Jedro

V obravnavani zadevi je bil na podlagi navedenih Pogodb med strankama dogovorjen t. i. nepravi faktoring, pri katerem dobi klient (tožena stranka) takojšnje izplačilo za odstopljeno terjatev, ob morebitnem neplačilu dolžnika odstopljene terjatve pa lahko faktor (tožeča stranka) od klienta zahteva regres. Riziko neplačila dolžnika odstopljene terjatve torej trpi klient. Ker sta se pravdni stranki s Pogodbo o odkupu terjatev dogovorili, da se zapadlost odkupljenih terjatev podaljša glede na rok v izjavi dolžnika, ki je sestavni del navedene Pogodbe, in ker sta ob njenem podpisu glede na vse zgoraj pojasnjeno nedvomno vedeli za to izjavo in bistven del njene vsebine (t. j. podaljšanje zapadlosti do 17. 4. 2017) ter z njo soglašali, ni moč slediti toženi stranki, da sedaj ta izjava naj ne bi bila del Pogodbe o odkupu terjatev, ker jo je prvič v pisni obliki videla šele v tem postopku.

Prišlo je do odtujitve dela vtoževane terjatve med pravdo, zato se ta lahko na podlagi prvega odstavka 190. člena ZPP nadaljuje in dokonča med istima pravdnima strankama, ne da bi zato morala tožeča stranka prilagoditi tožbeni zahtevek prehodu dela vtoževane terjatve na zavarovalnico. Ker tožeča stranka vztraja pri prvotno postavljenem zahtevku, za odločitev sodišča vprašanja, ki so povezana s samim prehodom terjatve, niso relevantna.

Gre za stvar ekonomske presoje posameznega gospodarskega subjekta, kakšnim rizikom se v civilnopravnem razmerju izpostavi. Nenazadnje je tožena stranka s podpisom zadevnih Pogodb soglašala, da bo tveganja v zvezi s tem nosila sama. V kolikor se posel ni izšel po njenih pričakovanjih oziroma pri presoji ekonomskih tveganj ni bila zadosti skrbna, se sedaj ne more sklicevati na svojo nezadostno izkušenost, še zlasti ne glede na dejstvo, da je s tožečo stranko predhodno že poslovno sodelovala in ji ni bilo neznano, kaj pomeni njena regresna zaveza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 45949/2017 z dne 26.5.2017, pustilo v veljavi v 1. in 3 odstavku izreka tako, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati tožeči glavnico v znesku 251.886,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2017 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 176,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2017 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 12.729,88 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od iztega tega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka.1 Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno kot nesporno ugotovilo dejstvo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o odkupu terjatev št. 4032/2016/0 z dne 18.10.20162 (priloga A2 spisa; v nadaljevanju: Pogodba o odkupu terjatev) in Pogodbo o odstopu terjatev št. 4032/2016 z dne 18.10.20163 (priloga A3 spisa, v nadaljevanju: Pogodba o odstopu terjatev), pri čemer iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi korespondence pravdnih strank (elektronskih sporočil v prilogi A21 spisa) utemeljeno štelo, da sta bili pogodbi dejansko sklenjeni dne 26.10.2016, ko ju je tožena stranka podpisani vrnila tožeči stranki ter je bilo tega dne toženi stranki za navedene terjatve izvršeno tudi nakazilo v znesku 240.320,22 EUR (priloga A17 spisa), kot je bilo dogovorjeno v 2. odstavku 5. člena Pogodbe o odkupu terjatev. Pritožbene navedbe v smeri napačne ugotovitve dejanskega dneva sklenitve zadevnih Pogodb4 zato niso utemeljene.

6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavani zadevi na podlagi navedenih Pogodb med strankama dogovorjen t. i. nepravi faktoring, pri katerem dobi klient (tožena stranka) takojšnje izplačilo za odstopljeno terjatev, ob morebitnem neplačilu dolžnika odstopljene terjatve pa lahko faktor (tožeča stranka) od klienta zahteva regres. Riziko neplačila dolžnika odstopljene terjatve torej trpi klient.5 Pravdni stranki sta namreč v zadevnih pogodbah na več mestih izrecno in jasno zapisali toženkino regresno obveznost (zlasti člena 2 in 9 Pogodbe o odkupu terjatev, prav tako pa tudi člen 6 Pogodbe o odstopu terjatev). S podpisom obeh Pogodb je tožena stranka torej soglašala, da obstaja regresna pravica tožeče stranke, tako da v kolikor tožeči stranki ne bo poravnal odkupljenih terjatev dolžnik V. d.d., Zagreb, v 30 dneh od zapadlosti oziroma od dogovorjene valute plačila6, bo tožena stranka na prvi pisni poziv brezpogojno in nepreklicno tožeči stranki plačala regresni zahtevek v višini celotne odprodane terjatve, t. j. 248.584,41 EUR ter dogovorjene pogodbene obresti (obrestna mera 13,5% letno) za obdobje od zapadlosti terjatev oziroma od dogovorjene valute plačila do dokončnega plačila (1. in 3. odstavek 9. člena v zvezi s 1. odstavkom 11. člena Pogodbe o odkupu terjatev).

7. Iz korespondence strank v prilogi A21 spisa izhaja, da je tožena stranka po elektronski pošti pred podpisom zadevnih Pogodb le-ti prejela, kar je smiselno potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke.7 Nadalje je priča A. A. izpovedal, da je toženo stranko (tako njenega zakonitega zastopnika B. B. kot zaposleno C. C.) pred sklenitvijo zadevnih Pogodb seznanil s tem, da gre v tem primeru za regresno pravico ter pojasnil njen pomen.8 9 Tudi sicer se od povprečno skrbne stranke pričakuje, da se z vsebino pogodbe sama seznani in se o njej pouči, preden jo podpiše.10 Zakoniti zastopnik tožene stranke je potrdil, da je zadevni Pogodbi s takšno vsebino nato podpisal11 ter pojasnil, da je bil prepričan, da bo V. d.d. tožeči stranki plačal odkupljene terjatve, sicer takšnih Pogodb ne bi sklenil.12 Izpovedal je tudi, da je potem, ko ga je tožeča stranka obvestila o neplačilu družbe V. d.d., poskušal pri omenjeni družbi ter investitorju in glavnemu izvajalcu13 doseči, da bi tožeči stranki plačali odkupljene terjatve.14 Prav tako iz izpovedb zakonitih zastopnikov tožeče in tožene stranke ter priče A. A. izhaja, da sta tožeča in tožena stranka predhodno že poslovno sodelovali15, pri čemer, kot je smiselno pojasnila priča A. A., toženi stranki ni neznano, kaj je regres, saj ravno zaradi slednjega kakšen mesec pred sklenitvijo zadevnih pogodb ni pristala na posel s tožečo stranko.16 Vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno kaže na to, da se je tožena stranka v obravnavani zadevi nedvomno zavedala svoje regresne obveznosti in je z njo očitno soglašala, zato toženkine navedbe v smeri, da naj bi bil regres v nasprotju z namenom strank, niso utemeljene.

8. Neutemeljeno je tudi toženkino stališče, da naj bi bila pogodbena določila o regresni zavezi tožene stranke nemoralna, v nasprotju z vsebino določb Pogodbe o odstopu terjatve in z zakonskimi določbami o cesiji ter posledično nična. Omenjena pogodbena določila namreč izražajo voljo pravdnih strank ob sklenitvi zadevnih Pogodb, s katerima se je tožena stranka zavezala, da v primeru, če tožeča stranka ne prejme plačila od dolžnika odkupljenih terjatev, tej poravna celotno vrednost odkupljene terjatve skupaj s pogodbenimi obrestmi. S takim dogovorom sta pogodbeni stranki prosto uredili obligacijsko razmerje in so zato ta določila Pogodb postala del materialnega prava, na katerega tožeča stranka ves čas opira svoj zahtevek in je zato relevantna za odločitev o njem.17 Posledično tudi ni moč slediti pavšalnim pritožbenim navedbam o sodbi presenečenja. Ravno tako je neutemeljeno toženkino sklicevanje na konvencijo UNIDROIT o mednarodnem faktoringu iz leta 198818, saj Republika Slovenija ni njena podpisnica19, niti se pravdni stranki v Pogodbah nista sklicevali nanjo, tudi sicer pa ne izključuje možnosti, da stranke svoje pogodbeno razmerje uredijo drugače, kot je predvideno v tej konvenciji.20

9. Prav tako je pravno zmotno toženkino naziranje, da v primeru plačila regresa tožeči stranki naj ne bi mogla več zahtevati plačila od dolžnika V. d.d., Zagreb, ker ta po odkupu terjatev naj ne bi bil več v nobenem razmerju s toženo stranko. Nobenega dvoma namreč ni, da po plačilu vtoževane terjatve nastopi obveznost tožeče stranke do povratnega prenosa odkupljene terjatve na toženo stranko, saj Pogodba o odkupu terjatev v 2. odstavku 9. člena sama predvideva možnost, da se povratni prenos odkupljene terjatve izvrši celo pred plačilom celotnega regresnega zahtevka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so pogodbena določila o regresni zavezi tožene stranke jasna in nedvoumna ter v skladu s pravo pogodbeno voljo strank, zato toženkina zavzemanja za uporabo določbe 83. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) ne pridejo v poštev, sicer pa je dokazni postopek pokazal, da je pri nastajanju pogodbenega besedila sodelovala tudi tožena stranka.21

10. Po oceni pritožbenega sodišča nekoliko nedoslednega zapisa sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe nikakor ni moč šteti kot ugotovitev, da bi bila sklenjena zgolj navadna cesija, saj iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijane sodbe nedvomno izhaja, da je prvostopenjsko sodišče zadevno razmerje ves čas pravilno obravnavalo kot nepravi faktoring z vsemi zgoraj pojasnjenimi posebnostmi in posledicami. Nasprotje v razlogih sodbe torej ni podano.

11. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki s Pogodbo o odkupu terjatev dogovorili za najstrožjo obliko odgovornosti tožene stranke v zvezi z odkupljenimi terjatvami, in sicer, da bo dolžnik odkupljenih terjatev le-te pravilno (prostovoljno) izpolnil (2. alineja 3. člena Pogodbe o odkupu terjatev), zaradi česar stranki tudi nista določili kakršnekoli tožničine obveznosti opravljanja izterjave, pač pa sta nastop regresnega zahtevka vezali le na dolžnikovo neplačilo v roku 30 dni od zapadlosti oziroma od dogovorjene valute plačila22 ter tožničin prvi pisni poziv toženki na plačilo (1. in 3. odstavek 9. člena Pogodbe o odkupu terjatev). V 1. odstavku 9. člena Pogodbe o odkupu terjatev so primeroma navedeni razlogi zaradi katerih lahko pride do dolžnikovega neplačila in ne razlogi, zaradi katerih bi bila izterjava odkupljenih terjatev neuspešna. V tem se obravnavani primer tudi razlikuje od primera, obravnavanega v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1462/2013 z dne 20.8.2014, na katero se sklicuje tožena stranka. Takšen dogovor po presoji pritožbenega sodišča tudi ni nedopusten.23 Glede na pojasnjeno so zato odveč toženkine obširne navedbe, kaj vse bi morala tožeča stranka storiti za izterjavo odkupljenih terjatev. Posledično v zvezi s temi navedbami sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem prič D. D. in E. E. 12. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je dokazni postopek potrdil tožničine navedbe, da sta se pravdni stranki skladno z 2. členom Pogodbe o odkupu terjatev24 dogovorili o podaljšanju zapadlosti odkupljenih terjatev v roku, do katerega se je dolžnik V. d.d. v svoji izjavi k pogodbi, ki je njen sestavni del (priloga A5 spisa), zavezal te terjatve plačati tožnici, to je do 17.4.2017. Priča A. A., ki je na strani tožeče stranke sodeloval pri pripravi zadevnih pogodb, je izpovedal, da je po prejemu toženkinega povpraševanja za odkup terjatev (priloga A13 spisa) sledilo dogovarjanje glede stroškov posla, valute plačila dolžnika V. d.d. in ostalih pogodbenih določil. Pojasnil je, da valuto plačila običajno določi dolžnik terjatev, ki se odkupujejo, v konkretnem primeru je bil to V. d.d. Datum valute plačila dolžnika V. d.d., t. j. 17.4.2017, je bil nato sporočen toženi stranki telefonsko. Glede na dolžino valute se je nato pripravil obračun stroškov odkupa terjatev, ki so bili sprva za toženo stranko previsoki, zato je sledil dogovor z dolžnikom V. d.d., da bo slednji nosil polovico teh stroškov. A. A. je povedal tudi, da običajno strankam izjave dolžnika ne pošiljajo, razen, če to izrecno zahtevajo, vendar tožena stranka, ki je bila z valuto in stroški seznanjena, take zahteve ni nikoli podala. Nato je pripravil Pogodbe in jih posredoval toženi stranki v podpis ter jo hkrati ponovno obvestil o valuti plačila s strani V. d.d. (elektronsko sporočilo z dne 18.10.2016 v prilogi A14 spisa). Tožena stranka je nato dne 26.10.2016 tožeči vrnila podpisane Pogodbe ter vprašala za valuto plačila V. d.d. (elektronsko sporočilo z dne 26.10.2017 v prilogi A21 spisa), v zvezi s čimer ji je priča A. A. ponovno telefonsko sporočil datum valute.25 Da se podaljšanje zapadlosti zaradi stroškov odkupa terjatev uskladi s prodajalcem terjatev in dolžnikom ter da se same izjave dolžnikov odkupljenih terjatev običajno ne pošiljajo prodajalcem terjatev, ki so vedno seznanjeni z njeno vsebino, je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke.26 Prav tako je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da se je v zvezi z zadevnima Pogodbama dogovarjal tudi z družbo V. d.d. kot plačnikom ter da se je pogajal o stroških odkupa terjatev. Ravno tako ni zanikal prejema elektronskega sporočila tožeče stranke z dne 18.10.2016 v prilogi A14 spisa o podaljšanju valute plačila do 17.4.2017.27 Ob tem tožeča stranka še utemeljeno izpostavlja, da ob nepodaljšanju zapadlosti odkupljenih terjatev (te bi po toženkinih računih zapadle 14.9.2016 oziroma 15.10.2016) sklepanje zadevnih Pogodb ne bi imelo nikakršnega smisla, saj je tožena stranka očitno vedela, da V. d.d. do prvotne zapadlosti svojih obveznosti ni izpolnil, zaradi česar bi lahko tožeča stranka že takoj po sklenitvi pogodbe uveljavljala regres, pri čemer je tudi zakoniti zastopnik tožene stranke povedal, da je bilo podaljšanje zapadlosti odkupljenih terjatev potrebno in običajno ter da takšno podaljšanje zapadlosti ni bremenilo tožene stranke.28 Ker sta se torej pravdni stranki s Pogodbo o odkupu terjatev dogovorili, da se zapadlost odkupljenih terjatev podaljša glede na rok v izjavi dolžnika V. d.d., ki je sestavni del navedene Pogodbe29 30, in ker sta ob njenem podpisu glede na vse zgoraj pojasnjeno nedvomno vedeli za to izjavo in bistven del njene vsebine (t. j. podaljšanje zapadlosti do 17.4.2017) ter z njo soglašali, ni moč slediti toženi stranki, da sedaj ta izjava naj ne bi bila del Pogodbe o odkupu terjatev, ker jo je prvič v pisni obliki videla šele v tem postopku.31 Tožena stranka tudi ni z ničemer uspela vzbuditi dvoma v avtentičnost navedene izjave dolžnika odkupljenih terjatev32, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo njenega podpisnika D. D. Prav tako ne gre za nikakršno korupcijo pri tem, ko je dolžnik V. d.d. prevzel del stroškov storitve odkupa terjatev.

13. Ne držijo toženkine navedbe o zadržanih sredstvih v višini 1% od skupne vrednosti odkupljenih terjatev, saj je bilo takšno določilo na željo toženke iz Pogodb izpuščeno, kar sta potrdila tako zakonita zastopnika pravdnih strank kot tudi priča A. A.33, razvidno pa je tudi iz samega besedila zadevnih Pogodb. Plačila stroškov storitev odkupa terjatev ni moč šteti za plačilo na račun vtoževane terjatve, saj gre za dve različni obveznosti z različnima temeljema.34 Neutemeljeno zato pritožba očita sodišču prve stopnje neupoštevanje delnih plačil.35 Kot že pojasnjeno tudi ni nobenega dvoma, da bo po plačilu vtoževane terjatve nastopila obveznost tožeče stranke do povratnega prenosa odkupljene terjatve na toženo stranko. Enako je zmotno toženkino stališče, da bi v primeru, če bi odkupljene terjatve sama izterjevala, bila dolžna plačati še 4% penale, saj do navedenega ne bi prišlo, v kolikor bi v skladu z 2. odstavkom 9. člena Pogodbe o odkupu terjatev predlagala predčasni povratni prenos teh terjatev, česar pa ni storila.36

14. Tožeča stranka je s strani Zavarovalnice d.d. (v nadaljevanju: zavarovalnica) tekom te pravde dne 8.12.2017 v zvezi z delom vtoževane terjatve prejela zavarovalnino37, in sicer v znesku 223.725,97 EUR.38 Vendar pa je tožeča stranka v tem delu (t. j. do višine 223.725,97 EUR) vtoževano terjatev s pogodbo z dne 8.12.2017 (priloga A28 spisa)39 prenesla na zavarovalnico, pri čemer že skladno z 2. odstavkom 4. člena Pogodbe o zavarovanju domačih in izvoznih terjatev št. KPK/2016-37 z dne 15.2.2016, sklenjene med tožečo stranko in zavarovalnico (priloga A47 spisa), v primeru izplačila zavarovalnine tožeči stranki na zavarovalnico preide plačani del zavarovane terjatve.40 Tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je prišlo do odtujitve dela vtoževane terjatve med pravdo, zato se ta lahko na podlagi 1. odstavka 190. člena ZPP nadaljuje in dokonča med istima pravdnima strankama, ne da bi zato morala tožeča stranka prilagoditi tožbeni zahtevek prehodu dela vtoževane terjatve na zavarovalnico. Ker tožeča stranka vztraja pri prvotno postavljenem zahtevku, za odločitev sodišča vprašanja, ki so povezana s samim prehodom terjatve, niso relevantna.41 Tožena stranka se prav tako ne more uspešno sklicevati na to, da je zavarovalno razmerje med tožnico in zavarovalnico obstajalo že pred pravdo, saj je šele z izplačilom zavarovalnine tekom pravde dne 8.12.2017 prišlo do prehoda dela vtoževane terjatve na zavarovalnico. Po obrazloženem tako v delu plačila zavarovalnine vtoževana terjatev ni prenehala42, sprememba stvarne legitimacije pa ni relevantna43, zato sodišče prve stopnje omenjenega izplačila zavarovalnine pravilno ni upoštevalo.

15. Končno ni moč slediti niti toženkinemu stališču, da naj bi šlo za oderuško pogodbo. Stroški v višini 8.264,19 EUR44 za šest mesečno financiranje tožene stranke na podlagi odkupa terjatev v višini 248.584,41 EUR tudi po oceni pritožbenega sodišča niso nesorazmerni. Smiselno enako velja tudi za pogodbene zamudne obresti v znesku 3.302,20 EUR45 za 36 dni zamude s plačilom glavnice v višini 248.584,41 EUR, pri čemer v obravnavanem primeru, kjer gre za Pogodbi med gospodarskima subjektoma, domneva iz 1. odstavka 377. člena OZ ne velja (2. odstavek 377. člena OZ). Kot že pojasnjeno toženkine navedbe o zadržanih sredstvih ne držijo, vtoževana terjatev pa je z izplačilom zavarovalnine v višini 223.725,97 EUR v tem delu prešla na zavarovalnico in jo tožeča stranka zanjo (v navedenem delu) uveljavlja v tem postopku. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da gre za stvar ekonomske presoje posameznega gospodarskega subjekta, kakšnim rizikom se v civilnopravnem razmerju izpostavi.46 Nenazadnje je tožena stranka s podpisom zadevnih Pogodb soglašala, da bo tveganja v zvezi s tem nosila sama (11. člen Pogodbe o odkupu terjatev in 6. člen Pogodbe o odstopu terjatev). V kolikor se posel ni izšel po njenih pričakovanjih oziroma pri presoji ekonomskih tveganj ni bila zadosti skrbna, se sedaj ne more sklicevati na svojo nezadostno izkušenost, še zlasti ne glede na dejstvo, da je s tožečo stranko predhodno že poslovno sodelovala47 in ji ni bilo neznano, kaj pomeni njena regresna zaveza.48

16. Ker dolžnik V. d.d. nedvomno odkupljenih terjatev tožeči stranki ni poravnal ter glede na vse zgoraj pojasnjeno, se tako zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke izkaže kot pravilen.

17. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožena stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve49, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.50

18. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

19. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila dve pritožbi po različnih pooblaščencih (pritožba z dne 29.11.2018 na list. št. 245 do 256 spisa in pritožba z dne 14.12.2018 na list. št. 259 do 269 spisa). Obe pritožbi je pritožbeno sodišče obravnavalo hkrati in vse navedbe iz obeh pritožb štelo kot eno pritožbo. 2 Datum, kot je naveden na sami Pogodbi o odkupu terjatev. 3 Datum, kot je naveden na sami Pogodbi o odstopu terjatev. 4 Tudi sicer tožena stranka niti ne pojasni, zakaj bi bilo navedeno odločilno v obravnavani zadevi. 5 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 398/2014 z dne 10.2.2015 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 803/2006 z dne 18.10.2007. 6 S tem je določen začetni in ne končni rok za uveljavljanje regresne zaveze tožene stranke. 7 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 14.9.2018 na list. št. 186, 188 in 190 spisa. 8 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 14.9.2018 na list. št. 200 spisa. 9 Po prepričanju pritožbenega sodišča tožeča stranka tožene na določila zadevnih Pogodb glede regresa niti ni bila dolžna opozarjati (smiselno npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 988/2015 z dne 14.10.2015, opr. št. I Cpg 591/2013 z dne 30.9.2014 in opr. št. I Cpg 1114/2017 z dne 5.12.2018). 10 Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1114/2017 z dne 5.12.2018. 11 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 14.9.2018 na list. št. 188 spisa. 12 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 14.9.2018 na list. št. 194 spisa. 13 Med strankama ni sporno, da je tožena stranka kot podizvajalec podizvajalca V. d.d., Zagreb, sodelovala pri gradnji hidroelektrarne B., pri čemer je bila naročnik družba I. d.o.o., glavni izvajalec pa R. d.o.o. 14 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 14.9.2018 na list. št. 195 spisa. 15 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 14.9.2018 na list. št. 166, 194 in 212 spisa. 16 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 14.9.2018 na list. št. 212 spisa. 17 Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1462/2013 z dne 20.8.2014. 18 Unidroit convention on international factoring (Ottawa, 28.5.1988) dostopna na spletni povezavi https://www.unidroit.org/instruments/factoring. 19 Razvidno na spletni strani UNIDROIT na spletni povezavi https://www.unidroit.org/status-1988-factoring. 20 Glej 3. člen omenjene Konvencije. 21 Npr. glede stroškov za opravo storitve odkupa terjatev ter glede zadržanih sredstev; izpovedbe zakonitih zastopnikov tožeče in tožene stranke ter priče A. A. na naroku za glavno obravnavo dne 14.9.2018 (list. št. 166, 190, 198, 199 in 200 spisa). 22 S tem je, kot že pojasnjeno, določen začetni in ne končni rok za uveljavljanje regresne zaveze tožene stranke. 23 Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1363/2013 z dne 13.11.2014. 24 Enako določa tudi 7. člen Pogodbe o odstopu terjatev. 25 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 14.9.2018 na list. št. 198 do 213 spisa. 26 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 14.9.2018 na list. št. 165 do 179 spisa. 27 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 14.9.2018 na list. št. 181 do 198 spisa. 28 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 14.9.2018 na list. št. 188 in 193 spisa. 29 5. odstavek 2. člena Pogodbe o odkupu terjatev. 30 Enako določbo vsebuje tudi Pogodba o odstopu terjatev v 7. členu. 31 Tožena stranka se v tem postopku zavzema za upoštevanje prvotne zapadlosti odkupljenih terjatev, ker meni, da je bil v tem času dolžnik V. d.d. bolj plačevit. 32 Tožena stranka meni, da je datum omenjene izjave dolžnika prirejen, saj je datirana na 19.10.2016 in predvideva plačilo stroškov tožeči stranki s strani dolžnika do dne 18.10.2016. Sam datum izjave (19.10.2016) glede na vse zgoraj pojasnjeno po presoji pritožbenega sodišča niti ni odločilen, tudi sicer pa je tožeča stranka podala logično in prepričljivo razlago izpostavljene datumske neskladnosti - to je, da je bila vsa pogodbena dokumentacija vključno z navedeno izjavo pripravljena na dan 18.10.2016, odstopljeni dolžnik pa je to izjavo podpisal dan kasneje, pri čemer takšni razlagi nato tožena stranka ni več konkretizirano in obrazloženo nasprotovala. 33 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 14.9.2018 na list. št. 166, 190, 198, 199 in 200 spisa. 34 1. odstavek 5. člena ter 1. odstavek 9. člena Pogodbe o odkupu terjatev. Navedeno velja tako za del stroškov, ki jih je plačala tožena stranka, kot tudi za del, ki ga je plačal dolžnik V. d.d. 35 Neutemeljeno pritožba tudi opozarja na to, da je tožeča stranka za terjatve plačala zgolj 240.320,22 EUR, saj se regresni zahtevek ne nanaša na vrnitev kupnine, pač pa na plačilo vrednosti odkupljenih terjatev skupaj s pogodbeno dogovorjenimi obrestmi. 36 Izpovedbe zakonitih zastopnikov pravdnih strank na naroku za glavno obravnavo dne 14.9.2018 (list. št. 165 do 179 in 181 do 198 spisa). 37 Toženkino neplačilo regresnega zahtevka skladno z 2. in 3. členom Pogodbe o zavarovanju domačih in izvoznih terjatev št. KPK/2016-37 z dne 15.2.2016, sklenjene med tožečo stranko in zavarovalnico (priloga A47 spisa), predstavlja zavarovalni primer. 38 Navedeno med pravdnima strankama ni sporno, enako pa izhaja tudi iz tožničine izjave o sprejemu zavarovalnine v prilogi A48 spisa. 39 Omenjena pogodba je bila sklenjena med tožečo stranko in zavarovalnico. 40 Navedeno je tožeča stranka pojasnila v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 19.2.2018 (red. št. 24 spisa) in tretji pripravljalni vlogi z dne 10.4.2018 (red. št. 28 spisa) ter v zvezi s tem predložila tudi dokaze (priloge A28, A47 in A48 spisa). 41 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 51/2015 z dne 22.11.2016. 42 Z izplačilom zavarovalnine je namreč prišlo do subrogacije. 43 Npr. A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 2. knjiga, stran 231 in naslednje. 44 Za presojo zatrjevane oderuškosti Pogodb so relevantni zgolj stroški financiranja na podlagi odkupa terjatev, ki jih je plačala tožena stranka. 45 Tožeča stranka je znesek pogodbenih zamudnih obresti za čas od 17.4.2017 do 23.5.2017 v višini 3.302,20 EUR prištela glavnici 248.584,41 EUR ter od kapitalizirane glavnice (251.886,61 EUR) od dne vložitve tožbe (predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine) dalje - t. j. od 25.5.2017 dalje zahtevala zakonske zamudne obresti. Gre za procesne obresti (381. člen OZ), ki so dopustna izjema od prepovedi obrestovanja obresti (npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 695/2018 z dne 3.4.2019 in opr. št. II Cpg 311/2015 z dne 18.3.2015). 46 Smiselno npr. odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-220/14-11, U-I-161/14-15, Up-559/14-14, U-I-21/15-7, Up-101/15-9, U-I-30/15-8, U-I-59/15-8 z dne 12.11.2015 ter sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1105/2017 z dne 9.5.2018. 47 Izpovedbe zakonitih zastopnikov tožeče in tožene stranke ter priče A. A., prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 14.9.2018 na list. št. 166, 194 in 212 spisa. 48 Izpovedba priče A. A., prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 14.9.2018 na list. št. 212 spisa. 49 Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24.6.2003 (2. točka obrazložitve). 50 Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 84/2017 z dne 22.5.2018.