstaja možnost, da sta škodna dogodka (poleg nezgode 1. 10. 2003 še padec na ledu leta 2005) vplivala na druge okoliščine, ki bi negativno vplivale na tožnico, kar bi privedlo do razvoja depresivne motnje, vendar je ta možnost malo verjetna in je ni mogoče procentualno ovrednotiti. Glede na takšno izvedensko mnenje pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se tožnica neutemeljeno zavzema za zaključek, da je vsaj v 10% k nastanku bolezni in posledični nezmožnosti za delo prispeval tudi škodni dogodek, za katerega odgovarja toženka. Ugotovljeno je bilo namreč, da se je v letu 2012, ko je bila ugotovljena invalidnost I. kategorije pri tožnici ponovno pojavila globlja depresivna simptomatika, da pa poslabšanja psihičnega stanja tožnice v obdobju od leta 2011 do 2012 ni mogoče pripisati poškodbam z dne 1. 10. 2003 ali 26. 12. 2005. Pri tožnici se je namreč po prometni nesreči razvijal posttravmatski stresni sindrom, ki ga je do ponovne nezgode z dne 26. 12. 2005 dobro kompenzirala, kasneje pa je psihično dekompenzirala in večkrat razvila depresivno epizodo. Depresivna simptomatika pa je bila ob ustrezni psihofarmakoterapiji in psihoterapiji odpravljena in je tožnica dosegla remisijo, vzpostavilo se je stanje evtimije, to je stanje brez prisotne depresije (podrobneje glej 20. točko razlogov sodišča prve stopnje). Tudi drugih sočasnih psihičnih motenj, ki so opisane v medicinski dokumentaciji, ni mogoče neposredno pripisati obravnavanim poškodbam, saj so se izrazile s časovno distanco glede na škodne dogodke oziroma jih je mogoče, glede na naravo psihične motnje, pričakovati že pred škodnim dogodkom. Izvedenec je tako pojasnil tudi, da ponavljajoča se depresivna motnja ne sodi v skupino s stresom povzročenih psihičnih motenj in vzrokov zanjo ni mogoče iskati v izoliranem stresnem dogodku, kakor tudi ne v organski poškodbi osrednjega živčevja ali škodljivi rabi benzodiazepinov pri tožnici. Pri tožnici tako obravnavanih škodnih dogodkov ni mogoče vzročno povezati s pojavom ponavljajoče se depresivne motnje in bi bilo mogoče tovrstno psihično motnjo pričakovati tudi brez obravnavanih škodnih dogodkov. Je pa mogoče sklepati posredno, da je vpliv škodnih dogodkov negativen, čeprav tega ni mogoče procentualno oceniti in tudi ni mogoče procentualno oceniti kakšna je (sicer majhna) možnost, da so škodni dogodki vplivali na druge okoliščine, ki so neugodno vplivale na tožnico.

5. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da (pravnorelevantna) vzročna zveza med škodnim dogodkom in tožničino boleznijo ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je dokazno breme glede vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo na tožnici in da tožnica dokaznemu standardu, ki je potreben, to je stopnja verjetnosti, ki presega 50%, glede na izdelano izvedeniško mnenje ni zadostila. Razlogi sodišča prve stopnje so tudi v tem delu pravilni in se sodišče druge stopnje v preostanku nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Res je iz izvedeniškega mnenja razvidno, da je tožničina invalidnost III. kategorije s sposobnostjo za delo za polovični delovni čas v celoti posledica fizičnih, funkcionalnih posledic poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči 1. 10. 2003, kar pa ne nasprotuje zaključku, kot zmotno navaja pritožba, da je zato nepravilen zaključek sodišča, da je tožnica upokojena le zaradi psihičnih težav. Razlog za invalidnost III. kategorije niso bile psihične težave, temveč fizične funkcionalne posledice poškodb, medtem ko je razlog za invalidnost I. kategorije depresivna simptomatika, ki je ni mogoče pripisati poškodbam, tem pa tudi ni mogoče pripisati drugih sočasnih psihičnih motenj pri tožnici. Pritožba neutemeljeno posebej opozarja na ugotovitev, da poslabšanja psihičnega stanja tožnice od leta 2011 do leta 2012 ni mogoče pripisati poškodbam z dne 1. 10. 2003 in 26. 12. 2005, saj se govori le o poslabšanju psihičnega stanja, ki je bilo že slabo, saj iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (osma stran) izhaja, da stalež zaradi paničnih napadov in depresivne motnje oziroma depresivnega sindroma ni bil posledica fizičnih poškodb, ki jih je tožnica utrpela v nezgodah dne 1. 10. 2003 in 26. 12. 2005. Navedeno je, da razvoja depresivne motnje, zaradi katere je bila tožnica od avgusta 2008 do marca 2012 v bolniškem staležu, ni mogoče povezati neposredno s škodnima dogodkoma. Glede na diagnostične kriterije v skladu z Mednarodno klasifikacijo bolezni – deseta revizija – je namreč depresivna reakcija glede trajanja omejena na dve leti in le v tem primeru gre za obliko depresije, ki sodi v skupino psihičnih motenj, ki so neposredno povezane s stresom. V konkretnem primeru pa je prišlo do škodnega dogodka v letu 2003, do invalidnosti I. kategorije pa v letu 2012. Strinjati se je z zaključkom, da je tožničina nesposobnost za delo sicer ostala, vendar je šlo za fizične omejitve, invalidnost I. kategorije pa ima vzrok v depresivni motnji. Pritožba zato neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnica postala nezmožna za delo v letu 2012 tudi, če škodnega dogodka ne bi bilo, saj izvedeniško mnenje stališča tožeče stranke ne potrjuje.

6. Kot že navedeno, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izvedeniško mnenje izdelano v tem postopku in ne na mnenje ZPIZ-a. V postopku je bil izvedenec postavljen, na mnenje izvedenca tožeča stranka ni imela pripomb in drugega izvedenca ni predlagala, zato je sodišče prve stopnje zaključkom izvedenca pravilno sledilo, na podlagi izdelanega izvedeniškega mnenja pa zahtevku tožnice zaradi izgube na zaslužku od novembra 2012 do junija 2015 ter glede mesečne rente od 1. 7. 2015 dalje s pripadki ni bilo mogoče ugoditi.

7. Navedbe glede ugotovitev izvedenca finančne stroke za obdobje od leta 2012 dalje niso relevantne, saj je sodišče ugotovilo, da že temelj za odgovornost tožene stranke za to obdobje ni podan.

8. Sodišče prve stopnje je ob povedanem pravilno ugotovilo dejansko stanje. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v delu, ki ga izpodbija pritožba, pa je sodišče (po ugotovitvi, da vzročna zveza med škodnim dogodkom in tožničino boleznijo ni podana) pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje v izpodbijanem delu sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).