Jedro

Na fotografiji so vsi potrebni podatki, s katerimi je mogoče konkretizirano in individualizirano opredeliti dejanje, ki se ga očita storilcu. Zgolj nestrinjanje storilca s takšno meritvijo pa ne more vplivati na zakonitost postopka in tako pridobljenih podatkov. Pravilna pa je tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da določbe 17. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu ni mogoče razumeti tako, da bi na fotografiji morale biti razvidne oznake ali table, ki označujejo začetek/konec naselja, temveč zadošča, da je razvidna okolica in razmere na cesti, kar je skladno tudi s prakso, ki jo navede storilec.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo izpodbijani plačilni nalog (PN) z dne 6.8.2021 zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ob upoštevanju ZPrCP-F po uradni dolžnosti spremenilo glede pravne kvalifikacije prekrška tako, da je storilec sedaj odgovoren za prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP in mu izreklo globo v višini 120,00 EUR, v preostalem delu pa je ZSV zavrnilo kot neutemeljeno. Odločilo je, da se sodna taksa ne določi, storilec pa je dolžan plačati stroške postopka.

2.Zoper tako odločitev se pritožuje storilec zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 1. točki 1. odst. 154. čl. ZP-1 v zvezi z 8. točko 1. odst. in 2. odstavkom 155. čl. ZP-1 in zaradi kršitve materialnih določb tega zakona po 2. točki 1. odstavka 154. člena ZP-1 v zvezi 1. točko 1. odstavka 156. člena ZP-1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo na podlagi 5. odst. 163. čl. ZP-1 razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev sodišču 1. stopnje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na vsebino pritožbe šteje, da se storilec pritožuje le zoper zanj neugodni del sodbe, to je zoper delno zavrnitev njegove ZSV in potrditev izpodbijanega PN v tem delu.

5.V predmetni zadevi je prekrškovni organ dne 6.8.2021 izdal PN, s katerim je storilcu očital storitev prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, saj je storilec dne 6. 8. 2021 ob 07:24 uri vozil skupino vozil v sestavi tovornega vozila in priklopnega vozila, v naselju P. in pri tem prekoračil hitrost v naselju nad 10 do 20 km/h, pri čemer mu je hitrost bila izmerjena z merilnikom hitrosti znamke Multaradar C, ko se je skupina vozil, ki jo je vozil storilec, oddaljevala od mesta meritev, ki so se izvajale na cesti G1/4, odsek 1260, km kamen 8000. Tam je namreč policistka A. A., ki ima strokovno šolanje proizvajalca z uporabo merilnika Multaradar C, opravljala meritve hitrosti. Izmerjena hitrost, ko se je storilec oddaljeval od točke meritev hitrosti, je znašala 71 km/h. Ob upoštevanju varnostne razlike -5 km/h, ki jo določa Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, se šteje, da je storilec vozil s hitrostjo najmanj 66 km/h, kar je za 16 km/h več, kot je s prometnim pravilom dovoljena hitrost vožnje v naselju. Zaradi storjenega prekrška je policist B. B. voznika ustavil na parkirnem prostoru v neposredni bližini naslova P., kjer mu je predočil prekršek in mu izdal izpodbijani plačilni nalog. Izrekla se mu je globa 250,00 EUR in 3 kazenske točke (KT). Prekršek prekrškovni organ dokazuje na podlagi izvedene meritve hitrosti, zapisnika o meritvah hitrosti in neposrednih ugotovitvah policistov A. A. in B. B.

6.Storilec je v zahtevi za sodno varstvo in dopolnitvah problematiziral potek postopka pred prekrškovni organom ter zatrjuje, da mu ni bila dana pravica do izjave pred izdajo PN, kot to zahteva 55. člen ZP-1. Trdi, da mu ni bilo pojasnjeno, na kak način je policist ugotovil prekoračitev hitrosti z osebno zaznavo, da niti ne ve, kje naj bi bil domnevni prekršek storjen in na kak način naj bi bila ugotovljena prekoračitev hitrosti. Problematiziral je potrdilo o skladnosti za Multiradar C in usposobljenost policistke za uporabo le-tega ter razpredelnico zapisnika o meritvah hitrosti. Natančna lokacija prekrška pa po njegovem mnenju ni razvidna.

7.Sodišče prve stopnje je ob takšnem zatrjevanju storilca v zahtevi za sodno varstvo dopolnilo dokazni postopek ter zaslišalo storilca, oba policista ter vpogledalo v listine spisa. Pri tem je z gotovostjo ugotovilo:

-da je bil PN pravilno in utemeljeno izdan na podlagi prvega odst. 57. člena ZP-1;

-da so bili kršitelju predstavljeni storjeni prekršek in dokazi;

-da je imelo tovorno vozilo, ki ga je vozil storilec reg. št. LJ ..., priklopno pa LJ ...;

-da je lokacija, kjer so se izvajale meritve, natančno opredeljena z oznako vrste, št. ceste, odseka in kilometrske oznake (G1/4 1260, km 8.000) in da je prišlo do prekoračitve hitrosti na koordinatah 46.37764, 15.14125, kar je, glede na koordinate znakov, ki označujejo začetek in konec naselja, znotraj naselja, kjer je omejitev 50 km/h; do mesta zaustavitve (blizu naslova P.) pa je skoraj točno 1 km;

-da tudi iz priložene fotografije izhaja, da je storilec prekoračil hitrost v naselju P., kjer je omejitev 50 km/h, torej je mogoče konkretizirano in individualizirano opredeliti dejanje, ki se ga očita storilcu,

-da je potrdilo o skladnosti za MultiRadar C ustrezno, saj gre za isto serijsko številko, torej je bil v času storitve prekrška laserski merilnik veljaven oziroma kalibriran, prav tako pa je z njim merila policistka, ki je za to usposobljena;

-da je izvedenec ocenil, da je vozilo predmetnega dne ob 07:24 vozilo s hitrostjo med 60,14 km/h in 65,92 km/h, ta ugotovitev pa bistveno ne odstopa od izmerjene hitrosti z radarjem, ki je ob upoštevanju varnostne razlike znašala 66 km/h, kar pomeni, da je storilec v vsakem primeru prekoračil omejitev 50 km/h za najmanj 10,14 km/h.

8.Sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek tako ni podvomilo v to, da je bila hitrost izmerjena v naselju in da je ta bila prekoračena za najmanj 10,14 km/h, saj navedeno izhaja tudi izvedenskega mnenja izvedenca za tahografe in tahografske zapise. Prav tako iz priloge A3 izhajajo koordinate, kje je bila izmerjena hitrost, kar nenazadnje potrjuje tudi fotografija (P., omej. 50). Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

9.Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker meni, da mu je bila kršena pravica do izjave, saj bi moral prekrškovni organ izvesti ustrezen postopek o prekršku v celoti in izdati odločbo o prekršku z vsemu sestavinami. Ker mu je bila šele po treh letih prvič dana možnost, da zavzame stališča o zadevi, je bil bistveno otežen njegov položaj.

10.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v predmetni zadevi prekršek zoper varnost cestnega prometa ugotovljen z uporabo tehničnih sredstev. Kot je pravilno storilcu pojasnilo sodišče prve stopnje, se v tem primeru PN izda na podlagi 57. člena ZP-1. PN sicer res velja kot pisna odločba o prekršku, vendar kljub temu zanj ne velja določba 55. člena ZP-1, saj je vsebina PN, postopek njegove izdaje ter nadaljnji postopek v zvezi z zahtevo za sodno varstvo celovito urejen v določbi 57. člena ZP-1. Pritožba se vsled navedenemu neutemeljeno zavzema, da bi storilcu pred izdajo PN morala biti zagotovljena pravica do izjave. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, navedena določba 57. člena v prvem oziroma tretjem odstavku ob vročitvi PN storilcu predvideva le dolžnost prekrškovnega organa, da storilcu ob vročitvi PN predstavi storjeni prekršek in dokaze zanj oziroma mu hkrati s PN vroči tudi kratek opis dejanskega stanja prekrška, če ta ni naveden že v PN, kar pa je bilo storjeno. Le v kolikor bi PN bil izdan na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi (torej ne z uporabo tehničnih sredstev), bi moral prekrškovni organ storilcu skladno z določbo drugega odstavka 57. člena ZP-1 pred njegovo izdajo in vročitvijo omogočiti, da se osebno izjavi o prekršku.

11.Pritožnik ne more uspeti s ponavljanjem navedb, da mu ni nihče pojasnil, na podlagi kakšnih neposrednih ugotovitev policista B. B. se mu dokazuje očitani prekršek. Kot že pojasnjeno je bil prekršek zoper varnost cestnega prometa v konkretnem primeru ugotovljen z uporabo tehničnih sredstev, pri čemer je policista A. A. merila v vozilu in rezultate meritev sporočila policistu B. B., ki je nato kršitelje tudi ustavil. Policista B. B. in A. A. sta v tem primeru delovala v patrulji, pri čemer je policistka po radijski zvezi obveščala policista o zaznani prehitri vožnji. Pritožbene navedbe o tem, da storilcu ni bilo pojasnjeno, na kak način je policist B. B. zaznal njegovo prekoračitev hitrosti so tako, glede na delovanje obeh policistov skupaj v patrulji, neutemeljene. Tako storilec ne more uspeti s sklicevanjem na sodbe VSRS IV Ips 33/2008 z dne 20.5.2008 in ostale. Posledično ne drži, da bi moral prekrškovni organ izvesti postopek o prekršku v celoti in izdati odločbo z vsemi sestavinami in tako v ničemer ni prišlo pritožbeno zatrjevane kršitve 6. člena EKČP v povezavi z 22. in 29. členom Ustave RS. Še zlasti pa so neutemeljene pritožbene trditve, da je prvostopenjsko sodišče dokaze tekom postopka, o katerih se je lahko izjasnil storilec, temu pošiljajo postopoma in ne takoj, že ob prejemu zahteve za sodno varstvo. Sodišče je namreč izvajalo postopek, sproti, ko so se izvedli relevantni dokazi, pa mu jih je tudi pravilno pošiljalo v odgovor, s čimer ni bil postavljen v podrejeni položaj in nikakor ni bil deležen nepoštenega sojenja. Nasprotno, na ta način se mu je pravica do izjave v celoti uresničevala. Storilec pa izpodbija dejansko stanje z navedbami, da mu ni bilo omogočeno vpogledati v rezultate opravljenih meritev, kar sta ovrgla oba zaslišana policista.

12.Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča o ugotovljenem kraju storitve kaznivega dejanja, s čimer pravzaprav izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Pri tem v pritožbi navaja, da prometna situacija, kot je razvidna iz posnetka ne omogoča zaključka, da je bila meritev opravljena v naselju P. oz. da kršitelj ne ve, kje je bil prekršek dejansko storjen. Glede tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že prvostopenjsko sodišče pojasnilo in ugotovilo, da iz samega plačilnega naloga in zapisnika o izvajanju meritve hitrosti jasno izhaja, da so se meritve hitrosti izvajale na glavni cesti I. reda št. 4, na odseku 1260, pri kilometrski oznaki 8000. V zapisniku o izvajanju meritve hitrosti izhaja tudi, da je ta lokacija označena s kodo 105F3 in da je na tej lokaciji omejitev 50 km/h. Vse to je jasno razvidno tudi iz listine Zapis podatkov o opravljeni meritvi hitrosti in fotografije, na kateri je dokumentirana storitev prekrška. Na sredini 2. vrstice na fotografiji, kjer je dokumentirana kršitev, je namreč kot kraj opredeljen "P.", v isti vrstici proti desni strani pa je pod besedilom "O.", navedena vrednost 050, iz česar je jasno in nedvoumno razumljivo, da gre za omejitev hitrosti 50 km/h. Iz GPS koordinat, kjer je prišlo do prekoračitve hitrosti (46.37764, 15.14125 - priloga A3) ter koordinat prometne signalizacije, ki označuje začetek in konec naselja (46.3740216, 15.1402449 in 46.38047, 15.1431864) je jasno, da je do prekoračitve hitrosti prišlo v naselju P. (storilec pa je bil ustavljen skoraj točno 1 km od mesta prekoračitve hitrosti, saj je šlo za odhajajoče vozilo, kar je tudi potrdil policist in sam storilec). Tako drži, da so na fotografiji vsi potrebni podatki, s katerimi je mogoče konkretizirano in individualizirano opredeliti dejanje, ki se ga očita storilcu. Zgolj nestrinjanje storilca s takšno meritvijo pa ne more vplivati na zakonitost postopka in tako pridobljenih podatkov. Pravilna pa je tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da določbe Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (17. člen) ni mogoče razumeti tako, da bi na fotografiji morale biti razvidne oznake ali table, ki označujejo začetek/konec naselja, temveč zadošča, da je razvidna okolica in razmere na cesti, kar je skladno tudi s prakso, ki jo navede storilec (VSRS IV Ips 53/2008). Te presoje ne izpodbije pritožbena navedba, da se vsi podatki vnesejo ročno in da koordinate ne spremenijo dejstva, da naj bi bil posnetek pomanjkljiv, prav tako je neutemeljeno oz. nerelevantno sklicevanje na Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah. Glede na tako ugotovljen kraj prekrška, ko je povsem zadoščeno dokaznemu bremenu, ki je na prekrškovnem organu, pritožnik s pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

13.Vse pritožbene navedbe v smeri nepravilno opravljene meritve hitrosti (da je odstopanje med ugotovitvami izvedenca in radarjem nedopustno) pa prav tako pomenijo grajo dokazne ocene izvedenih dokazov in so naperjene zoper dejansko stanje v izpodbijani sodbi, katerega pa v pritožbenem postopku ni več mogoče izpodbijati s pritožbo. Sodišče prve stopnje je, tudi upoštevaje izvedensko mnenje, zaključilo, da je ta znašala med 60,14 km/h in 65,92 km/h, na takšno ugotovitev pa je pritožbeno sodišče vezano. Tudi sicer pa je v vsakem primeru storilec prekoračil omejitev hitrosti v naselju za 10-20 km/h.

14.Glede samega zapisnika o meritvah hitrosti je že sodišče prve stopnje poudarilo, da ne gre za javno listino, saj tak zapisnik ne izpolnjuje pogojev iz 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), vendar gre za dokazno sredstvo, ki ga je sodišče dolžno ocenjevati samo zase in v povezavi z ostalimi dokazi in ne gre za nezakonit dokaz, kot poskuša storilec prikazati v pritožbi. V nasprotju s pritožbenimi trditvami je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo, da zapisnik o merjenju hitrosti ni zapisnik, ki bi ga policist bil dolžan sestaviti v skladu s členom 55 ZP-1. Pri izdaji plačilnega naloga za storjeni prekršek se namreč ne uporabljajo določbe 55. člena ZP-1, saj se prekršek in dokazi zanj storilcu predstavijo ustno, o tem pa se zaznamuje rubrika na obrazcu plačilnega naloga. Tudi razpredelnica zapisnika je povsem ustrezna, pritožbene navedbe, da je št. 001 testni posnetek, pa so neutemeljene, saj je policistka pojasnila, da se testna meritev ne vpiše v razpredelnico (točka 31-33 izpodbijane sodbe). Napačne pa so pritožbene navedbe, da se zapisnik o postavitvi radarskega sistema in meritvah hitrosti ne nahaja v sodnem spisu, saj je le-ta v spisu, v katerega bi lahko storilec kadarkoli vpogledal.

15.Pritožbeno sodišče tako ne pritrjuje navedbam storilca, da ni podanih dokazov, ki bi s stopnjo gotovosti utemeljevali zaključek, da je storilec storil dejanje, ki ima vse znake prekrška po 2. točki 6. odst. 46. člena ZPrCP. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek in pri tem ni storilo bistvene kršitve določb postopka in je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek. Storilec pa v pritožbi ponavlja identične in neargumentirane očitke, na katere je v zadostni meri odgovorilo že prvo sodišče, zato je pritožba storilca neutemeljena.

16.Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

17.Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 57, 57/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.