Jedro

Pravna opredelitev bogatitve mineralnih surovin ne zajema priprave asfaltne mešanice.

Široka interpretacija pojma bogatenja je v očitnem nasprotju z namenom petega odstavka 1. člena ZGO-1, ki že v izhodišču predstavlja izjemo od splošne ureditve gradenj in zato ne dovoljuje široke interpretacije. Potrebo po ozki interpretaciji te izjeme zakon še posebej poudarja s tem, da njeno uporabo izrecno omejuje na objekte, ki so z izkoriščanjem mineralnih surovin povezani „neposredno“.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo tam opisanih objektov nizke gradnje v peskokopu A., na zemljišču parc. št. 682/1 k.o. ..., in sicer temeljna tla – plato iz navoženega in utrjenega peska, temelje za tehnološko opremo in oporni zid (prva točka izreka), in te objekte v roku dveh mesecev po prejemu odločbe odstraniti ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (druga točka), sicer bo začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (četrta točka). Izrečene so bile tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; tretja točka), odločeno pa je bilo še, da bo o stroških postopka v zvezi z izvršbo izdan poseben sklep (peta točka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršbe (šesta točka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da gre za objekte nizke gradnje, ki se po izjavi investitorja nanašajo na objekt asfaltne baze (proizvodnje vročih asfaltnih mešanic – zmesi) in naj bi se izvajala v rudniškem prostoru po načrtu iz Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1). Organ ugotavlja, da gradnja ni povezana z raziskovanjem, izkoriščanjem ali s prenehanjem oziroma opuščanjem izkoriščanja mineralnih surovin, zato ne pomeni izjeme iz tretjega odstavka 1. člena ZGO-1. Gre za objekte, za gradnjo katerih je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, česar investitor ni storil, zato gre za nelegalno gradnjo.

3. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo popravil pisno napako v izreku prvostopenjske odločbe, v ostalem pa je tožnikovo pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da po določbah ZRud-1 predelava mineralnih surovin v drugo snov, torej v asfaltno mešanico, ne more šteti za izkoriščanje mineralnih surovin, zato tudi dejavnost, v zvezi s katero so bili zgrajeni obravnavani objekti, ne more šteti za dejavnost, ki je v neposredni povezavi z izkoriščanjem mineralnih surovin. Stvarna pristojnost gradbenega inšpektorja za te objekte torej ni izključena, tožnik pa se ne more sklicevati na določbe ZRud-1. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da so obravnavani objekti namenjeni postavitvi mobilne naprave za proizvodnjo asfaltne mešanice na način, ki bo skladen s predpisi s področja rudarstva, zaradi česar je pridobil ustrezen rudarski projekt in dovoljenje po določbah ZRud-1. Meni, da gradbeni inšpektor za svojo ugotovitev, da obravnavani objekti nimajo povezave z izkoriščanjem mineralnih surovin, ni imel podlage v ugotovitvah ogleda oziroma teh ugotovitev ni konkretiziral. 5. Objekt je treba obravnavati kot celoto, ne pa po posameznih elementih, zaradi česar je bilo dejansko stanje glede namembnosti gradnje pomanjkljivo ugotovljeno. Gradbenega dovoljenja za obravnavane gradbene elemente ni mogoče dobiti, saj je za to ključnega pomena namembnost objekta, ki jo je mogoče ugotoviti le na podlagi ustrezne dokumentacije. Glede na Uredbo o klasifikaciji vrst objektov in o objektih državnega pomena (v nadaljevanju Uredba) ni zgradil objektov nizke gradnje, temveč objekt za pridobivanje in izkoriščanje mineralnih surovin, za katerega ne veljajo določbe ZGO-1. 6. Ne strinja se z vsebino, ki jo pojmu „bogatenje“ mineralnih surovin daje drugostopenjski organ in opozarja, da po ZRud-1 ta pojem vključuje vsa potrebna dela, da se pridobljeno mineralno surovino predela v uporabno obliko in kakovost. Postopki obdelave so navedeni v točki 1.3.2. drugega člena ZRud-1, v obravnavanem primeru pa gre za obdelavo mineralnih agregatov s fizikalnimi postopki sejanja, mešanja in ogrevanja, ustrezno pripravljeni mešanici pa se na koncu doda še 5% vročega bitumna in se tako dobi končni produkt uporabne vrednosti, asfaltno mešanico. Vsi postopki obdelave so predvideni tudi v podzakonskem predpisu z naslovom Pravilnik o predpisih in zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in o tehničnih ukrepih za dela pri bogatenju mineralnih surovin (v nadaljevanju Pravilnik), vse navedeno pa izhaja tudi iz projektne dokumentacije, ki jo je predložil prvostopenjskemu organu.

7. Asfaltna mešanica je fizikalna zmes, ki „je kot taka lahko tudi produkt bogatenja konkretne mineralne surovine na sekundarnem nivoju, zlasti kadar se izvaja v rudniškem prostoru kot nadaljevanje postopka predelave na primarnem nivoju“. Ne gre za drugo snov, saj ni bila pridobljena s kemičnimi postopki, podjetje B. d.o.o. pa izvaja več drugih podobnih postopkov, ki so jih državni organi odobrili na podlagi predpisov o rudarstvu. Zakonska definicija bogatenja ni omejena zgolj na polprodukte, saj po Pravilniku pomeni vrsto tehnoloških operacij, ki tečejo po določenem redu, da se dobijo ustrezni polizdelki ali izdelki.

8. Vprašanje, ali gre za izkoriščanje mineralnih surovin, je izrazito strokovno vprašanje, na katero lahko odgovori le rudarski projektant ali rudarski inšpektor, ki je dokumentacijo preveril in se z njo strinja. Tožnik je prvostopenjskemu organu predlagal zaslišanje rudarskega projektanta, kar je organ tudi v resnici storil, vendar zapisnika o zaslišanju ni posredoval pritožbenemu organu, s čimer so bila v pritožbenem postopku kršena pravila postopka. Poleg tega prvostopenjski organ ni pozval rudarskega inšpektorja, naj mu sporoči svoje ugotovitve, kar pomeni kršitev Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), tožnik pa se ne strinja niti z izrečenim ukrepom in meni, da bi mu moral inšpektor naložiti pridobitev gradbenega dovoljenja, s čimer bi lahko dokazal, da to ni mogoče. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno, naj jo odpravi in zadevo vrne organu, ki je to odločbo izdal, v ponoven postopek. Poleg tega naj odpravi tudi drugostopenjsko odločbo, ker organ ni odločil o tožnikovem predlogu za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, toženki pa naj naloži še vračilo stroškov upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Toženka na tožbo ni odgovorila.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po petem odstavku 1. člena ZGO-1 določbe tega zakona ne veljajo za gradnjo in vzdrževanje tistih objektov v rudniškem prostoru, ki so v neposredni povezavi z raziskovanjem, izkoriščanjem ali prenehanjem izkoriščanja mineralnih surovin. Med strankama je sporno, ali med take objekte spada tudi obravnavani objekt, namenjen pripravi asfaltne mešanice na način, da se mineralni surovini po vrsti fizikalnih postopkov (sejanje, mešanje, ogrevanje) primeša 5% vročega bitumna.

12. V zvezi s tem sodišče uvodoma ugotavlja, da se je toženka, posebno drugostopenjski organ, do obravnavanega objekta izrecno opredelila po njegovi namembnosti, kot jo navaja tožnik, saj je navedla jasne in nedvoumne razloge, iz katerih meni, da proizvodnja asfaltne mešanice ne pomeni bogatenja in s tem izkoriščanja mineralne surovine. Tožbene navedbe, da naj bi njeno stališče o dovoljenosti obravnavane gradnje oziroma pristojnosti gradbenega inšpektorja temeljilo izključno na objektih samih po sebi, brez upoštevanja njihove namembnosti, so torej neutemeljene.

13. Vsebino pojma izkoriščanja mineralnih surovin opredeljuje ZRud-1, po katerem je to izvedba del, katerih namen je pridobivanje, obogatitev in uskladiščenje mineralnih surovin (točka 1.3. prvega odstavka 2. člena). Obogatitev mineralnih surovin vključuje vsa potrebna dela, da se pridobljeno mineralno surovino predela v uporabno obliko in kakovost, kar se doseže z drobljenjem, sejanjem in ločevanjem po fizikalnih postopkih ter s postopki obdelave (točka 1.3.2.). Pojem bogatenja mineralnih surovin še natančneje opredeljuje Pravilnik, po katerem je to vrsta tehnoloških operacij, ki tečejo po določenem redu, da se dobijo ustrezni polizdelki ali izdelki (prvi odstavek 2. člena). S temi operacijami je mišljeno: uskladiščenje mineralne surovine; notranji transport mineralne surovine; drobljenje; mletje; klasiranje po velikosti zrn; koncentracija; luženje; termično sušenje; aglomeriranje; homogeniziranje; transport gošče; odvodnjavanje proizvodov; uskladiščenje proizvodov; odlaganje jalovine; preskrba z vodo; odpraševanje; uskladiščenje; pripravljanje in delitev reagentov; prečiščevanje odplak.

14. Že na prvi pogled je mogoče ugotoviti, da mešanje mineralnih surovin z drugimi snovmi oziroma priprava mešanic ne spadajo med postopke oziroma „operacije“, naštete v natančni in izčrpni opredelitvi iz 2. člena Pravilnika. Med temi operacijami ni tudi nobene, ki bi pripravo fizikalnih mešanic z drugimi snovmi zajemala smiselno ali pojmovno. Že iz tega razloga se je mogoče strinjati s toženko, da pravna opredelitev bogatitve mineralnih surovin ne zajema priprave asfaltne mešanice.

15. Tudi sicer ne prej navedena zakonska opredelitev, ne postopki, našteti v 2. členu Pravilnika, ne dajejo podlage za sklepanje, da bi pojem bogatenje surovin zajemal kaj več od najosnovnejše predelave oziroma obdelave teh surovin. Kaj takega ne izhaja niti iz namena oziroma dosega ZRud-1 (prvi odstavek 1. člena), širša interpretacija pa bi pripeljala do očitno nesmiselnega rezultata, ko bi bilo treba kot „bogatitev“ surovin obravnavati vsak, še tako kompleksen industrijski postopek, pod edinim pogojem, da bi potekal na rudniškem prostoru in vključeval eno izmed tam pridobljenih surovin. Široka interpretacija pojma bogatenja je tudi v očitnem nasprotju z namenom petega odstavka 1. člena ZGO-1, ki že v izhodišču predstavlja izjemo od splošne ureditve gradenj in zato ne dovoljuje široke interpretacije. Potrebo po ozki interpretaciji te izjeme zakon še posebej poudarja s tem, da njeno uporabo izrecno omejuje na objekte, ki so z izkoriščanjem mineralnih surovin povezani „neposredno“.

16. Iz navedenih razlogov je stališče toženke, da za obravnavane objekte ni mogoče uporabiti izjeme iz petega odstavka 1. člena ZGO-1, po presoji sodišča pravilno. To po eni strani pomeni, da bi toženka morala za gradnjo teh objektov pridobiti gradbeno dovoljenje v skladu z ZGO-1, po drugi strani pa, da je za nadzor nad to gradnjo pristojen gradbeni inšpektor.

17. Glede na nadaljnje tožbene navedbe sodišče dodaja še, da sta pojma izkoriščanja in bogatenja mineralnih surovin zakonska pojma, zato je vprašanje, kaj pomenita in katere konkretne dejavnosti zajemata, pravno vprašanje. V inšpekcijskem oziroma upravnem postopku se mora zato do tega vprašanja opredeliti oseba, ki postopek vodi, ne pa strokovnjak, kot to zmotno meni tožnik. Ob določni in nedvoumni opredelitvi toženke do tega vprašanja tudi ni jasno, kako bi na odločitev v zadevi lahko vplivalo zaslišanje rudarskega projektanta oziroma podatki rudarskega inšpektorja, tega pa ne navaja niti tožnik. Zato tudi morebitne kršitve upravnega postopka v zvezi s tem zaslišanjem in podatki, na katere se sklicuje tožnik, smiselno ne bi mogle vplivati na odločitev v zadevi. Zato ne gre za bistvene kršitve, ob tem pa tudi ne po tožbenih navedbah, ne po vsebini ne pomenijo katere izmed kršitev iz drugega odstavka 237. člena ZUP, ki jih je treba vedno šteti za bistvene. Navedbe v zvezi s temi kršitvami so zato po presoji sodišča neutemeljene.

18. Iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik drugostopenjsko odločbo izpodbija tudi zato, ker toženka v njej ni odločila o njegovem predlogu za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Za ta del zahtevka tožnik ne navaja nobenih razlogov, zato ostaja povsem nejasno, ali oziroma zakaj bi drugostopenjski organ v tej odločbi sploh moral odločiti tudi o tožnikovi zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici.

19. V skladu z ZGO-1 (152. člen) so tudi izrečeni ukrepi. Ta zakon v primeru nelegalne gradnje ne predvideva izreka drugačnih ukrepov, kar pomeni, da bi bil ukrep, za kakršnega se zavzema tožnik, nezakonit. Glede na tožbene navedbe sodišče pripominja, da izrečeni ukrep tožniku ne preprečuje, da bi za obravnavane objekte zahteval izdajo gradbenega dovoljenja.

20. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

21. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.