Jedro

Tožena stranka je s tem, ko je omejila uveljavljanje tožnikovih pravic na dokazovanje pravno pomembnih dejstev zgolj s pisnimi dokazili, bistveno kršila pravila postopka - 2. odstavek 159. člena ZUP, po katerem se kot dokazilo uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Ljubljana štev. ... z dne 1.10.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za splošne zadeve in družbene dejavnosti Občine ..., s katero je navedeni upravni organ zavrnil tožnikovo zahtevo o priznanju pravic po zakonu o civilnih invalidih vojne. Tožnik je v letu 1946 utrpel telesno okvaro zaradi sprožitve pištole, ki jo je razkazoval delodajalčev sin. Kot razlog za zavrnitev zahteve je organ prve stopnje navajal dejstvo, da tožnik ni predložil pisnih dokazil o okoliščinah nastanka okvare organizma za priznanje statusa civilnega invalida vojne. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pojasnila, da se po 93. členu zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev dejstva, da je bila rana ali poškodba zadobljena v okoliščinah iz 5., 6., 8., 11. in 13. člena istega zakona (za civilne invalide vojne v okoliščinah iz 2. člena zakona o civilnih invalidih vojne) ugotavlja le s pisnimi dokaznimi sredstvi. Izjava stranke in drugih oseb, ne glede na to, v kakšni obliki je dana, se ne šteje za pisno dokazno sredstvo. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zaradi zavrnjenega zahtevka zavrnila zato, ker je ugotovila, da iz priložene medicinske dokumentacije ni razvidna pravnorelevantna okoliščina za priznanje statusa civilnega invalida vojne po določbi 3. odstavka 2. člena zakona o civilnih invalidih vojne (žrtev vojnega materiala je nevojaška oseba, ki je dobila trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi poškodbe po zapuščenem vojaškem materialu).

Tožnik v tožbi navaja, da zaradi okvare organizma v letu 1946 doslej ni uveljavljal zahteve, da se mu prizna položaj civilnega invalida vojne in pravic iz tega položaja. Tožbo vlaga zaradi kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja varstvo pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi, kar pomeni, da niti zakon niti noben organ ne more izločiti nobenega dokaza, kar pa zakon o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev izključuje. Navedeni zakon namreč v 93. členu določa, da izjave stranke in drugih oseb ne morejo šteti kot dokazno sredstvo. Pravila o dokazovanju po zakona o splošnem upravnem postopku ne pridejo v poštev, ta zakon pa se uporablja le subsidiarno. Tožnik pisnih dokazov o poškodbi nima in jih ne more dobiti, ker je zadevni bolnišnični arhiv uničen. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, da sodišče odloči o tožnikovem statusu civilnega invalida vojne ter da sodišče ugotovi, ali je določilo 93. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov vojne in družin padlih borcev naravnano na dejstva, ki so se zgodila v okoliščinah iz 5., 6., 8., 11. in 13. člena istega zakona.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in v njej navedenih razlogih, ki jih glede zatrjevanih kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije dopolnjuje: Enako varstvo v smislu navedene ustavne določbe pomeni, da se vsakogar obravnava enako v enakih situacijah, v mejah zakona. Zakon o splošnem upravnem postopku, ki kot dokaz dovoljuje tudi zaslišanje prič, se v postopku za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne uporablja le subsidiarno, če posebni zakon ne določa drugače. In ker je z zakonom o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev določeno, da se izjave stranke in drugih oseb ne morejo šteti kot dokaz, pravila o dokazovanju po zakonu o splošnem upravne postopku tako ne pridejo v poštev. Zato tožena stranka predlaga, da se tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je s tem, ko je omejila uveljavljanje tožnikovih pravic na dokazovanje pravno pomembnih dejstev zgolj s pisnimi dokazili, bistveno kršila pravila postopka - 2.odstavek 159. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZUP , Uradni list SFRJ štev. 47/86, prečiščeno besedilo), ki določa: kot dokazilo se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine, reprodukcije listin, priče, izjave strank, izvedenci, ogledi. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi sicer sklicevala na 8. člen zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS štev. 56/92) in 93. člen zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ štev. 31/86, 44/89, 87/89, 20/90, 42/90), ker je 93. člen pravkar navedenega zakona omejil dokazovanje odločilnih dejstev le na pisne dokaze. Vendar pa je že sam zakon o civilnih invalidih vojne vseboval izjemo v 9. členu, po katerem je bilo omogočeno dokazovanje z vsemi možnimi dokaznimi sredstvi samo tistim, ki so si šele na podlagi tega zakona pridobili možnost uveljavitve statusa in pravic civilnega invalida vojne. Čeprav tožena stranka kakor tudi organ prve stopnje nista ugotovila, ali spada tožnik v skupino oseb, na katero se nanaša 8. člen, ali pa v skupino oseb, na katero se nanaša 9. člen navedenega zakona, je navedeno razlikovanje glede na odločbo, ki jo je sprejelo Ustavno sodišče Republike Slovenije štev. ... z dne 31.3.1994 (Uradni list RS štev. 21/94) v postopku za oceno ustavnosti 8. in 9. člena zakona o civilnih invalidih vojne, postalo nepomembno. Ustavno sodišče je namreč z navedeno odločbo določbi 8. in 9. člena navedenega zakona razveljavilo, kolikor v postopku za uveljavljanje statusa in pravic civilnega invalida vojne in pravic družinskih članov ne dopuščata vsem upravičencem dokazovanja po pravilih, ki jih določajo predpisi o splošnem upravnem postopku. Razveljavitev navedenih določb učinkuje tako, da za vse upravičence, in ne le za nekatere, veljajo pravila dokazovanja brez omejitev skladno z določbami zakona o splošnem upravnem postopku. Odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije pomeni, da se razveljavljeni del zakonskih določb ne more uporabiti v postopkih, ki do dneva objave odločbe Ustavnega sodišče Republike Slovenije niso bili pravnomočno končani. V obravnavani zadevi pa doslej še ni bilo pravnomočno odločeno.

Po 1. odstavku 135. člena ZUP je treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Kršitev 2. odstavka 159. člena ZUP je imela za posledico tudi kršitev 135. člena ZUP, dejansko stanje pa je bilo zaradi tega nepopolno ugotovljeno, med drugim tudi dejstvo, ali gre pri tožniku za poškodbo po zapuščenem vojaškem materialu v smislu 2. odstavka 2. člena zakona o civilnih invalidih vojne.

Zaradi navedenih bistvenih kršitev pravil postopka sodišče ni moglo preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče je spoznalo, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora zato, ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene in ker niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ štev. 4/77, 60/77 in Uradni list RS štev. 55/92), ki ga je sodišče, enako kot zakon o splošnem upravnem postopku, uporabilo kot predpis Republike Slovenije v zvezi s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I).