Jedro

Določbe četrtega poglavja ZZUOOP, ki urejajo ukrep delnega povračila nadomestila plače, omogočajo kombiniranje različnih ukrepov in posledično sofinanciranje upravičenih stroškov iz različnih virov, seveda z upoštevanjem omejitev, po katerih skupni znesek financiranja ne sme preseči nadomestila za stroške plač posameznega delavca in drugih zakonskih omejitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11064-36114/2020-6 z dne 3. 12. 2020 se odpravi v 1. točki izreka v delu, v katerem se tožeči stranki ne prizna pravica do povračila izplačanih nadomestil plač za delavca A.A., in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: prvostopenjski organ ali Zavod) je z izpodbijanim sklepom tožnici priznal pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač za tri pri njej zaposlene, na začasno čakanje na delo napotene delavce (poimensko navedene v Prilogi 1 izpodbijanega sklepa), nato pa je odločil, da se tožnici ne prizna pravica do povračila izplačanih nadomestil plač za delavca A.A. (1. točka izreka). Iz nadaljevanja izreka izpodbijanega sklepa je razvidno, pod katerimi pogoji bodo ob obračunu zahtevka v njem navedene osebe izključene iz plačila, kakšna je osnova in način izračuna nadomestila plače ter višina povračila; razvidno je nadalje, da je tožnica upravičena do delnega povračila izplačanih nadomestil, če je ta dejansko izplačala, kako je dolžna poročati ter da se nadomestilo izplača iz proračunskih sredstev na njen transakcijski račun; kakšne so pravice in obveznosti tožnice in prvostopenjskega organa v zvezi z izvajanjem ukrepa ter nadzorom nad porabo dodeljenih sredstev; v katerih primerih bo morala tožnica prejeta sredstva vrniti; kdo bo izvajal inšpekcijski nadzor; da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, da v postopku niso nastali posebni stroški in da je sklep takse prost. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica 27. 10. 2020 vložila vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenim na začasno čakanje na delo (v nadaljevanju: povračilo nadomestila plače). V postopku je bilo ugotovljeno, da je upravičena do (delnega) povračila nadomestil plač za tri delavce, zavrne pa se ji pravica do povračila nadomestila plače za delavca A.A.. Z vpogledom v podatke Zavoda dne 3. 12. 2020 je bilo namreč ugotovljeno, da ima tožnica za tega delavca sklenjeno pogodbo o vključitvi v javna sredstva oziroma o subvencioniranju zaposlitve v okviru ukrepov aktivne politike zaposlovanja (v nadaljevanju: ukrepi APZ). V skladu z mnenjem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: Ministrstvo) pa delodajalci za delavce, ki so jih zaposlili v okviru programa APZ in prejemajo subvencijo iz tega naslova, za isto obdobje ne morejo uveljavljati delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve delavca na začasno čakanje na delo, ker se ukrepi razlikujejo po namenu.

3. Tožničino pritožbo je navedeno Ministrstvo kot drugostopenjski organ z odločbo št. 11008-1313/2020/4 z dne 5. 3. 2021 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo. V obrazložitvi Ministrstvo povzame potek postopka in pritrjuje stališču, da gre za uveljavljanje ukrepov, ki se po vsebini ter namenu izključujejo. Navaja, da je subvencioniranje zaposlitve kot eden izmed ukrepov APZ namenjeno spodbujanju zaposlovanja določenih skupin brezposelnih oseb, ki se sicer težje zaposlijo (npr. mladi brez izkušenj, starejše osebe). Zanje delodajalci prejmejo subvencijo, pri dodelitvi le-te pa je ključno, da se delodajalec s sklenitvijo posebne pogodbe zaveže k ohranitvi takšne zaposlitve za polni delovni čas za obdobje celotnega subvencioniranja. Ukrep povračila nadomestila plače pa je namenjen ohranjanju delovnih mest pri delodajalcu, ki so ga prizadele posledice epidemije virusa SARS-CoV-2 (COVID-19). Ker delavca, zaposlenega v okviru ukrepa APZ, delodajalec skladno z določili pogodbe o subvencioniranju ne sme odpustiti, za tega delavca ne more biti upravičen do subvencije za ohranjanje delovnega mesta, ki ga je tako ali tako dolžan ohraniti. Pogoji za posamezen ukrep APZ tudi ne omogočajo začasnega zadržanja ali mirovanja pogodbe, pri čemer toženka še navede, da za odločitev tudi ni pomembno, kakšna je višina subvencije.

4. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, in sicer iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). V tožbi je sicer (sledeč pravnemu pouku iz drugostopenjske odločbe) kot izpodbijani akt navedla tudi drugostopenjsko odločbo, vendar pa sicer iz tožbenega predloga in vsebine tožbe dovolj jasno izhaja, da tožnica v upravnem sporu napada odločitev prvostopenjskega organa, in sicer v delu, v katerem je bil njen zahtevek za priznanje pravice do povračila nadomestila plače zavrnjen.

5. V tožbi navaja, da sporna odločitev temelji na presoji, da sta ukrep povračila nadomestila plače in ukrep vključitve v APZ vsebinsko nasprotujoča si ukrepa, kar pa ne drži. Oba ukrepa sta namreč ukrepa na trgu dela, namenjena zaposlovanju in varnosti zaposlitve, pri čemer je ukrep vključitve v APZ namenjen predvsem povečanju možnosti za uspešno iskanje zaposlitve, namen ukrepa povračila nadomestila plače pa ohranitev obstoječih delovnih mest. Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju: ZZUOOP) je predpis, s katerim se odpravljajo posledice nepredvidene epidemije COVID-19, ki ima učinek na vse zaposlitve, delodajalcem pa povračilo predstavlja nujno potrebno finančno pomoč, brez katere ohranitev (vseh) delovnih mest ne bo mogoča. Tožnica poudarja, da so upravičenci do povračila nadomestila plače določeni v zakonu, tam so izrecno določene tudi izjeme od upravičenosti, med katere pa tožnice ni mogoče uvrstiti. Navaja še, da razlikovanja med zaposlenimi, ki so vključeni v ukrepe APZ, in drugimi zaposlenimi v interventni zakonodaji (ZZUOOP) ni mogoče najti. Če bi vključitev v ukrepe APZ obravnavali kot okoliščino, ki izključuje uporabo začasnih ukrepov, bi posegli v pravice delodajalcev in delavcev, ki so se v te ukrepe vključili pred epidemijo, zaradi česar bi bile zaposlitve takšnih delavcev diskriminatorno ogrožene. Sklepno tožnica še argumentira, da bi zakonodajalec, če bi takšno omejitev predvidel, to izrecno zapisal med izjeme, ki po zakonu niso upravičene do povračila, vendar tega ni storil. Nasprotno, iz določb šestega, sedmega in osmega odstavka 70. člena ZZUOOP izrecno izhaja možnost kumulacije ukrepa vključitve v APZ z ukrepom začasnega čakanja na delo. Tožnica je nedvomno upravičena vsaj do razlike med zneskom povračila nadomestila plače po ZZUOOP in subvencijo na podlagi sklenjene pogodbe o subvencioniranju v okviru programov APZ; o tem se toženka ni izjasnila, kar onemogoča preizkus odločbe. Tožnica smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep, v zvezi z drugostopenjsko odločbo, v izpodbijanem delu odpravi in odloči, da se njeni zahtevi za priznanje pravice do povračila nadomestila plače za delavca A.A. ugodi, oziroma podrejeno, da zadevo v tem delu vrne v ponovni upravni postopek. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške sodnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila.

6. Toženka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v izpodbijanem delu 1. točke izreka, v katerem Zavod tožnici ni priznal pravice do povračila izplačanih nadomestil plač za (delavca, napotenega na začasno čakanje na delo) A.A.. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da se ukrepi iz naslova APZ že po samem namenu izključujejo z ukrepom delnega povračila nadomestila plače. Pri utemeljitvi te odločitve se prvo- in drugostopenjski organ sklicujeta (zgolj) na mnenje Ministrstva, ki ga v obrazložitvi kratko povzameta.

9. Sodišče najprej pojasnjuje, da mora imeti obrazložitev upravnega akta, kot je izpodbijani sklep, vse bistvene sestavine, predpisane v prvem odstavku 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki se uporablja tudi v obravnavanem postopku. Pomanjkljiva obrazložitev akta namreč omejuje učinkovito varstvo pravic strank v postopku. Razlogi izpodbijane odločitve o zavrnitvi delnega povračila izplačanih nadomestil plač za delavca, vključenega v ukrep APZ, so bistveno pomanjkljivi, saj niti prvo- niti drugostopenjski organ nista navedla materialnopravne podlage za takšno odločitev. Zgolj sklicevanje na mnenje, ki ga je Ministrstvo samo sprejelo v zvezi s spornim vprašanjem, ne da bi bilo to utemeljeno z določbami relevantnih predpisov, za utemeljitev odločitve ne zadošča. To pomeni, da obrazložitev nima zadostnih razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določbo tretjega odstavka 27. člena ZUS-1. Obenem iz tožbe in spisov zadeve izhaja, da prvostopenjski organ mnenja Ministrstva, na katerega je oprl svojo odločitev, pred izdajo sklepa ni vročil tožnici in tej tako ni bila dana možnost, da se pred odločitvijo izjavi o vseh relevantnih vidikih zadeve, kar pomeni nadaljnjo bistveno kršitev določb upravnega postopka v smislu 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

10. Tudi sicer pa sodišče sodi, da prvo- in drugostopenjski organ nista pravilno razlagala oziroma uporabila za zadevo relevantnih materialnopravnih določb. 11. Ukrep delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo ureja ZZUOOP v svojem četrtem poglavju. Kot določa prvi odstavek 68. člena ZZUOOP, lahko pravico do ukrepa delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo po tem zakonu uveljavlja delodajalec v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS), ki delavcem začasno ne more zagotavljati dela zaradi posledic epidemije (obenem mora izpolnjevati tudi pogoje iz tretjega odstavka tega člena), razen: - neposredni ali posredni uporabnik proračuna RS oziroma proračuna občine, katerega delež prihodkov iz javnih virov je bil v letu 2019 višji od 70 odstotkov; - delodajalec, ki opravlja finančno ali zavarovalniško dejavnost, ki spada v skupino K po standardni klasifikaciji dejavnosti in ima več kot 10 zaposlenih na dan 13. 3. 2020; - tuja diplomatska predstavništva in konzulati, mednarodne organizacije, predstavništva mednarodnih organizacij ter institucije, organi in agencije Evropske unije v RS. V skladu z določbami drugega odstavka 74. člena ZZUOOP pa pravice do delnega povračila nadomestila plače ne more uveljavljati delodajalec: - ki ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, če ima neplačane zapadle obveznosti na dan vložitve vloge (pri čemer se šteje, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz te alineje tudi, če na dan vložitve vloge ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let do dne oddaje vloge); - delodajalec, nad katerim je uveden postopek stečaja ali se nahaja v likvidacijskem postopku.

12. APZ je po prvem odstavku 28. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD) nabor ukrepov na trgu dela, ki so namenjeni povečanju zaposlenosti in zmanjševanju brezposelnosti, večji zaposljivosti oseb na trgu dela in povečanju konkurenčnosti in prožnosti delodajalcev. APZ je torej mogoče opredeliti kot nabor raznovrstnih programov in ukrepov, s katerimi država posega na trg dela, da bi na eni strani med delovno aktivne vključila oziroma v tem statusu zadržala čim večje število delovno sposobnega prebivalstva in po drugi, da bi preprečila oziroma zmanjšala brezposelnost. APZ vključuje programe zaposlovanja, usposabljanja in ustvarjanja delovnih mest.1 Programi APZ delujejo tako preventivno, npr. z vlaganjem v zaposlene, da se prepreči prehod v brezposelnost, kot tudi aktivno, tako da usposabljajo in izobražujejo za nova delovna mesta ali spodbujajo delodajalce k zaposlovanju. Že s tega vidika se izkaže kot napačno stališče, da so ukrepi APZ namenjeni zgolj spodbujanju zaposlovanja, saj že zakon sam te ukrepe definira tudi kot ukrepe, namenjene ohranjanju delovnih mest. Namen 68. člena ZZUOOP pa je zagotoviti pomoč delodajalcem, katerih poslovanje (oziroma obseg dela) je zaradi epidemije COVID-19 prizadeto, da bi se tako zagotovilo varstvo pred odpuščanjem delavcev oziroma pred brezposelnostjo kot posledico epidemije COVID-19. Takšen namen je razviden tudi iz zakonodajnega gradiva iz postopka sprejemanja interventne zakonodaje za omilitev in odpravo posledic COVID-19, kjer je med drugim navedeno, da je „ukrep delnega povračila plače delavcem na začasnem čakanju na delu nujen in začasen ukrep zaradi ohranitve delovnih mest v podjetjih, ki se zaradi posledic razglašene epidemije še vedno soočajo z upadom prometa ali težavami pri ponovnem zagonu dejavnosti, ki bi bil sicer utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po zakonu o delovnih razmerjih.“2 Tudi predlagatelj zakona je v postopku sprejemanja predmetne zakonodaje izpostavil namen zaščite delovnih mest.3

13. Glede na namen ZZUOOP je po presoji sodišča ob uporabi teleološke in sistematične metode razlage (ta) predpis razumeti tako, da se z ukrepom delnega povračila nadomestila plače ne zagotavlja zgolj zaščita konkretnega delovnega mesta (v obravnavanem primeru zaposlitve, za katero ima delodajalec sklenjeno pogodbo o subvencioniranju), temveč ekonomskega položaja celotnega podjetja (torej vseh njegovih zaposlenih). Do takšnega stališča vodi tudi ugotovitev, da se ukrep povračila nadomestila plače po določbi prvega odstavka 78. člena ZZUOOP izvaja v skladu s točko 3.10 Sporočila Komisije Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-194 (v nadaljevanju: Sporočilo Komisije Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči), razen v primerih ukrepa iz tretjega odstavka 73. člena ZZUOOP, ko se obravnavani ukrep v skladu s sedmim odstavkom 73. člena ZZUOOP izvaja skladno s točko 3.1 Sporočila Komisije Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči.5 Iz Sporočila Komisije Začasni okvir za ukrepe državne pomoči6 pa izhaja, da je „namen različnih zajezitvenih ukrepov, ki so jih sprejele države članice, zagotoviti, da bo šok za svetovno gospodarstvo in gospodarstvo Unije, ki ga je povzročil izbruh COVID-19, čim krajši in čim bolj omejen. V nastalih izrednih razmerah se lahko podjetja vseh vrst soočajo s hudim pomanjkanjem likvidnosti; solventna ali manj solventna podjetja se lahko soočajo z nenadnim zmanjšanjem likvidnosti ali celo njeno razpoložljivostjo, kar lahko kratko- in srednjeročno resno vpliva na ekonomski položaj številnih zdravih podjetjih in njihovih zaposlenih, obenem pa ima lahko dolgoročne posledice zaradi ogrozitve njihovega preživetja. Podjetja se zaradi izbruha COVID-19 soočajo z nezadostno likvidnostjo, obenem pa jim lahko nastane tudi znatna škoda. Izredna narava izbruha COVID-19 pomeni, da takšne škode ni bilo mogoče predvideti, da je obseg škode znaten in da podjetja zato delujejo pod pogoji, ki se močno razlikujejo od običajnih tržnih razmer. Celo zdrava podjetja, ki so dobro pripravljena na tveganja, povezana z običajnim poslovanjem, se lahko v teh razmerah soočajo s tako velikimi težavami, da je njihova sposobnost preživetja lahko ogrožena“ (prim. 2., 3., 4. in 8. točko Sporočila Komisije Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči). Tudi v Sporočilu Komisije z dne 4. 4. 20207 je med ključnimi cilji poudarjeno ohranjanje delovnih mest8 z namenom, „da bi ohranili zaposlenost v podjetjih, ki bi zaradi izbruha COVID-19 sicer odpustila zaposlene“. Poglavitni namen predpisov, na podlagi katerih se izvaja obravnavani ukrep, je torej zagotavljanje podpore gospodarstvu s ključnim ciljem ohraniti neprekinjeno gospodarsko dejavnost med izbruhom COVID-19 in po njem, kar obenem pomeni, da posameznih ukrepov (tudi obravnavanega) ni mogoče presojati zgolj v luči njegovega učinka na posamezno delovno mesto, temveč skozi prizmo efekta na celotno podjetje oziroma gospodarstvo kot širšo enoto. Z umestitvijo ukrepa povračila nadomestila plače v širši kontekst, s hkratno razlago ukrepov APZ kot ukrepov, namenjenih tako spodbujanju zaposlovanja kot ohranjanju delovnih mest, sodišče sodi, da sta oba organa zmotno uporabila materialno pravo s tem, ko sta štela, da tožnica za delavca, vključenega v ukrepe APZ, ni upravičena do povračila nadomestila plače. 14. Po povedanem se kot zmotno pokaže stališče, da bi v ZZUOOP moralo biti izrecno zapisano, da je mogoča kombinacija obeh ukrepov. Ravno obratno: če bi zakonodajalec želel ukrep povračila nadomestila plače izključiti v primeru vključitve v ukrepe APZ, bi takšno izjemo tudi izrecno določil (med preostalimi izjemami), česar ni storil. Še več, kombiniranje obeh vrst ukrepov, kot pravilno izpostavlja že tožnica, je v zakonu izrecno predvideno v določbah šestega, sedmega in osmega odstavka 70. člena ZZUOOP. Po šestem odstavku tega člena se lahko delavec v času odrejenega čakanja na delo v skladu z določbami zakona, ki ureja trg dela (ZUTD), prijavi v evidenco iskalcev zaposlitve in vključi v ukrepe, ki se zagotavljajo prijavljenim iskalcem zaposlitve; po določbi sedmega odstavka delavec v času dela s polnim delovnim časom ni zavezan izvajati aktivnosti iz ukrepov aktivne politike zaposlovanja; v osmem odstavku 70. člena ZZUOOP pa je določeno, da če se delavec na podlagi soglasja delodajalca vključi v ukrepe iz šestega odstavka (tj. ukrepe APZ), je ne glede na prvi odstavek 71. člena ZZUOOP višina za nadomestilo plače določena v višini, kot je določena v sedmem odstavku 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Citirane določbe je mogoče razumeti le tako, da se lahko delavec, ki je bil napoten na začasno čakanje na delo, v času odrejenega čakanja s soglasjem delodajalca vključi v ukrepe APZ skladno z določbami ZUTD, ko oziroma če je po vključitvi v aktivnosti APZ s strani delodajalca pozvan, da se vrne na delo za polni delovni čas, pa v tem času aktivnosti APZ ni zavezan izvajati. Če zakon takšno pravico daje delavcu, ki ob napotitvi na začasno čakanje na delo še ni vključen v aktivnost APZ, vendar to stori kasneje, ni videti razloga, da bi to odrekal delavcu, ki je v te aktivnosti ob napotitvi na začasno čakanje na delo že vključen. Ob tem je zakonodajalec z zapisom v osmem odstavku 70. člena ZZUOOP, v katerem je napotil na določbe ZDR-1 glede določanja višine nadomestila, že vnaprej predvidel, da se bo višina nadomestila delnega povračila plače iz 71. člena ZZUOOP v takem primeru določala drugače. Višina delnega povračila izplačanega nadomestila plače je sicer urejena v 73. členu ZZUOOP in po določbi prvega odstavka tega člena znaša 80 % nadomestila plače ter je omejena z višino najvišjega zneska denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, določenega v ZUTD; v teh 80 % je vključeno nadomestilo plače in prispevki za vsa socialna zavarovanja. Če gre za delodajalca, pri katerem skupni znesek javnih sredstev, prejetih skladno s točko 3.1 Sporočila Komisije, ni presegel 800.000 EUR na posamezno podjetje, pa lahko znaša višina delnega povračila izplačanega nadomestila za plače iz 71. člena ZZUOOP, izplačane za mesec november 2020 do izteka upravičenosti, 100 %; omejena pa je z višino povprečne mesečne plače v RS (četrti odstavek 73. člena ZZUOOP). Delodajalec se namreč v skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZZUOOP sam odloči, ali bo uveljavljal povračilo izplačanega nadomestila plače v višini 100 % ali 80 %, in sicer pri oddaji vloge. Ne glede na to, v kakšni višini bo uveljavljal povračilo izplačanega nadomestila plače, pa je višina nadomestila omejena (tudi) s pravilom iz četrtega odstavka 74. člena ZZUOOP, po katerem delodajalec, katerega zaposlitve so neposredno ali posredno sofinancirane iz proračuna RS preko posebnih programov, lahko uveljavlja povračilo nadomestila plače le v višini razlike med polnim sofinanciranjem in siceršnjo subvencijo. S tem je zakonodajalec vzpostavil pravilo, ki kombiniranje več različnih subvencij omejuje na način, da kombinirana podpora ne sme povzročiti prekomernega nadomestila za stroške plač posameznega delavca. Možnost kombiniranja več različnih subvencij izhaja tudi iz določb 78. člena ZZUOOP, ki v drugem odstavku določa, da skupni znesek sofinanciranja istih upravičenih stroškov, ki se financirajo tudi iz drugih javnih virov, ne sme preseči omejitev, določenih z zakonom; po določbi tretjega odstavka istega člena pa se subvencija lahko kombinira tudi z drugimi ukrepi za podporo ohranjanju delovnih mest, če kombinirana podpora ne povzroči prekomernega nadomestila za stroške plač posameznega delavca.

15. Po vsem navedenem sodišče zaključuje, da določbe četrtega poglavja ZZUOOP, ki urejajo ukrep delnega povračila nadomestila plače, omogočajo kombiniranje različnih ukrepov in posledično sofinanciranje upravičenih stroškov iz različnih virov, seveda z upoštevanjem omejitev, po katerih skupni znesek financiranja na sme preseči nadomestila za stroške plač posameznega delavca in drugih zakonskih omejitev.

16. Ker je torej, kot izhaja iz povedanega, izpodbijana odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka, pri odločanju pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpravilo in v tem delu, v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V slednjem je prvostopenjski organ vezan na pravno mnenje in stališče sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Z odpravo prvostopenjskega sklepa v izpodbijanem delu po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba (prim. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 2/2014).

17. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). V zvezi s predlogom, naj samo odloči o stvari, sodišče dodaja, da je takšno odločanje po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 zgolj možnost, ki se kot izjema od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti učinkovitega varstva njenih pravic, za kar v obravnavanem primeru ne gre. Tudi tožnica sama je namreč v tožbi kot zanjo sprejemljivo obliko izida sodnega varstva navedla tudi vrnitev zadeve v ponovni upravni postopek.

K II. točki izreka:

18. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetniška družba, tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se, ker je tožničina pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. Toženka mora tako tožnici povrniti 347,70 EUR stroškov tega upravnega spora v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, in opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

1 Glej Poročilo k predlogu Zakona o urejanju trga dela, EPA 1135-V, št. 00711-12/2010/11, 16. 6. 2010, Poročevalec Državnega zbora RS z dne 28. 6. 2010. 2 Predlog Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic Covid-19 (PKP 5), nujni postopek, EVA 2020-2611-0044, Poročevalec Državnega zbora RS z dne 1. 10. 2020, točka I/1, str. 3. 3 Poročilo k predlogu Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic Covid-19, nujni postopek, EPA 1378, št. 411-01/20-77/49, 14. 10. 2021, Poročevalec Državnega zbora RS z dne 14. 10. 2021, str. 2; glej tudi Predlog Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije Covid-19 (PKP 6), nujni postopek EVA: 2020 2020-1611-0125 (PKP 6), točka d/1, peti odstavek. 4 UL C št. 91 I z dne 20. 3. 2020, str. 1, sprememba UL C št. 112 I z dne 4. 4. 2020, str. 1, sprememba UL C št. 164 z dne 13. 5. 2020, str. 3, sprememba UL V 2018 z dne 2. 7. 2020, str. 3 in sprememba UL C št. 340 I z dne 13. 10. 2020, str. 1. 5 UL C št. 91 I z dne 20. 3. 2020, str. 1, sprememba UL C št. 112 I z dne 4. 4. 2020 str. 1, sprememba UL C št. 164 z dne 13. 5. 2020, str. 3, sprememba UL V 2018 z dne 2. 7. 2020, str. 3 in sprememba UL C št. 340 I z dne 13. 10. 2020, str. 1. 6 UL C št. 91 I z dne 20. 3. 2020. 7 UL C št. 112 I z dne 4. 4. 2020. 8 Glej 5. in 6. točko Sporočila Komisije.