Jedro

Ker je bil padec tožnika, zaradi katerega je utrpel (nepremoženjsko) škodo, deloma tudi posledica njegove nerodnosti in nepazljivosti, je pravilna odločitev, da je za nastalo škodo soodgovoren v višini 20 %.

Izrek

Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (1. točka izreka sodbe) in izpodbijani del sklepa (2. točka izreka sklepa) delno spremenita tako, da se v tem delu v celoti glasita: „1. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati odškodnino v višini 3.164,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 3. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek za plačilo 791,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se zavrne.

2. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 513,81 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba toženih strank zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženima strankama povrniti del njunih pritožbenih stroškov v znesku 2,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženima strankama, da sta dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino v višini 3.955,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 3. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. V 2. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je višji tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 2.044,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2008 do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojene glavnice za čas od 23. 1. 2008 do 3. 3. 2008 zavrnilo. V 1. točki sklepa, ki ni pod pritožbo, je postopek v delu tožbenega zahtevka za plačilo zneska 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2008 ustavilo. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je naložilo toženima strankama, da sta dolžni tožniku nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 678,73 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožujeta toženi stranki iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagata pritožbenemu sodišču da njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v izpodbijanem delu zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju mnenja dr. A.B. nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo odškodnino v skupni višini 3.955,84 EUR za nematerialno škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu. Prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in tudi za strah je potrditvi toženih strank previsoka. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določila 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika in prisodilo odškodnino, ki presega sodno prakso glede višine odškodnine za podobne poškodbe, njihovo težo ter potek in čas zdravljenja. Tožnik je po Fischerjevi lestvici utrpel lahko telesno poškodbo, ki ni zapustila trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, ki jih je opisalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, bi bil tožnik po stališču toženih strank glede ugotovljenega 20 % tožnikovega soprispevka k nastanku škode upravičen kvečjemu do izplačila odškodnine v znesku 2.000,00 EUR, iz naslova strahu pa kvečjemu do zneska 400,00 EUR. Prisojena odškodnina za negmotno škodo ne pomeni pravične denarne odškodnine v smislu določil 179. člena OZ. Izpodbijata tudi odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje (popolnost in pravilnost dejanskega stanja toženi stranki v pritožbi ne izpodbijata) delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino zaradi nesreče pri delu, do katere je prišlo 22. 1. 2008, ko je pri opravljanju delovnih nalog izgubil ravnotežje in padel na levo roko ter pri tem utrpel fisuro (drobno poko) v predelu glavice leve koželjnice in udarnino leve strani prsnega koša. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za nastalo škodo odgovorna drugotožena stranka in to tako objektivno kot tudi krivdno, pri čemer je k nastanku škode soprispeval tudi tožnik. Po oceni prvostopenjskega sodišča (te ugotovitve tožnik ne izpodbija) znaša delež tožnikove odgovornosti za nastalo škodo 20 %. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil tožnikov padec deloma tudi posledica njegove nerodnosti in nepazljivosti. Tožniku je zaradi poškodbe nastala nepremoženjska škoda, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu. Tožnik vtožuje nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v skupni višini 6.000,00 EUR. Prvotno je vtoževal tudi odškodnino zaradi duševnih bolečin v posledici zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 3.000,00 EUR, iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v znesku 8.000,00 EUR in iz naslova prestanega primarnega ter sekundarnega strahu odškodnino v znesku 2.000,00 EUR, vendar pa je (po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke) v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2011 delno umaknil tožbeni zahtevek tako, da je vztrajal še pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova strahu v skupni višini 6.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po nastanku poškodbe (kot je bilo že ugotovljeno, je tožnik poškodbo utrpel 22. 1. 2008 v posledici nesreče pri delu).

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo previsoko odškodnino. Tožnik je sicer izpovedal, da je hude bolečine imel prvi teden, vendar pa je iz izvedenskega mnenja razvidno, da tožnik hudih bolečin, to je takšnih, da bi potreboval močna zdravila proti bolečinam, ni trpel. Bolečine srednje intenzitete je trpel 7 dni, lažje pa 14 dni. Bolečine so po koncu zdravljenja povsem prenehale in jih tudi v bodoče ni pričakovati. Zaradi poškodbe je bil tožnik za svoje delo nesposoben en mesec (bil je v bolniškem staležu), tekom zdravljenja pa je trpel tudi določene neprijetnosti (doramenska longeta, trije pregledi pri travmatologu, trije pregledi pri izbranem zdravniku, jemanje zdravil proti bolečinam približno 10 dni, nelagodnosti med zdravljenjem, slabši spanec, 2 x rentgensko slikanje). Glede na zgoraj opisane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v višini štirih povprečnih neto plač v RS (po zadnjem objavljenem podatku je znašala povprečno neto plača na zaposlenega v RS v času izdaje prvostopenjske sodbe 988,96 EUR), kar znaša 3.995,84 EUR. Po zaključku pritožbenega sodišča ta znesek predstavlja previsoko odškodnino za škodo v posledici pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Po oceni pritožbenega sodišča bi znašala primerna in pravična odškodnina za to obliko nepremoženjske škode tri in pol povprečne neto plače v Sloveniji, kar znaša 3.461,36 EUR. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku previsoko odmerilo tudi odškodnino iz naslova strahu. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik utrpel precej intenziven primarni strah (strah ob sami nezgodi), sekundarni strah (to je strah pred izidom zdravljenja zaradi celjenja zloma) pa je trajal 4 tedne (ta je bil manj intenziven, srednje intenziven pa je bil 1 teden, ko se je tožnik bal, da ima zlomljena rebra). Sodišče prve stopnje je tožniku za navedeno obliko nepremoženjske škode prisodilo eno povprečno neto plačo na zaposlenega v RS, po oceni pritožbenega sodišča pa znaša primerna in pravična odškodnina za to obliko nepremoženjske škode polovico te plače. Pritožbeno sodišče znižanje obeh posameznih prisojenih odškodnin za vtoževani obliki škode utemeljuje s sodno prakso glede višine prisojenih odškodnin za podobne poškodbe, njihovo težo, potek in čas zdravljenja ter pretrpljeni strah (v zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sodba II Ips 137/2008, II Ips 704/2008, VIII Ips 338/2008; v zvezi z odškodnino za strah II Ips 847/2008, II Ips 728/2005, II Ips 808/2008, II Ips 447/2009, II Ips 704/2008, …). Po stališču pritožbenega sodišča tako dosojena odškodnina ustreza tako načelu individualizacije odškodnine, kot tudi načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prisojena odškodnina predstavlja pravično denarno odškodnino z ozirom na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu, obenem pa je upoštevan tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter dejstvo, da ta odškodnina ne podpira teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom (179. člen Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je k nastali škodi soprispeval tudi tožnik, pri čemer je ta soprispevek znašal 20 % (kar tožnik ne izpodbija), je pritožbeno sodišče tudi ob upoštevanju tega dejstva pritožbi toženih strank delno ugodilo in znesek odškodnine, ki sta jo toženi stranki dolžni plačati tožniku znižalo na znesek 3.164,67 EUR (od zneska 3.955,84 EUR), za kar je imelo podlago v 5. alinei 358. člena ZPP. V preostalem pa je bilo potrebno pritožbo toženih strank zavrniti, ker glede preostalega izpodbijanega dela sodbe ni bil podan niti s pritožbo uveljavljeni razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijanega dela sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka na prvi stopnji. Po delno spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje je uspeh tožnika pred delnim umikom tožbe znašal 29 %, uspeh toženih strank 71 %, po delnem umiku tožbe pa je uspeh tožnika znašal 52 %, uspeh toženih strank pa 48 %. Glede na tako ugotovljeni uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu sta dolžni toženi stranki glede na pravdne stroške, ki jih je pravilno priznalo odmerilo in tudi obrazložilo sodišče prve stopnje povrniti tožniku del njegovih pravdnih stroškov v znesku 513,81 EUR, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker sta toženi stranki s pritožbo delno uspeli, jima je dolžan tožnik povrniti sorazmeren del njunih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaša uspeh toženih strank s pritožbo 20 %. Pritožbeno sodišče je toženima strankama kot potrebne stroške (člen 155/1 ZPP) priznalo le priglašene materialne stroške po 13. členu Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003, ki se z ozirom na datum vložitve tožbe uporablja v tem individualnem delovnem sporu) v priglašeni višini 10,00 EUR, pri čemer jima je dolžan tožnik z ozirom na pritožbeni uspeh povrniti sorazmeren del teh pritožbenih stroškov v višini 2,00 EUR.

Odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji in pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP.