Jedro

Prepričanje tožencev, da bi moral tožnik posebej (dodatno) utemeljevati svoje prikrajšanje, je torej zmotno. Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča lastnik ni dolžan posebej utemeljevati svojega prikrajšanja v povezavi z brezplačno uporabo njegove nepremičnine s strani osebe, ki za to nima pravnega naslova. Ko lastnik izkaže poseg v svojo lastninsko pravico (v obravnavani zadevi niti ni sporno, da toženca nepremičnino uporabljata), se trditveno in dokazno breme, da ta poseg ni protipraven (temveč temelji na določenem upravičenju, tj. dovoljenju oziroma prekariju, pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja itn.), prevali na toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (IV. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo ustavilo postopek v obsegu delnega umika tožbe (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek drugega tožnika proti prvemu tožencu za plačilo uporabnine v višini 328,00 EUR s pripadki in v isti višini proti drugi toženki (II. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika proti prvemu tožencu za plačilo 584,00 EUR s pripadki in proti drugi toženki v isti višini. Nadalje je odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen za plačilo uporabnine za uporabo sorazmernega deleža parcele št. 267/2 k. o. X, ki je v naravi pot (IV. točka izreka), in da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo (V. točka izreka).

**Pritožbene navedbe in odgovor na pritožbo**

2. Zoper vmesno delno sodbo sodišča prve stopnje (IV. točka izreka) se pritožujeta toženca zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglašata pritožbene stroške. Navajata, da je argumentacija sodišča, da lastnik v zahtevku od nelastnika ni dolžan posebej utemeljevati svojega prikrajšanja, predstavlja evidentno zanikanje vsebine 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Menita, da mora tudi lastnik že po splošnih pravilih pravdnega postopka o trditvenem in dokaznem bremenu podati substancirano trditveno in dokazno podlago o svojem prikrajšanju, saj sicer o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti. Prvi tožnik (v nadaljevanju tožnik) je od tožencev vtoževal nerazdelno plačilo uporabnine, do česar pa skladno z materialnim pravom ni upravičen (tako VSL I Cp 380/2016 z dne 8. 6. 2016), zato bi moralo sodišče tožbo zavrniti kot nesklepčno. Prav tako se sodišče ni opredelilo do ugovora pasivne legitimacije tožencev. Menita, da je pasivno legitimirana Občina ..., če ni uredila stanja (javne poti) s kategorizacijo nepremičnine parc. št. 267/2. Sama pa ne moreta biti „grešna kozla“ za uporabo poti, ki jo sicer kot javno že od nekdaj uporablja nedoločen, širši krog posameznikov.

3. Tožnika na vročeno pritožbo nista odgovorila.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

**Trditveno in dokazno breme neupravičene obogatitve**

6. OZ v prvem odstavku 190. člena določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

7. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018, na katero se v obrazložitvi sklicuje tudi sodišče prve stopnje, natančneje opredelilo trditveno in dokazno breme lastnika, ki zahteva uporabnino. Postavilo se je na stališče, da v razmerju lastnik - nelastnik zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. (Ne)upravičeni uporabnik pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik (drugi odstavek 95. člena Stvarnopravnega zakonika) ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje. Privolitev v prikrajšanje mora biti nedvoumna, kar pomeni, da iz vseh ugotovljenih okoliščin zanesljivo izhaja, da se lastnik z uporabo nepremičnine strinja. Pravno poslovna volja se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (18. člen OZ). Drugačno stališče bi po razlagi Vrhovnega sodišča pomenilo pretiran poseg v ustavno varovano lastninsko pravico (33. člen Ustave RS).

8. Prepričanje tožencev, da bi moral tožnik posebej (dodatno) utemeljevati svoje prikrajšanje, je torej zmotno. Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča lastnik ni dolžan posebej utemeljevati svojega prikrajšanja v povezavi z brezplačno uporabo njegove nepremičnine s strani osebe, ki za to nima pravnega naslova.1 Ko lastnik izkaže poseg v svojo lastninsko pravico (v obravnavani zadevi niti ni sporno, da toženca nepremičnino uporabljata), se trditveno in dokazno breme, da ta poseg ni protipraven (temveč temelji na določenem upravičenju, tj. dovoljenju oziroma prekariju, pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja itn.), prevali na toženca. Od lastnika se ne zahteva, da bi moral uporabo nepremičnine tretji osebi preprečiti, temveč je tretja oseba tista, ki mora dokazati, da ji je lastnik uporabo dovolil. Od lastnika tudi ni mogoče zahtevati, da bi dokazoval negativno dejstvo, to je da toženca nista imela pravnega naslova za uporabo njegove nepremičnine. Tožnik je v tožbi navedel, da je lastnik sporne parcele, da toženca nista njena lastnika in da jo uporabljata neupravičeno, brez kakršne koli podlage. Opredelil je tudi svoje prikrajšanje, saj je navedel, da je višina prikrajšanja enaka višini najemnine, ki bi jo lahko dobil z oddajo zemljišča v najem. V zvezi s tem je predlagal postavitev izvedenca in cenilca. S tem je zadostil svojemu trditvenemu bremenu, na tožencema pa je bilo, da dokažeta nasprotno, to je da sta imela pravni naslov za uporabo nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo 190. člen OZ.

**O (ne)razdelni obveznosti in nesklepčnosti tožbe**

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moral biti prvotno postavljeni tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo zavrnjen zaradi nesklepčnosti. Uporabnina je res denarna terjatev, za katero praviloma velja, da je deljiva obveznost. Vendar pa je zahtevek za razdelno plačilo vključen v zahtevek za nerazdelno plačilo iste terjatve.2 Tožba (pred njeno spremembo oziroma delnim umikom) zato v tem delu ni bila nesklepčna, saj iz nje ne izhaja, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen.

**O ugovoru pasivne legitimacije**

10. Sodišče prve stopnje se je v 30. točki obrazložitve sodbe opredelilo do vprašanja javne poti. Zavzelo je stališče, da dokler je nepremičnina še vedno v zasebni lasti, tudi morebitna razglasitev poti za javno cesto oziroma javno pot z upravno odločbo ni zakonita, zato tretji na tej podlagi ne more pridobiti nobenih upravičenj na nepremičnini. Toženca ne zanikata, da je tožnik še vedno zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine.

11. Toženca sta tista, ki po navedbah tožnika uporabljata njegovo nepremičnino. Ali jo morda uporablja še kdo drug in na kakšni podlagi, na tožnikovo možnost uveljavljanja zahtevka proti njima ne vpliva.

**Sklepno**

12. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**Stroški pritožbenega postopka**

13. Ker gre za pritožbo zoper vmesno sodbo, je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških na podlagi 164. člena v zvezi s 165. členom ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 Tako tudi VSRS Sklep III Ips 19/2021 z dne 27. 7. 2021. 2 VSL Sklep I Cp 1100/2018 z dne 29. 8. 2018.