Jedro

Prva do četrta toženka so se kot ustanoviteljice hranilno kreditne družbe, ki je glavni dolžnik tožnice, zavezale k solidarnemu poroštvu (vsaka se je zavezala kot porok in plačnik), zato odgovarjajo tožnici tako kot glavni dolžnik za celo obveznost in tožnica lahko zahteva izpolnitev samo od njih ali hkrati od njih in dolžnika. Tudi sicer je tožnica izpolnitev obveznosti najprej zahtevala od dolžnika, saj je svojo terjatev priglasila v stečajni postopek, v katerem ji je bila tudi priznana. Upoštevaje povedano stečajni postopek nad glavnim dolžnikom ne vpliva na obveznost toženk iz poroštvenih obveznosti do tožnice (upnice dolžnika), zato ni razloga za prekinitev pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in sklep v izpodbijanem delu (v 1. točki izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek, ki je bil prekinjen dne 8. 9. 2005, nadaljevalo z dnem 2. 4. 2014 (1. točka izreka) in ugotovilo, da je pravdni postopek zoper četrto toženo stranko prekinjen od dne 27. 9. 2007 dalje (2. točka izreka).

2. Zoper odločitev v 1. točki izreka so se pravočasno pritožili prva toženka ter peti in šesti toženec.

3. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je peti toženec, P. S., po vložitvi pritožbe umrl, kar pa ni ovira za obravnavanje njegove pritožbe. Postopek se nadaljuje z njegovimi dediči, ki jih (dokler pooblastilo ni preklicano) zastopa pooblaščenka prvotnega toženca (ki ji je bila dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja) na podlagi prvega odstavka 100. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je v uvodu sklepa očitno pomotoma zapisalo ime šestega toženca kot G. M., kar je pritožbeno sodišče pri zapisu uvoda svojega sklepa upoštevalo in navedlo pravilno ime, D. M. Ob odločanju o pritožbah je pritožbeno sodišče tudi ugotovilo, da je tretja toženka, I. d. o. o., v stečajnem postopku in sicer je bil sklep o začetku postopka izdan 9. 7. 2014. Tudi to dejstvo ni bilo ovira za odločanje o pritožbah, glede na to, da je bil izpodbijani sklep izdan 2. 4. 2014, pravilno vročen tej toženki pred sklepom o začetku postopka, dne 19. 4. 2014, ki v pritožbenem roku pritožbe ni podala. Ostale pritožbe so bile tej toženki vročene preko stečajnega upravitelja T. K. 4. Prva toženka se pritožuje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, in sklep v izpodbijanem delu razveljavi, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče s sklepom z dne 8. 9. 2005 pravdni postopek prekinilo do dokončne rešitve stečajnega postopka nad dolžnikom H., p. o., St 24/2002. Stečajni postopek je še vedno v teku, zadeve normalno tečejo, zato ni razloga za izdajo sklepa, da se ta pravdni postopek nadaljuje.

5. Peti toženec se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, s stroškovno posledico. Prav tako izpostavlja, da ni prišlo do spremembe od izdaje sklepa o prekinitvi postopka, stečajni postopek še ni končan. Sodišče je dolžno spoštovati lastne sklepe. Dokler ni končan stečajni postopek, ni mogoče odločiti o tožbenem zahtevku, predvsem glede njegove višine. Dejstvo je, da je imel stečajni upravitelj že 2. 3. 2004 na računu stečajne mase 432.995,00 EUR, ki pa jih vse do vložitve pritožbe ni razdelil upnikom, čeprav bi jih moral. Tožnica bo torej v stečajnem postopku lahko v celoti poplačana, njeno morebitno oškodovanje pa bo bistveno manjše od vtoževanega zneska. Pred zaključkom stečajnega postopka tako ni možno ugotoviti višine terjatve, ki gre tožnici.

6. Iz podobnih razlogov se pritožuje tudi šesti toženec. Prav tako izpostavlja, da se od sprejetja sklepa o prekinitvi postopka dejanske in pravne okoliščine niso spremenile. Na računu dolžnika v stečaju so še znatna denarna sredstva. Višina oškodovanja tožnice bo znana šele z zaključkom stečaja nad dolžnikom.

7. Tožnica na pritožbe ni odgovorila.

8. Pritožbe niso utemeljene.

9. Tožnica v tožbi in nadalje zatrjuje, da je pri H. p. o., vezala določena denarna sredstva. Ta je želela dne 24. 6. 2002 dvigniti, vendar je bila poslovalnica zaprta. Ugotovila je, da se je 21. 6. 2002 začel pred Okrožnim sodiščem v Kranju stečajni postopek nad to hranilno kreditno službo (St 24/200). Terjatev je v stečajnem postopku priglasila in ji je bila tudi v celoti priznana. Od tožencev zahteva solidarno plačilo 52.299,28 EUR na podlagi 11. člena Zakona o hranilno kreditnih službah (Ur. l. RS, št. 14/90 s spremembami, v nadaljevanju ZHKS), 10. člena Pogodbe o ustanovitvi H., p. o., z dne 17. 12. 1990 in na podlagi Družbene pogodbe z dne 18. 5. 1994. Zahtevek zoper petega in šestega toženca pa uveljavlja na odškodninski podlagi. Sodišče prve stopnje je dne 8. 9. 2005 izdalo sklep, da se pravdni postopek prekine do dokončne rešitve stečajnega postopka nad dolžnikom St 24/2002, ker je menilo, da v tem postopku predstavlja vprašanje, ali sredstva hranilno kreditne službe zadoščajo za poplačilo upnikov ali morebiti ne zadoščajo, predhodno vprašanje, ki ga ne bo reševalo samo. Z izpodbijanim sklepom je postopek nadaljevalo, kljub temu, da stečajni postopek nad dolžnikom še ni končan, ker je ocenilo, da tožnica v stečajnem postopku „skoraj zagotovo ne bo prišla do dejanskega poplačila celotne terjatve“ in ker dokončanja stečajnega postopka ni pričakovati v doglednem času.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o nadaljevanju (prekinjenega) postopka materialnopravno pravilna. Po 10. členu Pogodbe o ustanovitvi H., p. o., z dne 17. 12. 1990, ustanoviteljice jamčijo za njene obveznosti v skladu z zakonom. V času nastanka obligacijskopravnega razmerja med pravdnimi strankami veljavni ZHKS je v prvem odstavku 11. člena določal, da za tolarske hranilne vloge ter žiro račune in tekoče račune pri hranilno kreditni službi jamčijo ustanoviteljice solidarno in neomejeno. Če sredstva hranilno kreditne službe ne zadoščajo za poravnavo njenih obveznosti, odgovarjajo ustanoviteljice za obveznosti hranilno kreditne službe s svojimi sredstvi solidarno in neomejeno (drugi odstavek 15. člena ZHKS). Tudi v Družbeni pogodbi, ki so jo dne 18. 5. 1994 sklenili družbeniki, je v točki VI/2 navedeno, da družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe solidarno in neomejeno z vsem svojim premoženjem in sicer v sorazmerju z višino vloženih sredstev v družbo. Po trditvah tožnice so prva do četrta toženka ustanoviteljice dolžnice H. – v stečaju. Na podlagi zgoraj navedenega zakona v zvezi z obema pogodbama torej odgovarjajo solidarno in neomejeno za poravnavo njenih obveznosti. Te toženke tako (že na podlagi zakona) solidarno jamčijo upnikom (tudi tožnici) za njihove terjatve do H. – v stečaju. Zato je tožnica legitimirana direktno terjati plačilo od teh toženk kot solidarnih porokov. Porok je oseba, ki se s poroštveno pogodbo upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (997. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR; sedaj 1012. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Ker se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali od obeh hkrati (solidarno poroštvo), kot je to določal tretji odstavek 1004. člena ZOR (sedaj tretji odstavek 1019. člena OZ). Ker so se ustanoviteljice zavezale k solidarnemu poroštvu (vsaka se je zavezala kot porok in plačnik) odgovarjajo torej tožnici tako kot glavni dolžnik za celo obveznost in tožnica lahko zahteva izpolnitev samo od njih ali hkrati od njih in dolžnika. Tudi sicer je tožnica izpolnitev obveznosti najprej zahtevala od dolžnika, saj je svojo terjatev priglasila v stečajni postopek, v katerem ji je bila tudi priznana (prvi odstavek 1007. člena ZOR; sedaj prvi odstavek 1022. člena OZ).

11. Upoštevaje vse povedano stečajni postopek nad dolžnikom tako ne vpliva na obveznost toženk iz poroštvenih obveznosti do tožnice (upnice dolžnika), zato ni razloga za prekinitev pravdnega postopka. Sodišče pa lahko postopek, ki je bil prekinjen zato, ker je sodišče sklenilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, kadarkoli nadaljuje, če spozna, da ni (več) razlogov, da bi se čakalo na njegov konec (drugi odstavek 208. člena v zvezi 1. točko prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

12. Tožbeni zahtevek zoper petega in šestega toženca temelji na odškodninski podlagi „ker nista v zakonskem roku podvzela ukrepov za zagotovitev kapitalske ustreznosti družbe in za odpravo prezadolženosti družbe“ (IV. točka tožbe). Tožnica je trdila, da je vtoževano terjatev priglasila v stečajni postopek, v katerem ji je bila tudi v celoti priznana. Iz te trditve bi bilo sklepati, da ji je bila terjatev priznana tudi zoper petega in šestega toženca. Priznana terjatev v stečajnem postopku pa ima enak učinek kot pravnomočno razsojena stvar. O terjatvi tožnice do petega in šestega toženca je bilo tako, po njenih trditvah, že v celoti pravnomočno odločeno. Ni torej razloga za prekinitev postopka do pravnomočno končanega stečajnega postopka zoper dolžnika, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v razmerju do teh dveh tožencev, da se prekinjeni postopek nadaljuje, pravilna (če drži trditev tožnice, bo v nadaljevanju sodišče tožbo zavrglo, ker za njo tožnica nima več pravnega interesa). Če morda terjatve zoper petega in šestega toženca (kot rečeno temelječe na odškodninski podlagi) v stečajni postopek ni priglasila ali ji terjatev v stečajnem postopku v tem obsegu ni bila priznana, je odločitev o nadaljevanju prekinjenega postopka prav tako pravilna. Sodišče prve stopnje se do tožbenega zahtevka zoper ta dva toženca še ni izreklo, glede na skopotrditveno podlago pa bo moralo najprej oceniti, ali je tožba v tem obsegu sploh sposobna obravnavanja – ali je sklepčna oziroma popolna. Zato, in tudi sicer, ni podlage za prekinitev postopka tudi ne zoper ta dva toženca do dokončanja stečajnega postopka, in je tudi v tem primeru odločitev sodišča prve stopnje o nadaljevanju postopka pravilna in zakonita.

13. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).