Jedro

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da obstaja povečana požarna ogroženost (posledično nevarnost za okolje, živali in ljudi), vendar zmotno štelo, da je pomembno, kakšna je dejanska skupna količina ONS iz leta 2020 in 2021, ki bi jo moral zbrati in k dolžniku odpeljati upnik. Po oceni pritožbenega sodišča že neprevzeta količina ONS za leto 2020 povzroča in povečuje požarno nevarnost, škoda, ki bi zaradi morebitnega požara nastala, pa nedvomno je težko nadomestljiva, saj bi se odražala v širšem okolju in bi lahko prizadela tudi zdravje ljudi ter rastline in živali.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, po kateri: - bi bil dolžnik dolžan iz naslova Pogodbe o sortiranju in predelavi odpadnih nagrobnih sveč z dne 18. 8. 2017 in Aneksa št. 6 z dne 17. 12. 2019 od upnika prevzeti in začasno skladiščiti 321.820 kg odpadnih nagrobnih sveč, ki jih zbiralec pripelje na obdelavo za skupni načrt upnika, in sicer tako, da prva dva (2) abrola kontejnerja odpadnih nagrobnih sveč prevzame naslednji delovni dan od vročitve začasne odredbe in tako naprej vsak delovni dan dva (2) abrola kontejnerja, dokler ne bo prevzemnik začasno skladiščil vseh 321.820 kg odpadnih nagrobnih sveč in - bi se dolžniku v primeru, če te svoje obveznosti ne izpolni, za vsak neprevzem izrekla denarna kazen v višini 10.000,00 EUR (točki I/1. in I/2. izreka sklepa). Odločilo je, da upnik sam nosi stroške tega postopka (točka II. izreka sklepa).

2. Upnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da upnik predlaga izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe. Navedlo je, da je namen takšnih začasnih odredb začasna ureditev spornega pravnega razmerja, njihovo bistvo pa v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive (težko nadomestljive) škode, da je izdaja začasne odredbe z vsebino, ki je enaka vsebini tožbenega zahtevka dopustna le izjemoma in sicer takrat, kadar bi zaradi sile ali nastanka nenadomestljive (oziroma res težko nadomestljive) škode poznejše sodno varstvo ostalo brez pomena. Nadalje je navedlo, da se regulacijska začasna odredba lahko izda le pod nadaljnjim pogojem, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje (pogoj reverzibilnosti). Ob upoštevanju navedenih, pravilnih izhodišč, je nadalje presojalo, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Ocenilo je, da je upnik svojo terjatev na prevzem 321.820 kg odpadnih nagrobnih sveč, kar predstavlja neprevzeto količino za leto 2020, izkazal s stopnjo verjetnosti, s čimer se pritožbeno sodišče strinja in se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje za takšno oceno.

5. Ni pa po oceni sodišča prve stopnje upnik uspel izkazati drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je obstoja težko nadomestljive škode, kar sodišče prve stopnje utemeljuje z ugotovitvami v nadaljevanju: - upnik je izkazal za zelo verjetno, da se pri različnih izvajalcih komunalne javne službe kopičijo odpadne nagrobne sveče (ONS) in tudi izkazal za verjetno, da ima terjatev za prevzem predvidene razlike prevzetih ONS v letu 2020, ni pa izkazal niti s stopnjo verjetnosti, da med strankama tudi v letu 2021 obstaja pogodbeno razmerje po prvotni Pogodbi o sortiranju in predelavi odpadnih nagrobnih sveč z dne 18. 8. 2017, saj se ni mogoče strinjati s stališčem, da nobena od strank ni odpovedala Pogodbe z dne 18. 8. 2017 ter da upnik ne pojasni, zakaj povečanega stroška, ki bi mu nastal s podpisom Aneksa k predlagani novi pogodbi za leto 2021, ne bi mogel dobiti povrnjenega od proizvajalcev sveč, ki so pristopili k skupnemu načrtu; - da upniku sicer lahko grozi plačilo globe, česar niti ne trdi, a taka škoda ob odsotnosti upnikovih trditev ni težko nadomestljiva; da upnik tudi z ničemer ne konkretizira, kakšno škodo mu lahko povzroči situacija, če dolžnik nemudoma ne sprejme v začasno skladiščenje 321.820 kg ONS; - da so upnikove trditve, da bo v primeru neizvršitve predlagane začasne odredbe nastala svečarska kriza, pavšalne in iztrgane iz konteksta, ki ga je razbrati iz predloženega dopisa Inšpektorata Ministrstva za okolje in prostor, upnik pa tudi ne trdi, kakšna količina odpadnih sveč bi povzročila to nevarnost; - da upnik večkrat opozori na povečano požarno ogroženost (posledično nevarnost za okolje, živali in ljudi) zaradi kopičenja ONS, v kar sodišče prve stopnje sicer ne dvomi, saj že po naravi vsako večje kopičenje tovrstnih snovi povečuje tveganje, da pa upnik ne pojasni in ne izkaže, ali bi se z odpeljano predlagano količino ONS ta nevarnost kaj bistveno zmanjšala, saj ni jasno, kakšna je dejanska skupna količina ONS iz leta 2020 in 2021, ki bi jo moral zbrati in k dolžniku odpeljati upnik; - da je iz predloga razbrati, da je do nastale zagate z ONS prišlo, ker nosilci skupnih načrtov niso dosegli dogovora o ceni za predelavo ONS z dolžnikom, da pa upnik z ničemer ne konkretizira, kako bi morebitna škoda, ki bi zaradi zvišane cene dolžnikovih storitev nastala potrošniku, vplivala na nastanek upnikove škode; - da predlagana začasna odredba ni primerna za začasno ureditev spornega pravnega razmerja med strankama; da upnik predlaga začasni prevzem in skladiščenje 321.820 kg ONS pri dolžniku, pri tem pa ne pojasni in tudi ne dokaže, da primernega skladiščenja teh ONS do ureditve spornega razmerja ne bi mogel sam zagotoviti drugje; da upnik ni zatrjeval in dokazal, da ne bi zmogel založiti stroškov skladiščenja in jih nato terjati od dolžnika, če bi se izkazalo, da je njegova terjatev utemeljena; - da upnik ne predlaga, do kdaj naj bi to začasno skladiščenje trajalo, prav tako pa čas trajanja ni dogovorjen s Pogodbo z dne 18. 8. 2017; - da ni izkazan pogoj povratka v prejšnje stanje (reverzibilnostni), v primeru, da se ugotovi, da upnikova terjatev ni utemeljena, torej kje in kako se bodo skladiščile vse te ONS, če se ugotovi, da jih dolžnik ni bil dolžan prevzeti; - da upnik ni dokazal za verjetno, da dolžnik ne bi bil pripravljen vseh teh spornih ONS prevzeti in tudi predelati po ceni, kot jo je ponujal z Aneksom za leto 2021 ter da ni konkretiziral strukture ONS in tudi ne, da ne bi mogel plačila teh stroškov založiti sam s pridržkom, da v naknadnem postopku zoper dolžnika uveljavi znižanje plačila in vračilo neutemeljeno plačane razlike, če meni, da je do tega upravičen; - da iz upnikovih navedb ne izhaja, da bi začasna odredba, tako kot je predlagana, lahko dosegla njen namen, ki naj bi bil glede na posplošene navedbe upnika v preprečitvi nastanka okoljske škode ter da upnik ni verjetno izkazal, da bi se s predlaganim skladiščenjem sporne količine nepredelanih ONS na drugem mestu, v skladiščih dolžnika namesto pri izvajalcih javnih služb, nevarnost nastanka težko nadomestljive okoljske škode lahko bistveno zmanjšala.

6. Pritožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ocenilo, da upnikove trditve o dolžnikovem „vsiljevanju“ nove pogodbe pomenijo, da je dolžnik prvotno pogodbo odpovedal. Pravdni stranki sta se namreč v VIII. členu Pogodbe o sortiranju in predelavi odpadnih nagrobnih sveč z dne 18. 8. 2017 (Pogodba z dne 18. 8. 2017) dogovorili, da se ta pogodba sklepa za obdobje do 31. 12. 2017 z možnostjo podaljšanja ter da se, v kolikor nobena od pogodbenih strank pogodbe pred iztekom ne prekine, pogodba avtomatsko podaljša za isto obdobje. Zapisali sta, da vsaka stranka lahko odpove pogodbo s koncem tekočega leta z dvomesečnim odpovednim rokom. Sam predlog nove pogodbe z novimi, višjimi cenami, ki naj bi začela veljati s 1. 1. 2021, po oceni pritožbenega sodišča še ne more predstavljati odpovedi Pogodbe z dne 18. 8. 2017, ne glede na dopis Inšpektorata MOP z dne 8. 1. 2021 in ne glede na dejstvo, da se je 4. 5. 2019 začela uporabljati nova Uredba o odpadnih nagrobnih svečah. Vendar pa navedeno, kot to pravilno izpostavlja pritožnik, za presojo utemeljenosti predlagane začasne odredbe niti ni odločilno. Sodišče prve stopnje je namreč že samo ugotovilo, da upnik predlaga zavarovanje za zatrjevane neprevzete ONS v letu 2020, ne pa tudi za morebitne ONS, ki bi jih moral zbrati v letu 2021 in nato predati v predelavo dolžniku (točka 13. obrazložitve izpodbijanega sklepa).

7. Iz predloženih listin, zlasti dopisov izvajalcev javnih služb, izhaja, da količine pri njih skladiščenih ONS že presegajo zmogljivosti za skladiščenje, pri nekaterih pa so skladiščne kapacitete že v celoti zapolnjene (priloge A4) ter da količine ONS onemogočajo normalno izvajanje javne službe in ostalih funkcionalnosti. Izvajalci javnih služb istočasno opozarjajo na požarno nevarnost nakopičenih zalog. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da obstaja povečana požarna ogroženost (posledično nevarnost za okolje, živali in ljudi), vendar zmotno štelo, da je pomembno, kakšna je dejanska skupna količina ONS iz leta 2020 in 2021, ki bi jo moral zbrati in k dolžniku odpeljati upnik. Po oceni pritožbenega sodišča že neprevzeta količina ONS za leto 2020 povzroča in povečuje požarno nevarnost, škoda, ki bi zaradi morebitnega požara nastala, pa nedvomno je težko nadomestljiva, saj bi se odražala v širšem okolju in bi lahko prizadela tudi zdravje ljudi ter rastline in živali. Ob povedanem konkretizacija trditev o nastanku svečarske krize niti ni bila potrebna.

8. Po oceni sodišča prve stopnje bi upnik moral tudi pojasniti in dokazati, da primernega skladiščenja teh ONS do ureditve spornega razmerja ne bi mogel sam zagotoviti drugje. Vendar pritožnik utemeljeno opozarja, da kopičenje ONS pri subjektih, ki niso niti usposobljeni niti pooblaščeni (npr. ker nimajo ustreznih dovoljenj za izvajanje predelave ONS), za okolje ni varno, da pa upnik tudi sam ne razpolaga niti s kapacitetami niti s strokovnim znanjem niti z infrastrukturo, ki je potrebna za ravnanje in skladiščenje ONS. Opozarja tudi, da izvajalci javnih služb nimajo možnosti, da bi sami pričeli z obdelavo in predelavo ONS, saj ne razpolagajo z dovoljenji za izvajanje predelave ONS. S takšnim dovoljenjem razpolaga izključno dolžnik. Da odpadnih nagrobnih sveč ni mogoče skladiščiti kjerkoli in pri komurkoli izhaja, kot to ugotavlja pritožbeno sodišče, tako iz namena Uredbe o odpadnih nagrobnih svečah, kot tudi iz Zakona o varstvu okolja, na podlagi katerega je bila ta izdana.1 Zato ni sprejemljiva zahteva sodišča prve stopnje, da bi moral upnik pojasniti, da primernega skladiščenja ONS do ureditve spornega razmerja ne bi mogel sam zagotoviti drugje. Pritožbeno sodišče tako tudi ne more pritrditi sodišču prve stopnje, da ni verjetno izkazano, da bi se s predlaganim skladiščenjem sporne količine nepredelanih ONS v skladiščih dolžnika namesto pri izvajalcih javnih služb nevarnost nastanka težko nadomestljive okoljske škode lahko bistveno zmanjšala, glede na to, da je dolžnik nedvomno usposobljen in pooblaščen za skladiščenje ONS, izvajalci javnih služb pa ne.

9. Vprašanje, ali bi upnik povečani strošek ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, ki bi nastal zaradi sklenitve predlagane nove pogodbe v letu 2021 in povišane cene, kot je predlagana v aneksu za leto 2021, lahko dobil povrnjen od proizvajalcev sveč, ki so pristopili k skupnemu načrtu oziroma ali bi te stroške lahko plačal sam, s pridržkom, da v naknadnem postopku zoper dolžnika uveljavi znižanje plačila in vračilo neutemeljeno plačane razlike, če meni, da je do tega upravičen, ni odločilno, saj upnik nastanek težko nadomestljive škode utemeljuje s trditvami o nastanku požarne nevarnosti nakopičenih zalog ONS. Tudi ni odločilno, ali bi bil dolžnik pripravljen sporne ONS prevzeti in predelati po ceni, kot jo je ponujal z aneksom za leto 2021. 10. V kolikor se bo izkazalo, da zahtevek upnika ni bil utemeljen, bo nastalo situacijo (v smislu vzpostavitve prejšnjega stanja) mogoče reševati na različne načine, seveda vse v breme upnika. Zato ni potrebe, da bi moral že sedaj izkazati, kje in kako se bodo skladiščile sporne ONS, če se ugotovi, da jih dolžnik ni bil dolžan prevzeti.

11. Po oceni pritožbenega sodišča je torej upniku uspelo z verjetnostjo izkazati nastanek težko nadomestljive škode, kar pomeni, da sta oba pogoja za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ izpolnjena. Predlagana začasna odredba je tudi primerna za začasno ureditev spornega pravnega razmerja med strankama, njeno trajanje pa lahko sodišče omeji samo. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče začasne odredbe ne more izdati, ker bi s tem dolžniku odvzelo pravico do pravnega sredstva (ugovora), saj dolžnik v postopek še niti ni bil vključen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ob upoštevanju zgoraj navedenih izhodišč pritožbenega sodišča ponovno odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe in presodi utemeljenost predloga za izrek denarne kazni.

1 Navedeno smiselno izhaja tudi iz Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. april 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode in Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv, ki sta bili z Zakonom o varstvu okolja preneseni v pravni red Republike Slovenije.