Jedro

V obravnavni zadevi gre za izdajo dovoljenja za gradnjo hleva za 200 prašičev pitancev s pomožnimi prostori, torej objekta, ki glede namembnosti sodi med objekte, ki so vir hrupa in vir emisij v zrak. Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da je, tudi z vidika emisij (vonj in hrup), poseg ob doslednem upoštevanju vseh predvidenih ukrepov, navedenih v gradbenem dovoljenju, za okolje sprejemljiv. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da soglasje sosedov pri izdaji gradbenega dovoljenja niti po ZGO-1 niti po PUP ni pogoj za njegovo izdajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote Lenart, št. ... z dne 16. 6. 2005, s katero je navedeni prvostopni organ investitorjema A.A. in B.B. izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo nadomestnega hleva na zemljišču parc. št. ... – del, k.o. ... pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi tožena stranka svojo odločitev opira na določbi 62. in 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04, v nadaljevanju: ZGO-1) ter ugotavlja, da so za izdajo zahtevanega dovoljenja izpolnjeni predpisani zakonski pogoji in da so vse prizadete stranke, ki jih je organ prve stopnje določil na podlagi vplivnega območja, imele možnost sodelovanja. V celoti soglaša z navedbami prvostopnega upravnega organa, ki izčrpno in utemeljeno pojasnjuje, zakaj je predlagana gradnja v skladu s pogoji iz prostorskega akta (Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Lenart, Uradni list RS, št. 2/01 in 74/04, v nadaljevanju: PUP). Gre za območje razpršene gradnje, na katerem je dovoljena gradnja gospodarskih objektov in hlevov. S to dejavnostjo so sicer povezane neprijetne vonjave, vendar so v območju kmetij taki vplivi pričakovani in običajni, zato ni mogoče pritrditi tožeči stranki, ki tu živi, da bo motena v svojem zasebnem in skupnem življenju. Temeljno pravilo sosedskega prava je prepoved medsebojnega vznemirjanja (npr. z emisijami). Pravice, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine, se mora izvrševati pošteno, v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine. Ta način pa je bil v obravnavani zadevi, glede na predpisane ukrepe, upoštevan. Zmotno je tudi stališče tožnice, da so v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja upoštevna zgolj in samo brezpogojna soglasja sosedov. Soglasje sosedov pri izdaji gradbenega dovoljenja niti po ZGO-1 niti po PUP ni pogoj za njegovo izdajo. Po PUP je soglasje mejaša potrebno le, če je odmik novega objekta manjši kot je predpisan (23. člen PUP), za kar pa ne gre v obravnavanem primeru. Po mnenju tožene stranke organu prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da ni dovolj pretehtal nasprotujočih si interesov strank.

Tožnica s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, kršitev materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pravila postopka je tožena stranka kršila s tem, ker je s sklepom o popravi pomote, št. ... popravila napako, ki jo je zagrešil v izdanem gradbenem dovoljenju, vendar ga ni vročila pooblaščencu tožnice. V zvezi z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem ter kršitvijo materialnega prava navaja, da niti prvostopni niti tožena stranka nista pri svoji odločitvi navedla, katerim prepisanim pogojem sta sledila pri izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja glede na to, da objekt presega strukturo, ki je po klasifikaciji gradbenih objektov opredeljena za nestanovanjske kmetijske stavbe (npr. hlevi, svinjaki in podobno). Obravnavani objekt je glede na navedeno potrebno šteti za farmo, ki služi primarni kmetijski proizvodnji. Toda iz predložene kopije katastrskega načrta in dejanskega stanja v naravi je razvidno, da v konkretnem okolišu ne obstajajo podobni objekti. To pa pomeni, da obravnavani poseg ni v skladu z 22. členom PUP, ki določa, da se je potrebno glede oblikovanja stavbne mase prilagoditi sosednjim objektom. V zvezi s presojo vplivov na okolje, ki se nanašajo predvsem na izpostavljeno vprašanje smradu, se tožena stranka opira na ugotovitve Zavoda za zdravstveno varstvo A., ne da bi pri tem upoštevala tudi končne ocene strokovnega mnenja o vplivih dejavnosti objekta na okolje (izdajatelja B., št. ... z dne 2. 12. 2004), iz katere izhaja, da je kot vplivno območje, kjer bo moč zaznati smrad iz svinjskega hleva, določena razdalja 140 m od obravnavanega hleva. Prav to pa je zelo pomembno, ker je bivalni objekt tožnice lociran v odmiku cca. 80 m zahodno od hleva in kar pomeni, da se nahaja v meji območja intenzivnega smradu. Napačno je tudi pojasnilo tožene stranke, da ne gre za nadomestno gradnjo v smislu 2. člena točke 7.3 ZGO-1. Tožena stranka z ugotovitvijo, da so zaradi pomanjkanja predpisov zaznave vonjav predvsem subjektivne, prihaja sama s seboj v nasprotje, saj trdi, da so vplivi smradu pričakovani in običajni, na drugi strani pa ugotavlja, da tožnica ne bo motena v svojem zasebnem in skupnem življenju. Še več, poleg depresivnega stanja, ki jo nedvomno povzroča tovrstni smrad, bo tožnici tudi zmanjšana vrednost njenega premoženja, hkrati pa kršena tudi ustavna pravica do zdravega življenja iz 72. člena Ustave Republike Slovenije. Vsak državljan Republike Slovenija ima pravico do zdravega in z emisijami neogroženega bivalnega okolja. V konkretnem primeru pa bo tožnica za takšno okolje prikrajšana, saj se bo morala zaradi smradu prisilno odreči naravnemu prezračevanju svojih bivalnih prostorov ter uživanju drugih bivanjskih dobrin na prostem v bivalnem okolju. Tožnica tudi ne soglaša z obrazložitvijo v izpodbijani odločbi, da so lastniki nepremičnin dolžni trpeti spremembe v okolju, če so te spremembe posledica zakonitih posegov v okolje. V obravnavanem primeru gre za individualni interes posameznika po večjem prihodku in za nikakršen družbeni interes, zato ni nihče dolžan trpeti spremembe v okolju zaradi takšnega posega in to še zlasti ne, ker je ta objekt z okoljskega vidika sporen. V celoti se sklicuje tudi na svoje ugotovitve in pripombe, ki jih je podala že dne 18. 11. 2004 na ustni obravnavi pri upravnem organu prve stopnje. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavni, na kateri bo tožnica zaslišana tako, da bo lahko pojasnila vse postopkovne nepravilnosti, ki jih je zasledila v postopku na prvi in drugi stopnji, tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožbo kot neutemeljena zavrne.

C.C. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi izčrpno in utemeljeno brez kakršnihkoli kršitev pravil postopka in materialnega prava pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno odločila ter smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavni zadevi gre za izdajo dovoljenja za gradnjo hleva za 200 prašičev pitancev s pomožnimi prostori, izdanega investitorjema A.A. in B.B., torej objekta, ki tudi po ugotovitvah upravnega organa prve stopnje in tožene stranke glede namembnosti sodi med objekte, ki so vir hrupa in vir emisij v zrak. Sporno pa je stališče upravnega organa prve stopnje, ki ga je potrdila tudi tožena stranka, da je z vidika emisij (vonj in hrup) poseg za okolje, ob doslednem spoštovanju vseh predvidenih ukrepov navedenih v gradbenem dovoljenju, za okolje sprejemljiv.

Izpodbijana odločitev tožene stranke in upravnega organa prve stopnje je tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, je organ prve stopnje vplivno območje določil na podlagi strokovnega mnenja o vplivih dejavnosti objekta na okolje, ki ga je izdelal zavod B. dne 2. 12. 2004, predložila pa ga je tožeča stranka. Na podlagi strokovne ocene Zavoda za zdravstveno varstvo A. o vplivih na okolje št. ... z dne 22. 9. 2004, ki je bila kasneje dopolnjena še z aneksom iz maja 2005, pa so bili predpisani ukrepi (tehnologija reje na odplakovanje, skladiščenje gnojevke v gnojni jami, črpalni jaški za gnoj nameščeni na južni strani objekta vstran od zasebnih objektov, jaški opremljeni s smradotesnimi pokrovi, ob upoštevanju rože vetrov s pretežno SZ in JV smerjo predvideno naravno prezračevanje z okni na južni strani objekta, torej v smeri, kjer ni stanovanjskih objektov, okolico objekta je potrebno intenzivno zasaditi proti sosednjim objektom, gnojenje z gnojevko in gnojnico 2-3 x letno po 2 dni tik pred deževnim vremenom), s katerimi bodo pričakovani vplivi na okolje zmanjšani na nivo, ki je dovoljen in ne pomenijo nevarnosti za zdravje in življenje ljudi. Glede na to, da predlagana gradnja leži v območju, ki se ureja na podlagi določb Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v občini Lenart (PUP, Uradni list RS, št. 2/01 in 74/01) in da gre za območje razpršene gradnje, kjer je dovoljena gradnja gospodarskih objektov in hlevov (tako nadomestnih kot tudi novogradnje), sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da je poseg za okolje ob doslednem upoštevanju vseh predvidenih ukrepov za okolje sprejemljiv. Pravilno je tudi stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da soglasje sosedov pri izdaji gradbenega dovoljenja niti po ZGO-1 niti po PUP ni pogoj za njegovo izdajo. Organ prve stopnje in tožena stranka pa sta dovolj pretehtala tudi nasprotujoče si interese strank tako z vidika vplivnega območja, določenega v strokovni oceni zavoda B., kot tudi z vidika omejevanja pravic lastnikov sosednjih ali prostorsko povezanih nepremičnin. Upoštevaje navedeno je zato sodišče tovrstne tožbene ugovore zavrnilo kot neutemeljene. Na zakonitost izpodbijane odločitve pa ne vpliva niti zatrjevana nepravilnost pri vročanju sklepa o popravi pisne napake zgolj tožnici in ne tudi njenemu pooblaščencu. V zvezi s tožbenim ugovorom tožnice glede kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja (72. člena Ustave RS) sodišče ugotavlja, da vsaka novogradnja lahko za druge pomeni poslabšanje bivalnih razmer, kar pa še ne predstavlja kršitve navedene ustavne pravice. Pravica do zdravega življenjskega okolja se varuje s standardi, ki veljajo za gradnjo objektov in s standardi oziroma normami, ki zagotavljajo, da ne pride do takšnih vplivov na okolje, ki bi bili tako prekomerni, da bi ogrožali zdravje ljudi. Vsebino pravice do zdravega življenjskega okolja določa zakonodajalec predvsem tako, da določa meje dopustnosti posegov v okolje, ti pa so regulirani tako v samem prostorskem izvedbenem aktu kot tudi z ravnanjem pristojnih inšpekcijskih organov. Glede na to, da gre v obravnavni zadevi za poseg v ruralnem območju, v katerem so dovoljene tako novogradnje kakor tudi nadomestne gradnje hlevov in gospodarskih poslopij, mora torej človek, ki živi v taki skupnosti, nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti.

Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da odloči po opravljeni glavni obravnavi. Tožnica je zahtevala glavno obravnavo izključno iz razloga, da sodišču ponovno pojasni vse postopkovne nepravilnosti, ki jih je zasledila v postopku, sicer pa se je sklicevala na dokumentacijo in listine predložene v upravnih spisih. Ker iz listin v upravnih spisih izhaja, da je bilo tožnici v postopku omogočeno, da izrazi svoje stališče glede vplivov, ki bi jih naj povzročila gradnja spornega hleva z vidika hrupa in smradu, je sodišče štelo, da predlagani dokazi za odločitev niso pomembni in je upoštevaje 2. alineo prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/2006, v nadaljevanju: ZUS-1,) o zadevi odločilo na seji ter tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe ZUS-1 je sodišče uporabilo na podlagi drugega odstavka 105. člena ZUS-1, ki določa, da se v postopkih, v katerih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločanje sodišča in pooblastila sodišča glede odločanja (51. do 72. člen).