Jedro

Ker ZDR ne predvideva posebnega postopka uvedbe in spremljanja poskusnega dela, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela ni nezakonita, ker tožnik ni bil predhodno seznanjen z načinom spremljanja in ocenjevanja.

Izrek

Pritožba se se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku prisodilo sorazmeren del regresa za letni dopust za leto 2004 v znesku 143,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 34.463,25 SIT od 31.12.2004 do 31.12.2006, od zneska 143,81 EUR pa od 1.1.2007 do plačila, zavrnilo pa zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26.11.2004, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja, za vrnitev nazaj na delo in za priznanje vseh pravic za čas, ko ni delal, vključno s plačilom plač, ki bi jih prejel, če bi delal, preostalim regresom za letni dopust za leto 2004, regresom za letni dopust za leto 2005 in odškodnino za neizrabljen letni dopust. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik. Navaja, da je ocena sodišča o strokovnosti in korektnosti ocene poskusnega dela pavšalna, saj tožena stranka ni obrazložila načina spremljanja poskusnega dela in ne meril, na podlagi katerih je bila ocena narejena. Tožnik ni bil seznanjen s cilji, ki naj bi jih imela tožena stranka. Ta jih je pripravila šele oktobra 2004, novembra pa je bila že podana negativna ocena. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec svetovalec, opis dela je bil sestavni del pogodbe o zaposlitvi. Imel je pomanjkljivo znanje računalništva in prepričan je bil, da se bo njegovo delo nanašalo le na delo s pravnimi osebami in ne na maloprodajo. Pritožba se ne strinja z ugotovitvijo, da je tožnikovo delo spremljal U.. Sodišče o tem sklepa iz navedb, da je U. tožniku dajal navodila za delo. Tožnik ni bil seznanjen s tem, kdo spremlja njegovo delo. Ni bil seznanjen s trgovino in aktivnostmi za njeno odprtje, čeprav je za informacije prosil U. Šele po dveh mesecih sta se sestala. Navodilo, da mora pisati poročila o opravljenem delu (tudi za nazaj) je prejel šele oktobra. Prepričan je bil, da mora o svojem delu seznanjati zakonitega zastopnika Š.. Ne Š. in ne U. pa tožnika nista spremljala tako, da bi ga lahko ocenila kot neprimernega. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bilo spremljanje U. pogojeno s poročilom, na katerega se ocena tudi sklicuje, to poročilo pa ni bilo priloženo ne oceni in ne sodišču. Tožnik s poročilom U. sploh ni bil seznanjen. Z oceno je bil seznanjen prvič, ko je dobil vabilo na zagovor. Če bi bil o tem seznanjen prej, bi pomanjkljivosti odpravil. Prepričan je, da je svoje delo pravilno in dobro opravil, zato predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi je priložen dopis tožnika, ki ga je posredoval že s prvo pritožbo. Ker gre le za ponavljanje navedb, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ne povzema.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo. Pritožbeno sodišče je prvo sodbo razveljavilo, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi, sodišče prve stopnje pa se je ukvarjalo le s sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ni bil predmet spora. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje po napotkih pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek in ugotovilo, da tožbeni zahtevek v pretežnem delu ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (4. alineja 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožniku delovno razmerje prenehalo 29.11.2004. Poskusno delo je urejeno v 125. členu ZDR, po katerem se delavec in delodajalec o poskusnem delu, ki traja največ šest mesecev, lahko dogovorita s pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se tožnik in tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi z dne 1.9.2004 dogovorila za trimesečno poskusno delo. Tožnik je sicer s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta (od 1.9.2004 do 31.8.2005) na delovnem mestu vodja prodaje - svetovalec. Dne 12.11.2004 je bila tožniku v prostorih delodajalca vročena negativna pisna ocena poskusnega dela in vabilo na zagovor, ki se je opravil 26.11.2004. Po opravljenem razgovoru je tožena stranka istega dne pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala. Pisna odpoved je bila tožnikovemu pooblaščencu vročena dne 29.11.2004 in s tem dnem je tožniku tudi delovno razmerje prenehalo.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpolnila vse formalne zahteve, ki jih narekuje ZDR pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Poskusno delo je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi in je trajalo tri mesece (125. člen ZDR), tožniku je bila vročena pisna ocena poskusnega dela, ki predstavlja pisno obdolžitev, omogočen pa mu je bil tudi zagovor (83. člen ZDR). Izredna odpoved je bila podana v roku 15 dni od seznanitve z razlogi (2. odstavek 110. člena ZDR).

Ob izpolnitvi formalnih pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka po ugotovitvi sodišča prve stopnje izkazala tudi obstoj odpovednega razloga (1. odstavek 111. člena ZDR) in obstoj okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR). Pritožbeno sodišče se s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje v celoti strinja.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnikovo delo spremljal O.U., vodja marketinga. Dajal mu je navodila v zvezi z delom, ki so bila po tožnikovi izpovedi sicer kratka in skopa, nanašala pa so se v glavnem na aktivnosti za odprtje trgovine. Ko je U. ugotovil, da je tožnikovo delo razpršeno in neskoncentrirano, mu je v novembru 2004 pripravil smernice za delo. S tožnikovim delom je seznanjal direktorja, pa tudi sam tožnik je pisal krajša poročila o delu. Oboje je bilo podlaga oceni, ki jo je ob zaključku poskusnega dela podal direktor tožene stranke.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče dodaja, da je poskusno delo institut, s pomočjo katerega delodajalec preizkusi delavčeve sposobnosti za opravljanje dela na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi oziroma preizkusi, ali je sposoben upravičiti njegova pričakovanja. ZDR posebnega postopka uvedbe in spremljanja poskusnega dela ne predvideva. Delodajalec sam izbere način za spremljanje delavčevega poskusnega dela. Noben delovnopravni predpis ne določa, da je treba delavca seznaniti z načinom spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela. Delavca tudi ni potrebno seznanjati s tem, kdo spremlja njegovo poskusno delo. V konkretnem primeru je tožnikovo delo spremljal U. in sicer na podlagi 9. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da nadzor nad izvajanjem obveznosti opravlja neposredno nadrejeni ali delavec, ki ga ta pooblasti. Direktor Š. je izpovedal, da je nadzor nad tožnikovim delom zaupal U., delno pa ga je preko poročil spremljal tudi sam.

Pritožbeni ugovor, da tožniku niso bili znani cilji tožene stranke, je neutemeljen. Naloge delovnega mesta so bile opredeljene s pogodbo o zaposlitvi, tožnik sam pa je tudi izpovedal, da je pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi opravil več razgovorov z O.U. in direktorjem tožene stranke o tem, kaj naj bi delal. Od O.U. je dobival v času trajanja delovnega razmerja navodila za delo, v novembru 2004 tudi pisna. Tožena stranka je odpirala trgovino in na teh aktivnostih je delal tožnik. To je bil osnovni cilj tožene stranke in glede na to, da je na pripravah za odprtje trgovine delal (poleg njega je imela tožena stranka zaposlenega le še serviserja), je moral biti tožniku jasen. Tožena stranka je od njega kot diplomiranega ekonomista na delovnem mestu vodja prodaje utemeljeno pričakovala nekaj več, kot od običajnega trgovca. Tožnik ni mogel pričakovati, da bo dobil navodilo prav za vsako aktivnost, ki bi jo moral realizirati. Kot je izpovedal direktor tožene stranke, delavcem z "individualnimi" pogodbami običajno ni treba dajati "kažipota" za opravljanje dela. Pritožbeno sodišče se s tem strinja. Tožena stranka tudi ni bila dolžna tožnika pred iztekom poskusnega dela opozarjati, da z njegovim delom ni zadovoljna. Sicer pa je v konkretnem primeru to storila z opomnikom, ki ga tožnik očitno tudi ni znal izkoristiti.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka izkazala utemeljenost odpovednega razloga. Tožnik se na delovnem mestu ni znašel, kot je od njega pričakovala tožena stranka. To izhaja celo še iz pritožbenih navedb. Glede na to, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja prodaje - svetovalec in da je delal na odprtju oziroma zagonu nove trgovine, ob čemer pa se še v pritožbi sprašuje, kaj je tožena stranka od njega sploh pričakovala, je jasno, da poskusnega dela ni mogel uspešno opraviti. Razlog za to je lahko bilo tudi pomanjkljivo računalniško znanje - glede na to, da se podjetje ukvarja z informatiko - vendar pa je bilo tožnikovo delo pretežno usmerjeno na komercialno področje, kar izhaja tako iz nalog, ki jih je opravil (izhajajo iz njegovih poročil), kot iz nalog, ki mu jih je v novembru 2004 pisno naložil U.. Po skladnih izpovedih direktorja Š. in priče U. je tožnik naloge sicer opravljal, vendar pa prepočasi, brez želenih učinkov in neskoncentrirano. To pa niso bila pričakovanja, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, zato je bila ocena poskusnega dela utemeljeno negativna.

Pritožbeno sodišče končno soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je poskusno delo namenjeno ugotovitvi, ali bo nadaljnje delo delavca izpolnilo pričakovanja, ali je torej nadaljevanje delovnega razmerja možno. Okoliščina, da je poskusno delo negativno ocenjeno, opravičuje ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno niti do izteka odpovednega roka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP krije sam svoje pritožbene stroške.