Jedro

Vprašanje, za kakšno vrsto oporoke gre, je pravno in ne dejansko vprašanje.

Če oporoka ustreza obličnim zahtevam za lastnoročno oporoko, je pravno nepomembno, če sta se priči nanj podpisali v nasprotju s 64. členom ZD.

Pritožniki se sklicujejo tudi na izvedenkino skepso, češ da ne more z gotovostjo „stati za svojim mnenjem.“ Gotovost je filozofsko (spoznavoslovno) nedosegljiv standard. Določena mera skepse (ki jo izraža tudi sama izvedenka) je lastna slehernemu spoznanju. V tej pravdi pa je vendarle zanesljivo to, da so izvedenkine ugotovitve precej bolj verjetne kot ne. Čim pa je tako, pa pravilo o objektivnem dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP nikakor ne more doleteti tožene stranke. Najprej že zato, ker ob izčrpanih razpoložljivih dokazih dokazni standard tolikšne pretežne verjetnosti zadošča in torej ne gre za položaj non liquet.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi zavrnilo tožbeni zahtevek, da se oporoka po pokojni F. K., sestavljena dne 25. 7. 2002, razveljavi. Obenem je tožnikom naložilo povrnitev 2.111,14 EUR pravdnih stroškov toženkama.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP (1). Predlagala je, da Višje sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo priglašene stroške zastopanja, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da bi se sodišče moralo ukvarjati z dejanskimi vprašanji oporočne sposobnosti zapustnice in s sposobnostjo biti oporočna priča, ne pa s pravnimi vprašanji o obliki oporoke. Sodišče je tudi napačno presodilo, da gre za lastnoročno oporoko, čeprav ne razpolaga z grafološkim znanjem. Mnenje izvedenke, ki ga je sodišče sprejelo in na njegove ugotovitve oprlo sodbo, je v popolnem nasprotju z listinami in izpovedbami prič. Ugotovitve v mnenju so protispisne, ker je v spisovni dokumentaciji zabeležka, da je zapustnica dementna. Sodišče je s tem, ko se je oprlo na ugotovitve izvedenke, storilo bistveno kršitev postopka, ker je odločitev o oporočni sposobnosti prepustilo izvedenki. Poudarja še, da dejstvo, da zapustnici ni bila odvzeta opravilna sposobnost ali da ni bila nameščena v dom starejših občanov (DSO), nikakor ne izkazuje stanja, da je bila v času naprave oporoke oporočno sposobna.

3. Tožena stranka je podala odgovor na tožbo v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vprašanje, za kakšno vrsto oporoke gre, je pravno in ne dejansko vprašanje. Stališče sodišča prve stopnje, da sporna oporoka ustreza pojmu lastnoročne oporoke, je materialnopravno pravilno. Zmotne so pritožbene navedbe, da bi se sodišče moralo ukvarjati zgolj s spornimi dejanskimi vprašanji in da je s tem, ko je ugotovilo, da gre za veljavno lastnoročno oporoko, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica navaja, da niti iz zapisnika niti iz prekinitvenega sklepa zapuščinskega sodišča ne izhaja, da bi šlo pri sporni oporoki za kaj drugega kot za pisno oporoko pred pričama (64. členu ZD) (2). Šele tekom postopka je bilo iz izpovedb prič ugotovljeno, da v primeru izpodbijane oporoke ne gre za oporoko pred pričama, temveč za lastnoročno oporoko. Tega pa po mnenju tožnice sodišče ni smelo sanirati tako, da je odločilo, da gre v konkretnem primeru za lastnoročno oporoko.

6. Vprašanje ali nek zapis glede na svojo obličnost lahko predstavlja oporoko v smislu 62. člena ZD je, kot rečeno, materialnopravno vprašanje. Med strankama je nesporno, čemur v pritožbi pritrjuje tudi tožnica, da zapis pokojne F. K. z dne 25. 7. 2002 predstavlja njeno poslednjo voljo. Ali na osnovi tega zapisa lahko pride do pravnih posledic, oporočnega dedovanja, je materialnopravno vprašanje na katerega mora sodišče po načelu iura novit curia odgovoriti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zapis izpolnjuje predpisane pogoje iz 63. člena ZD in da gre za veljavno lastnoročno oporoko. Tu ne gre za »sanacijo«, kot to zmotno meni tožnica, temveč za ugotovitev, da zapis za katerega se obe stranki strinjata, da predstavlja zapustničino poslednjo voljo, ustreza obličnostim, ki jih zakon zahteva za veljavnost oporoke.

7. Pritožbene navedbe, češ da sodišče ni ugotavljalo, ali je sporno oporoko res zapisala zapustnica, ker za to sodišče sploh nima ustreznega grafološkega znanja, so neutemeljene. Vprašanje pristnosti zapisa namreč sploh ni bilo predmet te pravde. Predmet te pravde bi bilo, če bi tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek, da sporni zapis sploh ni zapustničina oporoka, te navedbe nadalje oprla na dejstveno tezo, da gre za ponaredek in predlagala izvedbo ustreznih dokazov. A takšne dejstvene podlage tožeča stranka ni podala (in tudi takšnega zahtevka ne). Zmotne so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče napačno presodilo, da gre za lastnoročno oporoko, ker ne razpolaga z grafološkim znanjem. V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Med strankama nikoli ni bilo sporno, tožnica tudi v pritožbi to izrecno poudari, da je zapis z dne 25. 7. 2002 poslednja volja pokojne F. K.. Tožnica verodostojnosti zapisa nikoli ni oporekala, niti ni zahtevala postavitve izvedenca grafološke stroke. Pritožbeni očitek, da bi izvedenca moralo imenovati sodišče samo, je neutemeljen in nima pravne podlage.

8. Tako ostane le še vprašanje, ali je oporoka veljavna tudi z vidika zapustničine oporočne sposobnosti. To vprašanje je bilo tudi sicer osrednje vprašanje te pravde.

9. Vprašanje oporočne sposobnosti je sodišče reševalo s tremi sklopi dokaznega gradiva: - z zapisi v zdravniških kartonih ter pomožnih zdravstvenih listinah (sporočila itd.); - z zaslišanjem prič, izvedenih prič in stran; - s pomočjo izvedenke.

10. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je zgledna. Sodišče prve stopnje se ni sprenevedalo pred tem, da gre za mejni dejanski primer. To je terjalo, da se v dokazni oceni opredeli do vseh tistih dokaznih gradnikov, ki govorijo o zapustničini demenci. Dejanski sklep sodišča prve stopnje je, da je bila v času sestave oporoke zapustnica že v začetni fazi demence, ki se je kasneje stopnjevala v srednjo fazo. Sodišče prve stopnje je skupaj s strokovno pomočjo izvedenke nazorno pojasnilo, kaj pomeni začetna faza demence, kako se kaže in kaj to pomeni z vidika vprašanja biti sposoben za razsojanje in zavedati se pomena svojih oporočnih razpolaganj ter z vidika vprašanja hoteti razpolagati.

11. Dokazna ocena sodišča prve stopnje tako celovito zajame vse izpovedbe, ki se nanašajo na znake naraščajoče demence skozi čas ter samo dinamiko bolezni. Takšna dokazna ocena predstavlja notranje nenasprotujočo si celoto, ki jo pritožbeno sodišče sprejema.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, češ da so ugotovitve izvedenskega mnenja v nasprotju z listinami in izpovedbami prič. Drži, da se v spisovni dokumentaciji nahaja tudi zaznamba glede pokojne F. K. z zapisom „dementna“. Izvedensko mnenje je ta podatek upoštevalo in ga pojasnilo, dodatna pojasnila pa je nudila izvedenka, ko je bila dodatno zaslišana. Šlo je za zabeležko, ki pa ne pomeni diagnoze. Motnje spomina in drugi znaki demence niso zabeleženi ob drugih obiskih v tem časovnem obdobju (posebej pomembni so s tega vidika zapiski patronažne sestre na dan sestave oporoke). Izpodbijana sodba ima glede tega vprašanja prepričljive razloge, celovito oceno vseh dokazov in razlago razmerja med tem zapisom in ostalimi dokazi. Diagnoza, da gre za demenco na eni strani, in zapis z uporabo splošnega jezika (ki vključuje izraz demenca) na drugi strani, sta dve različni stvari.

13. Tožnica na več mestih v pritožbi zatrjuje, da so ugotovitve sodišča oziroma izvedenke protispisne. Pritožba si protispisnost napačno razlaga. Protispisnost ni podana, če so celovito in pravilno ocenjeni vsi relevantni dokazi, sodišče pa pojasni, zakaj nekaterim izmed njih v celoti sledi, drugim pa ne. Protispisnosti tudi ni, če gre za dokazno interpretacijo listinskega gradiva. Tožnica ponuja lastno dokazno oceno, ko dokazom, ki jih je sodišče presodilo in pretreslo, pripiše drugačen pomen in težo, vendar s tem v pritožbi ne more uspeti.

14. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče odločitev o oporočni sposobnosti zapustnice prepustilo izvedenki. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhajajo ugotovitve izvedenskega mnenja. Iz njega izhaja, da je bila pokojna F. K. v juliju 2002 sposobna razumeti vsebino, pomen in pravne posledice sestave oporoke in sposobna oblikovati in izraziti svojo resnično in svobodno voljo v zvezi s svojo zapuščino. Na takšni podlagi je sodišče prve stopnje napravilo pravilen sklep, da je bila zapustnica oporočno sposobna. Sodišče se je na mnenje izvedenke pravilno oprlo v delih, ki so predmet posebnih znanj in nato pravno pravilno sklepalo o oporočni sposobnosti.

15. Zapustnici ni bila odvzeta opravilna sposobnost in ni bila nameščena v dom starejših občanov (DSO). Pritožba ima prav, da to samo po sebi še ne pomeni, da je bila zapustnica oporočno sposobna. A navedeni dejstvi še toliko manj govorita o nasprotnem. Pravilo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP terja, da tisti, ki nekaj zatrjuje, to dokaže. Sodišče pa nato odloča na podlagi razpoložljivega dokaznega gradiva. Navedeni dejstvi sta bili zgolj del celotnega dokaznega mozaika in ne nosilni dokazni argument. 16. Pritožniki se sklicujejo tudi na izvedenkino skepso, češ da ne more z gotovostjo „stati za svojim mnenjem.“ Gotovost je filozofsko (spoznavoslovno) nedosegljiv standard. Določena mera skepse (ki jo izraža tudi sama izvedenka) je lastna slehernemu spoznanju. V tej pravdi pa je vendarle zanesljivo to, da so izvedenkine ugotovitve precej bolj verjetne kot ne. Čim pa je tako, pa pravilo o objektivnem dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP nikakor ne more doleteti tožene stranke. Najprej že zato, ker ob izčrpanih razpoložljivih dokazih dokazni standard tolikšne pretežne verjetnosti zadošča in torej ne gre za položaj non liquet. Drugič pa zato, ker je tisti, ki svoj zahtevek opira na dejstvo zapustničine oporočne nesposobnosti, tožeča in ne tožena stranka. Če bi torej že bil podan položaj non liquet (pa ni podan), potem bi pravilo 215. člena ZPP (pravilo o sklepanju po pravilu o dokaznem bremenu) zadelo tožečo in ne toženo stranko. A kot rečeno, v obravnavani zadevo je bilo s pretežno verjetnostjo zavrnjeno tisto, na čemer je tožeča stranka utemeljevala svoj pravni sklep o oporočni nesposobnosti.

17. Ker navedbe, ki jih v pritožbi zatrjuje tožnica, niso utemeljene, podana pa tudi ni nobena od kršitev na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s poznejšimi spremembami).

(2) Zakon o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 23/1978 s poznejšimi spremembami).