Jedro

Notranja informacija so lahko le resnični podatki. Zgolj govorice za opredelitev informacije kot notranje informacije ne zadostujejo, v nasprotnem primeru bi se namreč povsem razblinil značaj informacije, da je zares tudi informacija. Šlo bi namreč za pretvorbo informacije v lažnive podatke. Tako storilec po 243. členu KZ ne more sam „proizvesti“ notranje informacije, torej lažnivega podatka, s katerim bi lahko vplival na ceno vrednostnih papirjev na organiziranem trgu vrednostnih papirjev.

V primeru, da storilec sam znotraj svojega poslovnega sistema ustvarja navidezno umetno povpraševanje tako po vrednostnih papirjih kakor tudi z navideznimi knjižnimi operacijami zato, da s tem vpliva na ceno vrednostih papirjev na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, govorimo o manipulaciji na trgu vrednostnih papirjev in ne o zlorabi notranje informacije.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega J.S. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja zlorabe notranje informacije po 1. odstavku 243. člena KZ. Skladno z določilom 1. odstavka 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovih zagovornikov, proračun.

Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Vrhovna državna tožilka S.P. je v pisnem predlogu, podanem po 2. odstavku 445. člena ZKP, predlagala ugoditev pritožbi. S tem predlogom sta bila seznanjena obdolženec in eden od njegovih zagovornikov, ki je na predlog odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb državne tožilke pritožbeno sodišče sprejema pravilno oceno prvostopenjskega sodišča, da informacija, da Uprava G. ni seznanjena z nikakršno namero za prevzem, ne pomeni notranje informacije, ki jo vsebinsko določa Zakon o trgu vrednostnih papirjev. Kot je bilo že v razveljavitvenem sklepu navedeno, se člen 243 KZ – predmetno kaznivo dejanje zlorabe notranje informacije sicer neposredno ne sklicuje na predpise s področja zunaj kazenskega prava, vendar je poznavanje teh predpisov pomembno za razlago nekaterih izrazov v opisu tega kaznivega dejanja. Tako je iz Zakona o trgu vrednostnih papirjev mogoče razbrati vsebino posameznih pojmov, ki se pojavljajo tudi v opisu kaznivega dejanja zlorabe notranje informacije in sicer med drugim tudi pojem notranje informacije. Le-ta je po določilu 275. člena tedaj veljavnega Zakona o trgu vrednostih papirjev vsaka natančna informacija, ki se nanaša na enega ali več izdajateljev vrednostih papirjev ali na enega ali več vrednostih papirjev, ki še ni postala dostopna javnosti in ki bi, če bi postala znana javnosti, verjetno pomembneje vplivala na ceno vrednostih papirjev. Za natančno se šteje notranja informacija takrat, kadar se nanaša na obstoječa dejstva oziroma okoliščine ali na dejstvo oziroma okoliščine, za katere se utemeljeno pričakuje, da bodo nastopile ali pa na dogodke, ki so se zgodili oziroma se utemeljeno pričakuje, da se bodo zgodili. Notranja informacija so torej lahko le resnični podatki. Zgolj govorice za opredelitev informacije kot notranje informacije ne zadostujejo. V nasprotnem primeru bi se namreč povsem razblinil značaj informacije, da je zares tudi informacija. Šlo bi namreč za pretvorbo informacije v lažnive podatke. Tako storilec po 243. členu KZ ne more sam „proizvesti“ notranje informacije, torej lažnivega podatka, s katerim bi lahko vplival na ceno vrednostnih papirjev na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. Seveda pa storilec tudi v takem primeru ne bi smel ostati nekaznovan: če bi mu dokazali, da je ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi, bi lahko bil storilec kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ, sicer pa storilec kaznivega dejanja preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji po 236. členu KZ. V primeru, da npr. storilec sam znotraj svojega poslovnega sistema ustvarja navidezno umetno povpraševanje tako po vrednostnih papirjih kakor tudi z navideznimi knjižnimi operacijami zato, da s tem vpliva na ceno vrednostih papirjev na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, govorimo o manipulaciji na trgu vrednostnih papirjev in ne o zlorabi notranje informacije. Seveda je pa tudi manipulacija dejanje, ki ponudbo in povpraševanje izkrivi v korist nekaterih udeležencev na račun drugih udeležencev in poteka postopoma. Glede na navedeno ter dejstvo, da v obravnavani zadevi informacije v objavi dne 6.11.2002 zanikajo govorice o bližajočem se prevzemu družbe G. in se torej ne nanašajo na obstoječa dejstva oziroma okoliščine ali na dejstvo oziroma okoliščine, za katere se utemeljeno pričakuje, da bodo nastopile, ali pa na dogodke, ki so se zgodili oziroma se utemeljeno pričakuje, da se bodo zgodili, saj iz relevantne dokumentacije ne izhaja, da bi v družbi G. v kritičnem času razpravljali o temi, da družba E. oziroma katerakoli druga družba pripravlja prevzem družbe G., tudi po oceni pritožbenega sodišča predmetna informacija (da Uprava G. ni seznanjena z nikakršno namero za prevzem) nima pravne kvalifikacije notranje informacije, ki je konstitutivni element očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno izreklo oprostilno sodbo.

Ne glede na navedeno pa je pritrditi pritožbenim navedbam državne tožilke, da je sicer zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da je dokazano, da je bila javnost že pred začetkom borznega poslovanja dne 6.11.2002 obveščena v skladu s predpisi, da Uprava G. ni seznanjena z nikakršno namero za prevzem, kar izhaja iz objave v časopisu Finance z dne 5.11.2002 na spletni strani in iz istega članka Finance, objavljenega dne 6.11.2002. Določilo 66. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev namreč med drugim določa, da mora javna družba nemudoma objaviti pravne oziroma poslovne dogodke, ki se tičejo javne družbe ali vrednostnega papirja in ki bi lahko pomembneje vplivali na ceno vrednostnega papirja. O omenjenih poslovnih dogodkih pa je javna družba dolžna obvestiti Agencijo za trg vrednostnih papirjev, kadar se z vrednostnimi papirji te družbe trguje na katerem od organiziranih trgov, pa tudi borzo. Agencija za trg vrednostnih papirjev pa določi podrobnejšo vsebino, način in roke za objavo oziroma obvestila o omenjenih pravnih oziroma poslovnih dogodkih. Tako je v sklepu o podrobnejši vsebini in načinu objave sporočil javnih družb in to v 8. členu določeno, da mora javna družba obvestilo o pomembnem poslovnem dogodku objaviti na enega izmed naslednjih načinov in sicer v dnevniku, ki izhaja na celotnem območju Republike Slovenije ali pa v elektronski obliki, v skladu s pravili, ki jih določi Borza v splošnem aktu. Glede na navedeno in dejstvo, da je bila predmetna informacija, ki sicer nima pravne kvalifikacije notranje informacije, o čemer je bilo govora v predhodnem delu obrazložitve, objavljena dne 6.11.2002 ob 13.30 uri, na sistemu elektronskega obveščanja Ljubljanske borze, kot to določa borzni sistem, torej po zaključku borznega trgovanja dne 6.11.2002, je torej zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila javnost že pred začetkom borznega poslovanja dne 6.11.2002 obveščana o predmetni informaciji v skladu s predpisi.

Sodišče druge stopnje je po vsem navedenem zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP).