Jedro

Nejasno pogodbeno določilo je le tisto določilo, katerega pomen je med strankama sporen in katerega pomena ni mogoče enopomensko opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, določenem v 2. odstavku 82. člena OZ, niti z uporabo kakšnih drugih metod razlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki še 1184,10 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. štev. 0010 I 2003/12040, z dne 2.9.2003, kolikor je toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki glavnico v višini 947.785,42 EUR ter zakonite zamudne obresti od tega zneska od 16.7.2003 do plačila, vse v roku 3 dni ter da ostane v veljavi v celoti glede 3. točke izreka. Toženi stranki je še naložilo, da plača tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 2.280,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni oziroma podrejeno, da se sodba razveljavi ter vrne zadeva v novo sojenje. Poudarja, da je sodišče bistveno prekršilo določbe pravdnega postopka, saj ni zaslišalo priče A. R., kot enega od podpisnikov tako kreditne pogodbe št. 76/98 kot tudi dodatkov k pogodbi. Sodišče je tudi spregledalo, da je na naroku za glavno obravnavo dne 14.10.2009 sprejelo sklep, da se opravijo poizvedbe pri stečajni upraviteljici, odvetnici M. K. Z. glede tega, ali je tožeča stranka v stečajnem postopku prejela kakšno poplačilo svoje terjatve iz naslova kreditne pogodbe št. 76/98 in če, v kakšni višini, ter opravijo enake poizvedbe v stečajnem spisu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. štev. St 211/2002 oziroma St 1034/2008. Zakaj tega dokaza sodišče ni izvedlo, v obrazložitvi ni pojasnjeno, kot tudi ni pojasnjeno, zakaj je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem stečajne upraviteljice in omenjene priče. Le navedba, da je dejansko stanje že dovolj pojasnjeno in da je zato izvedba ostalih dokazov nepotrebna, ne zadostuje. Na podlagi nesporno nepopolno izvedenega dokaznega postopka je seveda dejansko stanje v predmetnem sporu ostalo v določeni meri nepojasnjeno. Še zlasti, ne pa izključno, to velja za okoliščine sklepanja dodatka št. 6 h Kreditni pogodbi št. 76/98, pri presoji katerega se je sodišče prve stopnje oprlo izključno na navedbe priče, ki jo je za zaslišanje predlagala tožeča stranka. Zanemarjeno je dejstvo, da iz besedila dodatka št. 6 nesporno izhaja, da je bila določba 4. člena kreditne pogodbe z dodatkom spremenjena in so stranke sprejele njeno prečiščeno besedilo. Drugače ne bi bilo razloga za prečiščeno besedilo. Tožena stranka ni bila pooblaščena oseba ali zakoniti zastopnik katere od pravnih oseb, ki so pri kreditnem poslu nastopale kot poroki ali kreditojemalci. V prečiščenem besedilu pa tožena stranka ni bila več navedena kot akceptant menice kot sredstva zavarovanja po omenjeni pogodbi. Kot akceptanti menic se na splošno navajajo pooblaščene osebe oziroma zakoniti zastopniki porokov in kreditojemalca, kar pa je tožena stranka s predložitvijo historičnih izpisov iz sodnega registra dokazala, da v tistem času ni bila. Dejansko stanje je tudi nepopolno ugotovljeno, ker se je sodišče oprlo le na skopo in neobrazloženo obvestilo stečajne upraviteljice, kljub temu da bi bilo treba glede na ugovorne navedbe toženca glede vseh zavarovanj v celoti razjasniti okoliščine poplačevanja terjatev tožeče stranke. Tožena stranka je tudi na naroku dne 14.10.2009 izrecno navedla, da vztraja pri zaslišanju stečajne upraviteljice, da se pojasni položaj stranke kot ločitvenega upnika na podlagi zavarovanj. To bi bilo potrebno storiti še toliko bolj, ker je tožeča stranka ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje vztrajala pri tem, da iz naslova kreditne pogodbe ni bila poplačana, kar se je kasneje vsaj delno izkazalo za napačno. Sodišče tudi ni upoštevalo pravila, da se nejasna določila tolmačijo v korist stranke, ki ni pripravila takšne pogodbe. Sodišče se je sklicevalo na prakso bank, ko banke zahtevajo večje in ne manjše zavarovanje, pri čemer pa je prezrlo listinske dokaze, ki jih je predložila tožena stranka in ki jih je sodišče vpogledalo, iz katerih izhaja, da so bile terjatve po omenjeni kreditni pogodbi kasneje dodatno zavarovane z ustanovitvijo zastavnih pravic na različnih nepremičninah v lasti kreditojemalca in porokov, med drugim tudi z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini v lasti tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da je sodišče prve stopnje zagrešilo z izpodbijano sodbo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal, nepopolno pa je bilo zato tudi ugotovljeno dejansko stanje. Med neizvedene dokaze spada v prvi vrsti izostanek zaslišanja priče A. R., ko je sodišče prve stopnje dokazni predlog za njegovo zaslišanje zavrnilo, pri čemer se je zadovoljilo s posplošeno in anticipirano obrazložitvijo, da njegovo zaslišanje ne bi pripomoglo k razjasnitvi stvari, ker je bilo dejansko stanje že v zadostni meri pojasnjeno. Prav tako pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da bi utegnilo biti dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker ni bil izveden predlagani dokaz z poizvedbami v stečajni spis Okrožnega sodišča v Ljubljani štev. ST 211/2001 oz. St 1034/2008. Ni pa utemeljen tretji očitek dokazne narave, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti še dokaz z zaslišanjem priče – stečajne upraviteljice M. K. Z., ker naj bi na naroku dne 14.10.2009 pri njenem zaslišanju pritožnik izrecno vztrajal. Slednje namreč ne drži, saj iz zapisnika z navedenega naroka prav nasprotno izhaja, da se je tudi pritožnik strinjal, da prvostopno sodišče opravi le še poizvedbe pri stečajni upraviteljici o morebitnem poplačilu sporne terjatve v stečajnem postopku, stečajna upraviteljica pa je v pisni izjavi z dne 20.10.2009 jasno oziroma nedvoumno zapisala, da je bilo iz stečajne mase tožeči stranki skupaj izplačano 15.625,49 EUR na podlagi predmetne kreditne pogodbe. Tudi po oceni pritožbenega sodišča zato njeno zaslišanje predstavlja nepotreben dokaz.

Da bi odpravilo zgoraj omenjeni: procesno kršitev in kršitev dejanske narave, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 347. člena ZPP in določbo 355. člena ZPP razpisalo obravnavo in na njej izvedlo na prvi stopnji neizvedena dokaza. Po opravljenem dopolnilnem dokaznem postopku pa se je pritožbeno sodišče prepričalo, da je v izpodbijani sodbi ugotovljeno pravno odločilno dejansko stanje pravilno ugotovljeno, nanj pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo iz naslednjih razlogov: Pritožnik še v pritožbi zatrjuje, da je njegova menično poroštvena zaveza prenehala na podlagi Dodatka št. 6 h Kreditni pogodbi št. 76/98, ker naj ne bi bila v dodatku več omenjena. Pritožbeno sodišče se je zato moralo ukvarjati z razlago dodatka in sicer posebej njegovega 2. člena, ki predstavlja čistopis oziroma prečiščeno besedilo 4. člena osnovne pogodbe. Oprlo se je na razlagalno metodo pogodb iz 2. odstavka 82. člena OZ, po kateri se pri razlagi spornih pogodbenih določil ni mogoče držati zgolj dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati v prvi vrsti skupen namen pogodbenih strank. Ugotovilo je, da iz sporne pogodbene določbe ob upoštevanju izvedenih dokazov oziroma navedenih izpovedb prič ne izhaja takšna volja pogodbenih strank, ki bi kazala na prenehanje toženčeve menične obveznosti, kljub dvoumnemu zapisu, da gre za prečiščeno besedilo 4. člena iz osnovne pogodbe. Obveznost pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev ali na podlagi zakona (2. odstavek 9. člena OZ). O pravilnosti prvostopne dokazne ocene, ki temelji na prepričljivi izpovedbi priče Z. Č., ki je pojasnila, da je bil namen spornega dodatka k pogodbi zgolj „da se umakneta menici, akceptirani s strani D. B. in se hkrati banki izročita novi menici, akceptirani s strani B. R...“ in „..namen sestanka in podpisa dodatka ni bil v nobeni drugi spremembi kreditne pogodbe ali danih zavarovanj..“, pritožbeno sodišče po opravljeni pritožbeni obravnavi, oz. po opravljenem zaslišanju priče A. R., nima več pomislekov. Ta je sicer res izpovedal, da naj bi „brata spustili ven iz zavarovanja“ in „da so hoteli, da se zapišejo vsa zavarovanja“, vendar pa ocenjuje v teh delih pritožbeno sodišče njegove izpovedbe za neverodostojne. Po drugi strani je namreč izpovedal, da se o tožencu (njegovem bratu) „niso pogovarjali, ko so sklepali sporni dodatek h kreditni pogodbi“. Dopolnjeni dokazni postopek je torej utrdil izpodbijano dokazno oceno, da pogodbeni stranki (tožeča stranka in družba M. d.o.o.) tudi ustno nista dogovorili oziroma izrecno soglašali, da se ukine toženčeva menična obveznost. Zgolj zapis v dodatku, da gre za čistopis 4. člena osnovne kreditne pogodbe ob povedanem ne more pravno pomeniti, da je prenehala s kreditno pogodbo ustanovljena menična obveznost, ki bi lahko prenehala ali bila „nadomeščena“ le ob jasno izraženi volji obeh pogodbenih strank ter pristankom toženca na takšen dogovor. Za prenehanje menične zaveze poroka bi moral biti sklenjen izrecen dogovor med pravdnima strankama, torej tudi s tožencem, ki pa niti ni bil sklenitelj predmetnega dodatka k pogodbi, in bi bile gotovo posledično tudi vrnjene menice s strani tožeče stranke tožencu. Tudi v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da iz ocenjenih listin izhaja, da so bila dana še druga zavarovanja s strani toženca (zastavna pravica na nepremičnini), na omenjeno razlago dodatka k pogodbi ne vpliva, kvečjemu nasprotno – pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je tožeča stranka želela pridobiti čim več zavarovanj, ne pa jih opuščati. V spornem primeru tudi ne pride v poštev razlaga na podlagi 83. člena OZ, ki ureja interpretacijo pogodbenih določil v primerih, ko je bila pogodba pripravljena ali predlagana od ene pogodbene stranke (v konkretnem primer je bila po toženčevih trditvah to tožeča stranka) in po kateri je v tem primeru treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Nejasno določilo je namreč le tisto določilo, katerega pomen je med strankama sporen in katerega pomena ni mogoče enopomensko opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, določenem v drugem odstavku 82. člena OZ, niti z uporabo kakšnih drugih metod razlage (1). V konkretnem primeru torej ne gre za nejasno določilo v pomenu cit. zakonske določbe. Ob pojasnjeni razlagi sporne določbe dodatka na podlagi cit. drugega odstavka 82. člena OZ tako uporaba 83. člena OZ odpade.

Kar zadeva v pritožbi še sporno vprašanje, kolikšen znesek je bil poplačan v stečajnem postopku, pa tudi na podlagi v pritožbenem postopku opravljenih poizvedb oziroma na tej podlagi pridobljenih listin iz stečajnega spisa (glej priloge označene v spisu s C3 do C21, v zvezi s katerimi pravdni stranki na pritožbeni obravnavi nista imeli pripomb) izhaja, da prisojeni znesek v stečajnem postopku iz stečajne mase tožeči stranki ni bil plačan, toženec, na čigar strani je dokazno breme v tej smeri (1. odstavek 7. člena ZPP), pa tudi ni ponudil kakšnih dokazov, ki bi izkazali vsaj delno poplačilo še spornega zneska. Tudi v tem delu je bilo torej dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje, ki tudi tu ni ugotovilo kakšne druge uradoma upoštevne kršitve procesnega ali materialno pravnega značaja, zavrniti pritožbo in potrditi v obravnavanih delih izpodbijano prvostopno odločitev ( 353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbenega postopka. Tožeči stranki, ki je tudi v pritožbenem postopku uspela (pritožba toženca je bila zavrnjena), je tako priznalo stroške v zvezi s pritožbeno obravnavo. Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika tožeče stranke.

(1) Glej v dr. N. Plavšak in drugi: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 1. do 189. člen“ ; GV Založba, Uradni list RS, Ljubljana 2003, stran 494; avtorica komentarja v tem delu. dr. N. Plavšak.