Jedro

Sodišče zaradi posplošenih razlogov, s katerimi je toženka zavrnila izvedbo ostalih dokazov, ne more presoditi, ali je to storila utemeljeno. Navaja namreč, da nobenega od predlaganih dokazov ni bilo potrebno izvesti, ker izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi obravnavanega primera, ker je bilo relevantno dejansko stanje v celoti ugotovljeno na podlagi drugih, v postopku že izvedenih dokazov. S tako obrazložitvijo ni pojasnila, zakaj šteje, da izpovedbe predlaganih prič in izjava stranke ne bi bile relevantne, kar ni v skladu z zahtevami, ki jih 214. člen ZUP določa za obrazložitev odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 4260-10/2017/36 z 19. 3. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku, kot zavezancu za plačilo na podlagi dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti, odmerila nadomestilo za leto 2017 v znesku 7.350,00 EUR, ki ga je dolžan plačati v 30 dneh od vročitve te odločbe.

2. V obrazložitvi med drugim navaja, da je prejela tožnikovo obvestilo, da je z izvajanjem televizijske dejavnosti v koledarskem letu 2016 ustvaril 151.353,93 EUR prihodkov. Zaradi utemeljenega suma o resničnosti posredovanih podatkov je na podlagi četrtega odstavka 38. člena Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZavMS) s sklepom določila sodno izvedenko s področja revizije, ki je v izvedenskem mnenju ocenila, da je tožnik v letu 2016 realiziral prihodke iz naslova televizijske dejavnosti v skupnem znesku 579.588,04 EUR (ta znesek vključuje prihodke, sporočene s strani tožnika v višini 151.353,93 EUR, pri katerih izvedenka ni ugotovila odstopanj, in ostale tožnikove prihodke iz televizijske dejavnosti v višini 428.234,11 EUR, o katerih tožnik toženki ni poročal).

3. Pojasnjuje, da prihodke, ki so pridobljeni na podlagi razpisov ministrstva za sofinanciranje programskih vsebin televizijskih programov s statusom programa posebnega pomena, uvršča med prihodke iz televizijskih dejavnosti po 3. in 38. členu ZAvMS, ker so povezani s poslovnimi učinki, saj gre za neposredno financiranje programskih vsebin televizijskega programa s statusom regionalnega programa. Meni, da tožnik s predvajanjem tovrstnih programskih vsebin uresničuje tudi javni interes na področju medijev. Poudarja, da je bilo za pridobitev sofinanciranih sredstev na javnih razpisih ključno, da je bil tožnik izdajatelj televizijskega programa s statusom regionalnega televizijskega programa, kar pomeni, da je imel dovoljenje za izvajanje televizijske dejavnosti in odločbo o dodelitvi statusa regionalnega televizijskega programa posebnega pomena na podlagi 79. člena Zakona o medijih (ZMed). Glede na njene ugotovitve tako ne držijo tožnikove navedbe, da snemanje programskih vsebin ni pod uredniško odgovornostjo, in kot tako ne sodi med izvajanje televizijske dejavnosti. Zato je odločila, da dejavnost snemanja v tem primeru nedvomno sodi v izvajanje televizijske dejavnosti v skladu z izdanim dovoljenjem št. 38162-32/2009/1. Posnete programske vsebine so bile namreč umeščene v spored televizijskega programa in predvajane v njegovem programu, s čimer sta kumulativno izpolnjena oba pogoja po 3. členu ZAvMS.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi med drugim navaja, da je v postopku pri toženki predlagal izvedbo več dokazov, vse s ciljem, da dokaže, da toženka krši 38. člena ZAvMS v delu, ki se nanaša na omejevanje konkurence in na napačno uporabo tega zakona v delu, katere prihodke šteje med prihodke iz televizijske dejavnosti. Izpostavlja, da mu je toženka z neizvedbo predlaganih dokazov odvzela možnost, da bi lahko dokazal, kaj sodi v televizijsko dejavnost. Izračun osnove nadomestila je tako nepravilen.

5. Poudarja, da je izdajatelj medija s posebnim statusom, zato ima skladno z 82. v povezavi s 76. členom ZMed status javne službe. Ker ima enak status kot javni zavod RTV, bi moral biti način izračuna nadomestila zanj enak kot za navedeni javni zavod, saj se sicer krši temeljno načelo drugega odstavka 38. člena ZAvMS. Meni, da je televizijska dejavnost le tista, ki je pod uredniško odgovornostjo, saj ZAvMS uporablja besedo „in“, kar pomeni, da morata biti kumulativno izpolnjena oba pogoja. Dalje pojasnjuje, da za različne naročnike opravlja dejavnost, ki skladno z ZAvMS ni televizijska, saj ni pod uredniško odgovornostjo. Snemanja sej določenih občin niso pod uredniško odgovornostjo, kakor tudi ne opravljanje dejavnosti arhiviranja vsebin. Tudi osvetljevanje in podobne storitve ne predstavljajo dejavnosti, ki bi sodile v televizijsko, saj za osvetlitev ni potreben odgovorni urednik določenega medija. Snemanje oddaj, ki so predmet pogodb, sklenjenih z Republiko Slovenijo, Mestno občino Novo mesto, Občino Črnomelj, Občino Krško in Občino Brežice ter Občino Ivančna Gorica tako ne sodijo med prihodke iz televizijske dejavnosti.

6. Sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo, na kateri naj izvede predlagane dokaze (zaslišanje njegove zakonite zastopnice, izvedenke in več prič) ter izpodbijano odločbo spremeni, tako, da določi novo višino nadomestila za leto 2017 v višini 211,89 EUR; podrejeno izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Hkrati zahteva povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi odgovarja na tožnikove navedbe in dodatno pojasnjuje razloge za svojo odločitev. Predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožnik je vložil tudi pripravljalno vlogo, v kateri odgovarja na navedbe toženke in dodatno pojasnjuje svoja stališča. Vztraja pri tožbi.

**Odločanje po sodnici posameznici**

9. Sodišče je 8. 7. 2021 sprejelo sklep I U 701/2019, da o zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po prvi alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)1. Ugotovilo je namreč, da je obveznost tožnika na podlagi izpodbijane odločbe - letno nadomestilo na podlagi dovoljenja za opravljanje televizijske dejavnosti, odmerjeno v denarni vrednosti, ki ne presega 20.000,00 EUR, saj mu je bilo odmerjeno v znesku 7.350,00 EUR. Poleg tega po presoji senata v zadevi tudi ne gre za pomembno pravno vprašanje, kar vse pomeni, da so izpolnjeni pogoji po navedeni določbi ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

10. Ob tem sodišče dodaja, da niti tožnik niti toženka na naroku za glavno obravnavo 28. 9. 2021 nista navedla nobenih ugovorov v zvezi z vročenim jima sklepom o odločanju po sodnici posameznici.

**Glede datuma odločitve sodišča**

11. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celotni snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa tožnikovemu pooblaščencu in toženki vročen 7. 10. 2021. To pomeni, da je, ob upoštevanju petdnevnega roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa2, sodba izdalo z dnem dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo, to je 13. 10. 2021. **Dokazni sklep**

12. Na naroku za glavno obravnavo 28. 9. 2021 je sodišče vpogledalo v vse listine upravnega spisa zadeve.

13. Izvedbo ostalih predlaganih dokazov je zavrnilo. Vpogled v s strani tožnika predlagano letno poročilo A. za leto 2020 in vpogled v odločbo toženke s 6. 11. 2019 je zavrnilo kot nedopustno novoto, saj gre za listini, ki sta nastali po izdaji izpodbijane odločbe. Skladno z 2. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu namreč odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Ker to presojo lahko opravi le ob upoštevanju dejanskega in pravnega stanja v času izdaje izpodbijanega akta, v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji tega akta. Tako izrecno določa 52. člen ZUS-1. 14. Tudi vpogled v izpis iz AJPESA-a za leto 2016 je zavrnilo iz razloga nedopustne novote, saj ga je tožnik predložil šele na naroku za glavno obravnavo in ni pojasnil, zakaj te listine ni predložil že k tožbi, čeprav je to možnost imel. 15. Zavrnitev v tožbi predlaganih dokazov za zaslišanje tožnikove zakonite zastopnice, izvedenke in prič pa bo natančneje ponazorjena v nadaljevanju obrazložitve1. **K I. točki izreka**

16. Tožba je utemeljena.

17. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da tožniku kot zavezancu v osnovo za izračun plačila na podlagi dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti za leto 2017 vključi sredstva v višini 428.234,11 EUR, o kateri toženki ni poročal. Sporen je tudi način obračuna, ki ga določa Pravilnik o načinu izračuna plačil na podlagi dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (Pravilnik).

18. Ni pa spora o tem, da je tožnik izdajatelj televizijskega programa B. v skladu z dovoljenjem za izvajanje televizijske dejavnosti št. 38162-32/2009/1 in da je njegovemu televizijskemu programu B. z odločbo št. 740-44/2003/11 dodeljen status regionalnega televizijskega programa posebnega pomena na podlagi 79. člena ZMed.

19. Skladno s prvim odstavkom 38. člena ZAvMS so, na podlagi veljavnega dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, izdajatelji televizijskih programov oziroma ponudniki zavezanci za letno plačilo agenciji; plačila po tem členu krijejo stroške, ki jih ima agencija z izvrševanjem svojih pristojnostiv skladu s tem zakonom. Način izračuna plačil na podlagi tega člena predpiše minister, pristojen za področje elektronskih komunikacij, pri čemer ne sme omejevati konkurence; pri tem upošteva višino letnega prihodka, ki ga pridobi izdajatelj z izvajanjem televizijske dejavnosti oziroma ponudnik s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ter vrsto programa oziroma storitve; glede na višino letnega prihodka in vrsto storitve so izdajatelji oziroma ponudniki razvrščeni v razrede; plačilo izdajateljev oziroma ponudnikov, ki so razvrščeni v isti razred, je enako visoko (drugi odstavek te določbe ZAvMS).

20. Toženka je pri ugotavljanju, kateri dohodki izvirajo iz televizijske dejavnosti, in se zato vštevajo v osnovo za odmero, pravilno izhajala iz zakonske opredelitve televizijske dejavnosti. Po 6. točki 3. člena ZAvMS televizijski program oziroma izvajanje televizijske dejavnosti pomeni linearno avdiovizualno medijsko storitev, ki zagotavlja avdiovizualne programske vsebine za sočasno spremljanje na podlagi sporeda, ki ga oblikuje ponudnik. Za televizijski program se štejejo zlasti analogna in digitalna televizija, neposredni prenos, spletno razširjanje televizijskih programov in nepravi video na zahtevo. Avdiovizualna medijska storitev pa pomeni storitev zagotavljanja avdiovizualnih programskih vsebin, ki se opravlja kot gospodarska dejavnost, vključno z dejavnostjo podjetij za javne storitve, in je pod uredniško odgovornostjo ponudnika avdiovizualne medijske storitve ter se prek elektronskih komunikacijskih omrežij posreduje širši javnosti v obliki linearne ali nelinearne avdiovizualne medijske storitve z namenom obveščanja, zabave ali izobraževanja oziroma avdiovizualno komercialno sporočanje (1. točka 3. člena ZAvMS). Uredniška odgovornost pomeni izvrševanje nadzora nad izborom, organizacijo in časovno umestitvijo programskih vsebin v sporedu televizijskega programa oziroma kataloga avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, ob upoštevanju izjem iz zakona, ki ureja elektronsko poslovanje na trgu (4. točka 3. člena ZAvMS). Kot prihodek iz televizijske dejavnosti se torej upoštevajo prihodki, ustvarjeni s produkcijo avdiovizualnega programa, ki je posredovan širši javnosti na podlagi sporeda izdajatelja programa in je pod uredniško odgovornostjo ponudnika tega programa.

21. Po presoji sodišča se tako tožnik neutemeljeno sklicuje na določbe Slovenskega računovodskega standarda 32.7. SRS, ki ureja knjiženje prihodkov izvajalca gospodarske javne službe. SRS vsebujejo pravila, po katerih je treba sestaviti računovodske izkaze in ne more biti relevanten za presojo, kateri so tisti prihodki, ki izvirajo iz televizijske dejavnosti. Pri tem tožnik sploh ni izkazal, da opravlja dejavnost (gospodarske) javne službe in to tudi iz veljavnih predpisov ne izhaja, med strankama pa kot rečeno ni sporno, da ima na podlagi odločbe toženke status regionalnega televizijskega programa posebnega pomena (77. člen ZMed). To pomeni, da Republika Slovenija v skladu s 4. členom ZMed podpira dejavnost televizijskega programa s sredstvi državnega proračuna (82. člen ZMed), ne pomeni pa, da tožnik opravljanja dejavnosti javne službe. Prvi odstavek 3. člena Zakona o zavodih namreč določa, da se za opravljanje javnih služb ustanovijo javni zavodi. Nadalje 23. člen tega zakona določa, da javne službe opravljajo javni zavodi (prvi odstavek te določbe). Javno službo lahko opravlja tudi drug zavod na podlagi koncesije. Tak zavod ima glede opravljanja javne službe pravice, dolžnosti in odgovornosti javnega zavoda (drugi odstavek). Opravljanje gospodarskih javnih služb pa ureja Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS), ki v 2. členu določa, da se gospodarske javne službe določijo z zakoni s področja energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva, varstva okolja ter z zakoni, ki urejajo druga področja gospodarske infrastrukture. Republika oziroma lokalna skupnost zagotavlja gospodarske javne službe skladno s 7. členom tega zakona v naslednjih oblikah: - v režijskem obratu, kadar (...) , - v javnem gospodarskem zavodu, kadar (...), - v javnem podjetju, kadar (...),- z dajanjem koncesij. Dejavnost, ki jo izvaja tožnik, ne sodi med javne službe, tožnik pa tudi ni organiziran tako, da bi javno službo lahko izvajal oziroma tega, da mu je bila dodeljena koncesija za opravljanje javne službe, niti ne zatrjuje

22. Vendar pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da toženka tega, katere prihodke je tožnik v letu 2016 pridobil z izvajanjem televizijske dejavnosti, ni ugotavljala le z razlago zakona in pogodb, ampak tudi s pomočjo izvedenke s področja revizijske stroke. Toženka je očitno štela, da je za ugotovitev oziroma presojo dejstev, pomembnih za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, saj je to po prvem odstavku 189. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) razlog za dokazovanje z izvedencem.

23. Iz upravnega spisa izhaja, da je izvedenka 3. 12. 2018 podala pisno izvedensko mnenje. Tožnik je v pisni izjavi z 18. 1. 2019 nasprotoval temu, da sodijo (vsi) dohodki, ki jih je izvedenka uvrstila v prihodke od televizijske dejavnosti, v osnovo za odmero plačila in predlagal zaslišanje izvedenke. Poleg tega je v zvezi z dokazovanjem, da predmet pogodb z občinami ni opravljanje televizijske dejavnosti, saj snemanje sej, arhiviranje vsebin in osvetljevanje ter podobne storitve ne sodijo v televizijsko dejavnost, predlagal zaslišanje svoje zakonite zastopnice in zaslišanje prič.

24. Po 194. členu ZUP se izvedensko delo opravi na ustni obravnavi, če je to mogoče; v tem primeru izvedenec poda svoj izvid in mnenje ustno (prvi odstavek). Če se izvedensko delo opravi izven ustne obravnave, poda izvedenec svoj izvid in mnenje ustno na ustni obravnavi (drugi odstavek). Če gre za bolj zahtevno izvedensko delo, uradna oseba, ki vodi postopek, naroči izvedencu, naj pripravi pisen izvid in mnenje; v tem primeru je potrebno vročiti izvid in mnenje strankam pred narokom, na katerem se bosta obravnavala (tretji odstavek). Na ustni obravnavi lahko izvedencu, potem ko pove svoj izvid in mnenje, uradna oseba, ki vodi postopek, in stranke postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja (četrti odstavek). Tožnik torej pravilno opozarja, da se dokazovanje z izvedencem praviloma opravi na ustni obravnavi3. Dokaz z izvedencem je namreč primarno ustni dokaz4. Toženka je tako s tem, ko dokazovanja ni izvedla na ustni obravnavi (čeprav je tožnik to zahteval), kršila postopek. V skladu z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 je moralo zato sodišče ugotoviti, ali je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, saj gre v tem primeru za bistveno kršitev določb postopka.

25. Tožnik je, kot že povedano, ves čas postopka ugovarjal temu, da prihodki po pogodbi, sklenjeni z Republiko Slovenijo, in prihodki po pogodbah, sklenjenih z občinami, ne sodijo med prihodke iz televizijske dejavnosti, kot jih je opredelila izvedenka, kar je ugovor, ki se tiče višine osnove za izračun plačila. Zato je zaradi odstranitve dvoma o pravilnosti uvrstitve vseh teh prihodkov med prihodke od televizijske dejavnosti izvedenkino dodatno zaslišanje na ustni obravnavi potrebno. Tožniku je namreč treba dati možnost, da ji postavlja konkretna vprašanja o uvrstitvi posameznih dohodkov med dohodke iz televizijske dejavnosti, še posebej, ker trdi, da so dohodki nastali zaradi snemanja vsebin za naročnika, njihovega arhiviranja in zaradi storitev osvetljevanja. Toženkina opustitev izvedbe tega dokaza zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

26. Sodišče zaradi posplošenih razlogov, s katerimi je toženka zavrnila izvedbo ostalih dokazov, tudi ne more presoditi, ali je to storila utemeljeno. Navaja namreč, da nobenega od predlaganih dokazov ni bilo potrebno izvesti, ker izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi obravnavanega primera, ker je bilo relevantno dejansko stanje v celoti ugotovljeno na podlagi drugih, v postopku že izvedenih dokazov. S tako obrazložitvijo ni pojasnila, zakaj šteje, da izpovedbe predlaganih prič in izjava stranke ne bi bile relevantne, kar ni v skladu z zahtevami, ki jih 214. člen ZUP določa za obrazložitev odločbe. Poleg tega po drugem odstavku 139. člena ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti odredi izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve, kar je odraz načela, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje.

27. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Tožnik je sicer predlagal sojenje v sporu polne jurisdikcije po 65. členu ZUS-1, vendar podatki postopka za takšno odločitev sodišča ne dajejo zadostne podlage.

28. Ker je bilo treba zaradi zagrešenih bistvenih kršitev določb postopka zadevo vrniti toženki v ponovni postopek, bi bila izvedba v tožbi predlaganih dokazov za zaslišanje tožnikove zakonite zastopnice, izvedenke in prič za odločitev sodišča nepotrebna. Sodišče je namreč že na podlagi listin, ki so del upravnega spisa zadeve, ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti organu v ponovni postopek.

29. Ker so že navedeni razlogi narekovali odpravo izpodbijane odločbe, se sodišče do drugih tožbenih ugovorov ni posebej opredeljevalo, bo pa morala nanje odgovoriti toženka v ponovljenem postopku.

30. Sodišče zaradi učinkovitejšega vodenja ponovnega postopka še opozarja, da morajo biti tudi dokazni predlogi zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena substancirani, kar pomeni, da mora stranka natančno opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Substanciranost je po svoji vsebini namenjena predvsem presoji, ali je določen dokaz treba izvesti oziroma ali obstajajo zakonsko in ustavno dopustni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga, to pa so nepotrebnost, neprimernost in nerelevantnost takega predloga. Po presoji sodišča je toženka, če šteje, da na podlagi dokaznega predloga ni mogoče spoznati, ali je njegova izvedba potrebna (ker stranka ne pojasni dovolj konkretno, kaj z njim dokazuje), po 140. členu ZUP dolžna tožnika pozvati, naj ga konkretizira, saj mora substancirano pojasniti, zakaj je zavrnila izvedbo posameznih dokazov kot nepotrebnih ali nepomembnih za pravilno odločitev. Šele če se tožnik na poziv ne bi odzval oziroma svojih dokaznih predlogov ne bi konkretiziral, lahko dokazni predlog zavrne iz razloga, ker ni substanciran.

**K II. točki izreka**

31. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o povrnitvi stroškov).

32. Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se mu po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 469,70 EUR.

33. Stroške je toženka tožniku dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka doplačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Po prvi alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 Upravno sodišče Republike Slovenije odloča po sodniku posamezniku, če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne presega 20.000,00 EUR, pa ne gre za pomembno pravno vprašanje. 2 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 Glej: 28. točka obrazložitve te sodbe. 4 Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 298. 5 Glej Up 680/2014, Up 77/01.