Jedro

Stranka, ki za razlog izločitve izvedenca izve potem, ko je izvedenec podal svojo ekspertizo oziroma, ko je sodišče že izvedlo dokaz z izvedencem, zahteva izločitev izvedenca, vendar v tem primeru le v ugovoru zoper izvedensko delo. Izločitev izvedenca je tako mogoče uveljavljati najkasneje v ugovoru zoper izvedensko mnenje, je tožnik pravdne stroške, ki jih je povzročil s svojim pravdanjem in katerih je bil oproščen na podlagi brezplačne pravne pomoči, dolžan državi (sodišču) povrniti v primeru, v kolikor se bo njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljšalo v toliko, da ne bi bil več upravičen do BPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 20.713,66 EUR z z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz tožbenega izreka in na povrnitev pravdnih stroškov, kot neutemeljen zavrnilo (izrek pod I). Glede na uspeh v pravdi je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v znesku 1.414,20 EUR, in sicer v 15 dneh v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (izrek pod II) ter hkrati tožniku naložilo dolžnost povrnitve pravdnih stroškov tega postopka v znesku 718,80 EUR, ki bodo pooblaščencu tožnika izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči ter povrnitev stroškov izvedencev v tej zadevi v znesku 905,46 EUR, vse v roku 15 dni od prejema sodbe in na račun Okrožnega sodišča na P., če bodo nastopili zakonski pogoji za njihovo vrnitev (izrek pod III).

2. Zoper citirano sodbo je tožnik po svojem pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in se v pritožbenem predlogu zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V vloženem odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri očitanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna in je pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi je namreč sodišče prve stopnje pravilno in tudi v zadostnem obsegu ugotovilo, da je na podlagi teh lahko sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, pri svojem delu pa ni storilo ne očitanih in ne po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb procesnega prava. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, natančni in razumni, zato jih pritožbeno sodišče kot pravilne v celoti povzema, glede na pritožbena izvajanja pa le še dodaja:

6. Bistveni pritožbeni očitek je, da sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu predlogu o postavitvi novega izvedenca medicinske stroke, s čimer da je zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 287. člena ZPP, s tem pa naj bi storilo bistveno kršitev določb procesnega prava relativnega značaja iz prvega odstavka 339. čelna istega zakona in v posledici tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Takšnim pritožbenim očitkom ni moč pritrditi. Glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke, ki jih sodišče prve stopnje v celoti povzema v razlogih izpodbijane sodbe, katerim tožnik v postopku na prvi stopnji ni ugovarjal, je sodišče prve stopnje potem, ko je v razlogih sodbe prepričljivo obrazložilo zavrnitev predloga po postavitvi novega izvedenca medicinske stroke, povsem utemeljeno na te ugotovitve oprlo svojo odločitev. Dejstvo je, da je izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. M. V. sodišče prve stopnje tožniku vročilo v izjasnitev, vendar tožnik zoper tega ni ugovarjal. Ravno zato ni moč upoštevati pritožbenih izvajanj, ki merijo na zahtevo za izločitev dr. V. iz razloga, ker je cenzor Zavarovalnice X, zaradi česar ne more izdelati objektivnega mnenja za drugo zavarovalnico – v obravnavani zadevi toženko.

7. V skladu z drugim odstavkom 247. člena ZPP ima stranka pravico zahtevati izločitev izvedenca, če je glede tega podan kateri od izločitvenih razlogov, vendar mora podati takšen predlog pravočasno. Pravočasne zahteve za izločitev izvedenca veže zakon na subjektivne in objektivne trenutke, in sicer mora zahtevati izločitev takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, oziroma najpozneje do začetka dokazovanja z izvedencem, če pa je za razlog izločitve zvedela šele potem, ko je izvedenec že opravil izvedensko delo, in zaradi tega ugovarja zoper izvedensko delo, ravna sodišče, kakor da bi bila izločitev izvedenca zahtevana, preden je izvedenec opravil svoje delo (drugi in šesti odstavek 247. člena ZPP). Navedeno pomeni, da lahko stranka, ki za razlog izločitve izvedenca izve potem, ko je izvedenec podal svojo ekspertizo oziroma, ko je sodišče že izvedlo dokaz z izvedencem, zahteva izločitev izvedenca, vendar v tem primeru le v ugovoru zoper izvedensko delo. Izločitev izvedenca je tako mogoče uveljavljati najkasneje v ugovoru zoper izvedensko mnenje(1), slednjega pa tožnik v obravnavanem primeru ni podal. Na naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje zadevo zaključilo, je pooblaščenec podal samo predlog za postavitev novega izvedenca, katerega je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno opredelilo kot neutemeljenega in v bistvenih delih tudi neobrazloženega. Slednjega pritožba niti ne graja, njene bistvene pritožbene očitke, ki merijo na izločitev izvedenca, pa pritožbeno sodišče glede na že navedeno kot prepozne zavrača. 8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnika neupravičeno obremenilo za plačilo stroškov, za katere mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, ker da je slabega premoženjskega stanja, saj mesečno zasluži le okoli 837,00 EUR, njegova žena pa manj kot 250,00 EUR in mora od tega živeti štiričlanska družina. Tudi glede teh stroškov, ki so nastali z zastopanjem tožnika in s plačilom izvedencev, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in v izreku pod III ter v razlogih izpodbijane sodbe stranki tudi pravilno poučilo, da bo tožnik te stroške dolžan povrniti, v kolikor bodo nastopili zakonski pogoji za njihovo vrnitev določeni v 48. in 49. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Po določbi prvega odstavka 49. člena ZBPP v primeru, če upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku ni uspel, kakor je bilo v obravnavanem primeru, je dolžan povrniti ta sredstva, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljša do takšne mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Navedeno pomeni, da je tožnik pravdne stroške, ki jih je povzročil s svojim pravdanjem in katerih je bil oproščen na podlagi brezplačne pravne pomoči, dolžan državi (sodišču) povrniti v primeru, v kolikor se bo njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljšalo v toliko, da ne bi bil več upravičen do BPP. Sodišče prve stopnje je zato v skladu s citiranim zakonskim določilom pravilno odločilo, kot izhaja iz izreka pod III, in sicer da je tožnik dolžan na račun sodišča vrniti znesek pravdnih stroškov za njegovega pooblaščenca in stroškov izvedenin po pozivu strokovne službe za brezplačno pravno pomoč. Slednja bo namreč tožnika pozvala za povrnitev stroškov le v primeru, da bodo izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 49. člena ZBPP.

9. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritožbi ni moglo priznati uspeha, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje – 353. člen ZPP.

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka; toženka pa z vloženim odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato njenih pritožbenih stroškov ni moč opredeliti kot za postopek potrebnih in jih je tako dolžna kriti sama.

Op. št. (1): Pravdni postopek Zakon s komentarjem, 2. knjiga.