Jedro

Tožena stranka je z nezakonito razrešitvijo tožnika s funkcije direktorja posegla tudi v njegovo duševno celovitost oziroma osebnost, ki jo je svet zavoda kot organ delodajalca dolžan varovati in spoštovati na podlagi 44. člena ZDR. S to določbo so varovane nepremoženjske dobrine delavca v delovnem razmerju. Ker se po določbi drugega odstavka 184. člena ZDR odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem (osebnostnih) pravic iz delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je tožnik upravičen tudi do odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdita izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2012 do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2012 do plačila (II. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se ustavi postopek za plačilo zneska 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2012 do plačila (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.300,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter da tožena stranka in stranska intervenientka sami krijeta svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ter zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sklepa. Uveljavlja vse pritožbene razloge: bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podredno, da izpodbijano odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da sama kršitev osebnostnih pravic še ni podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Tožnik bi moral zahtevek oblikovati tako, da bi vseboval trditve o posameznih oblikah nepremoženjske škode. Tožnik ni konkretiziral vsebine posameznih oblik pravno priznane nepremoženjske škode zaradi nezakonite razrešitve tako, da bi bilo mogoče presoditi pomen prizadete dobrine. Zato je sodišče zmotno uporabilo določbo 179. člena OZ.

Tožena stranka trdi, da dokazna ocena izpovedi tožnika, osebne zdravnice in izvedenskega mnenja ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni navedlo, katere konkretne zdravstvene težave je upoštevalo pri dosojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Številne zdravstvene težave, o katerih je izpovedal tožnik, niso bile vključene v trditveno podlago tožbe. Zato je sodišče z upoštevanjem tožnikove izpovedi pri odmeri nepremoženjske škode kršilo 7. člen ZPP.

Meni, da izvedensko mnenje ni obrazloženo, da je pavšalno, in ga ni mogoče preizkusiti. Izvedenec ni odgovoril na vsa vprašanja in pripombe tožene stranke. Sodni izvedenec ni pojasnil, katere konkretne duševne bolečine naj bi tožnik trpel, niti ni natančno razmejil deleža bolečin v trajanju treh tednov, ki so se odražale na čustveni oziroma psihosomatski ravni. Tožena stranka očita izvedencu, da ni pojasnil, ali je tožnikova izpoved o duševnih bolečinah verodostojna. Izvedenec in sodišče se nista opredelila do dejstva, da ima tožnik že vrsto let, tj. od 24. 1. 2012 dalje, težave s krvnim pritiskom. Zdravstvenih težav tožnika ni mogoče pripisati razrešitvi tožnika z mesta direktorja tožene stranke. Trdi, da so v mnenju izvedenca nasprotja in pomanjkljivosti, ki se jih ni dalo odpraviti niti z zaslišanjem izvedenca. Ker sodišče na zahtevo tožene stranke ni postavilo drugega izvedenca, je podana kršitev 254. člena ZPP.

Zatrjuje, da je sodišče neutemeljeno razmejilo dosojeno odškodnino po različnih oblikah nepremoženjske škode, čeprav tega po pojasnilu izvedenca ni mogoče storiti. Pri tem sodišče ni pojasnilo, katere konkretne tožnikove zdravstvene težave je upoštevalo pri posameznih postavkah nepremoženjske škode, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Glede na to, da je tožnik obiskal osebno zdravnico šele en mesec po škodnem dogodku, po mnenju tožene stranke očitno ni utrpel izrazitih in hudih bolečin zaradi razrešitve s položaja direktorja. Pred obiskom osebne zdravnice pa se je tožnik posvetoval z dr. A.A., ki pa glede zdravstvenega stanja tožnika ni ukrepal. Tožena stranka poudarja, da tožnik v času od 25. 10. 2012 do 8. 11. 2012 ni bil v bolniškem staležu, čeprav je izvedenec navedel, da je bil tožnik v navedenem času "okupiran in ohromljen" zaradi intenzitete duševnih bolečin (in torej ni zmogel obiskati zdravnika), obenem pa je bil očitno dovolj zdrav in sposoben, da je ves čas hodil v službo. Ker s tem v zvezi sodišče toženi stranki ni dovolilo postavljati nadaljnjih vprašanj izvedencu, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka trdi, da je zaradi tožnikovega odlašanja z obiskom osebne zdravnice nastala večja škoda, kot bi bila sicer, oziroma da nepremoženjska škoda tožniku, če bi ukrepal takoj, sploh ne bi nastala. Zato uveljavlja ugovor deljene odgovornosti. Po mnenju tožene stranke je glede na kratko obdobje 14 dni in upoštevaje podobna primera odškodnin zaradi krivih kazenskih ovadb previsoko odmerjena odškodnina v znesku 7.000,00 EUR, ki ne ustreza standardu pravične odškodnine po 179. členu OZ.

Tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Meni, da je potrebno pri vrednosti spora izhajati iz prvotnega tožbenega zahtevka v višini 25.000,00 EUR. Ker je sodišče tožniku dosodilo znesek 7.000,00 EUR, njegov uspeh v tem sporu znaša 28 %, kar bi moralo sodišče upoštevati pri odločitvi o stroških postopka. Po mnenju tožene stranke se določba 38. člena ZDSS-1 nanaša zgolj na primer, ko tožnik uspe s pretežnim delom tožbenega zahtevka. Sodišče bi moralo izračunati potrebne stroške obeh strank, nato pa ob upoštevanju uspeha naložiti tožniku povrnitev sorazmernega dela stroškov tožene stranke in stranske intervenientke.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe in odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih navaja pritožba, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

6. V obravnavani zadevi je o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče prve stopnje odločalo tretjič, potem ko je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 78/2017 z dne 13. 4. 2017 pritožbi tožnika ponovno ugodilo in zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi zmotne materialno pravne presoje, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna zaradi nezakonite razrešitve s položaja direktorja, z napotkom, da ugotovi vrsto in obseg nastale nepremoženjske škode kot posledice nezakonite razrešitve, o kateri je bilo pravnomočno razsojeno s prvostopenjsko sodbo opr. št. I Pd 1594/2012 z dne 28. 1. 2015. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dopolnilo dokazni postopek in tožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 7.000,00 EUR.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni v skladu z 8. členom ZPP in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP bi kvečjemu pomenilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, če bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ne pa bistvene kršitve, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede stopnje in obsega duševnih bolečin temelji na preverljivi, vestni in skrbni presoji vsakega pravno relevantnega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kar je skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Po vsebini pritožba ob sklicevanju na navedeno relativno bistveno kršitev uveljavlja svoje nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Tožnik je v postopku na prvi stopnji navajal, da mu je zaradi nezakonite razrešitve poleg materialne škode nastala tudi velika nepremoženjska škoda, ker je bilo z nezakonito razrešitvijo in zaradi objav v medijih poseženo v njegove osebnostne pravice in osebnostne pravice njegove družine ter v njegove življenjske aktivnosti, zatrjeval pa je tudi nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja in diskriminacije, ki ju je tožena stranka nad njim izvajala po razrešitvi. Trdil je, da je bilo s sprejetjem nezakonitega sklepa o razrešitvi poseženo v njegovo čast, dobro ime in ugled, v družinske odnose ter življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 78/2017 z dne 13. 4. 2017 ugotovilo, da je tožnik o tem podal pravočasno trditveno podlago, in sicer v tožbi ter pripravljalni vlogi z dne 9. 4. 2014, v kateri je med drugim navajal, da se ga zaradi nezakonite razrešitve in medijske pozornosti še vedno vsi izogibajo, da se je vsakodnevno prisiljen soočati z nezaupljivimi pogledi sodelavcev in kolegov v zdravstvu, da se po hodnikih šepeta, kako in zakaj so se ga pri toženi stranki znebili, in da ga obletavajo črne misli ter da je zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke osramočen, prizadet in užaljen.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožnik z navajanjem številnih zdravstvenih težav v svoji izpovedi prekoračil navedeno trditveno podlago, s čimer naj bi sodišče kršilo razpravno načelo. Tožnik je navedel ustrezne trditve o duševnih bolečinah zaradi nezakonite razrešitve, s čimer je zadostil svojemu trditvenemu bremenu. Ni pa tožnik dolžan navesti v vlogi prav vsake negativne posledice, ki jo zaradi škodnega dogodka trpi, temveč le bistvena dejstva o nepremoženjski škodi glede stopnje in trajanja duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic, ki jih lahko nato konkretizira v izpovedi. Očitek bistvene kršitve določbe 7. člena ZPP zato ni podan.

10. Ob upoštevanju navedene trditvene podlage je tožnik v ponovljenem sojenju od tožene stranke zahteval plačilo nepremoženjske škode, in sicer 7.200,00 EUR za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, 4.500 EUR za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice - posega v dostojanstvo, 900,00 EUR za strah in 900,00 EUR zaradi okrnitve osebnostne pravice - posega v tožnikovo celovitost ter predlagal postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče prve stopnje je sicer dosodilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo za vsako od posameznih postavk posebej tako, da je tožniku prisodilo 4.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, 2.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice do dostojanstva, 500,00 EUR za prestani strah in 500,00 EUR za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice do duševne celovitosti, čeprav se v primeru posega v osebnostno pravico delavca praviloma prisodi enotna odškodnina, ki zajema vse posledice, vezane na oškodovančevo osebnost. Le v posebnih, izjemnih primerih se lahko ločeno prisodi še odškodnina za posamezno drugo obliko škode.

11. Po presoji pritožbenega sodišča obravnavani primer ni takšen. Zato tudi niso relevantne pritožbene navedbe, da tožnik ni konkretiziral vsebine posameznih oblik nepremoženjske škode po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Sodni izvedenec psihiatrične stroke B.B., dr. med., je namreč pojasnil, da je potrebno poseg v čast in dobro ime tožnika, vpliv na občutek njegove duševne celovitosti in njegovo zaskrbljenost za posledice pri družinskih članih šteti kot del tožnikovih duševnih bolečin. Po mnenju izvedenca je vse navedeno prispevalo k celostnemu občutenju duševnih bolečin s pridruženimi psihosomatskimi težavami. Poudaril je, da posameznih oblik duševnega nelagodja ni mogoče odstotkovno razdeliti tako, da bi bilo mogoče določiti, v kolikšni meri je bil prizadet posamezen segment tožnikovega delovanja in kakšna je bila njegova intenzivnost. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedenec ni pojasnil, katere konkretne duševne bolečine naj bi tožnik trpel, in da bi moral jasno razmejiti, v kolikšnem deležu so se bolečine odražale na čustveni oziroma psihosomatski ravni. Zlasti ker je izvedenec pojasnil, da gre za isto simptomatiko, pri čemer se vrsta težav kaže predvsem v motnjah razpoloženja, nespečnosti in pomanjkanju apetita, sodišče pa tožniku ni prisodilo posebej odškodnine za telesne bolečine oziroma somatske težave. Glede na navedene strokovne ugotovitve izvedenca v obravnavanem primeru torej ni mogoče razmejiti duševnih bolečin, ki jih tožnik utrpi zaradi posega v posamezno osebnostno pravico, kot je to storilo sodišče prve stopnje, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve. Prisojena enotna odškodnina v znesku 7.000,00 EUR je primerna glede na vse tožnikove duševne bolečine, ki so se glede na naravo kršitve tožene stranke prepletale. V tem delu je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Nestrinjanje z vsebino izvedenskega mnenja, v katerem tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nejasnosti in nasprotij, ne pomeni, da gre za pomanjkljivo in pavšalno mnenje, ki ga ni mogoče preizkusiti, in ni razlog za neupoštevanje mnenja oziroma postavitev novega izvedenca. Tožena stranka namreč v pritožbi zgolj drugače kot sodišče prve stopnje interpretira izvedensko mnenje, s tem da ponuja lastno dokazno oceno izvedenskega mnenja in drugih izvedenih dokazov. Izvedenec je po pisnem izvedenskem mnenju, na katerega je dala tožena stranka pripombe, podal dopolnjeno ustno mnenje, v katerem je natančno in strokovno argumentirano odgovoril na pripombe tožene stranke. Strokovne ugotovitve izvedenca je sodišče prve stopnje nato korektno povzelo in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi sprejelo dokazne zaključke v 34. točki obrazložitve. Zato ne drži pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje le prepisovalo izvedensko mnenje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da težav s povišanim krvnim pritiskom ni mogoče pripisati škodnemu dogodku. Izvedenec je pojasnil, da je ob razrešitvi tožnika s funkcije direktorja prišlo do znatnega povišanja krvnega pritiska. Na pripombe tožene stranke je še pojasnil, da dejstvo, da je imel tožnik težave in da se je zdravil zaradi povišanega krvnega pritiska, ne pomeni, da se tožniku ob akutni stresni situaciji zaradi razrešitve nenadno ni zvišal krvni pritisk.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca. ZPP v 254. členu določa, da se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev. Mnenje drugih izvedencev se zahteva tudi, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Pogoj za postavitev novega izvedenca je torej ocena sodišča in ne stranke, da je mnenje izvedenca protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno, in se te pomanjkljivosti (nepravilnosti) ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca.

14. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za postavitev novega izvedenca zavrnilo kot neutemeljen, saj je izvedensko mnenje pravilno ocenilo kot popolno, strokovno in prepričljivo. Presodilo je, da je izvedenec svoje mnenje natančno pojasnil in odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, v njegovem mnenju ni našlo nobenih protislovij. Prav tako ni podvomilo v strokovnost dela izvedenca. S takšno presojo in razlogi prvostopenjskega sodišča se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Vztrajanje pri postavitvi drugega izvedenca za ugotovitev dejstev, ki jih je ugotovil že izvedenec, izhajajoč pri tem iz drugačne dokazne ocene izvedenskega mnenja, po svoji vsebini pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa samo po sebi ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Pritrditi je potrebno sodišču prve stopnje, da izvedensko mnenje v tej zadevi ni imelo takšnih pomanjkljivosti, da bi bilo potrebno imenovanje novega izvedenca, saj je bilo dejansko stanje za odločitev dovolj razjasnjeno. Stvar proste dokazne presoje sodišča pa je, ali bo glede na že izvedene dokaze in njihovo oceno izvajalo še nadaljnje dokaze.

15. Tožnik je bil z imenovanjem na položaj direktorja, torej na poslovodno funkcijo, in s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, s toženo stranko v različnih pravnih razmerjih, in sicer v statusnopravnem, obligacijskopravnem in delovnopravnem. Iz vsakega izmed teh izhajajo različne pravne posledice ter različne pravice, obveznosti in odgovornosti (prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 622/2009 z dne 21. 2. 2013). V obravnavanem primeru je bil sklep o razrešitvi tožnika, brez vsebinske obrazložitve, sprejet v nasprotju z 38. členom Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91 in nasl. - ZZ), ki določa, iz katerih razlogov je lahko razrešen direktor javnega zavoda. Tožnik je upravičen do odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonite razrešitve, torej zaradi nezakonite prekinitve statusnopravnega razmerja oziroma kršitve pogodbe. Gre za odškodnino na podlagi 239. člena do 243. člena OZ, ki ureja pogodbeno odškodninsko odgovornost. Ker je z nezakonito razrešitvijo prenehalo statusnopravno razmerje med strankama, tožena stranka obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 4. 8. 2009 - to je omogočanje opravljanja funkcije direktorja do izteka mandata - ni izpolnila (prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 309/2017 z dne 22. 1. 2019). Zato je bila tožniku prisojena odškodnina za premoženjsko škodo v višini 16.620,67 EUR, o čemer je bilo pravnomočno odločeno s sodbo opr. št. I Pd 1594/2012 z dne 25. 1. 2015. 16. Po oceni izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka z nezakonito razrešitvijo tožnika s funkcije direktorja posegla tudi v njegovo duševno celovitost oziroma osebnost, ki jo je svet zavoda kot organ delodajalca dolžan varovati in spoštovati na podlagi 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR). S to določbo so varovane nepremoženjske dobrine delavca v delovnem razmerju. Ker se po določbi drugega odstavka 184. člena ZDR odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem (osebnostnih) pravic iz delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je tožnik upravičen tudi do odškodnine za nepremoženjsko škodo. Prvi odstavek 243. člena OZ sicer določa, da ima upnik v primeru kršitve pogodbe pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička. Iz te določbe, ki omenja le navadno škodo in izgubljeni dobiček, je sicer mogoče izpeljati stališče, da je v primeru kršitve pogodbe izključena odškodnina za nepremoženjsko škodo. V novejših odločitvah Vrhovnega sodišča (glej odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 342/2014, II Ips 94/2015 in II Ips 160/2013 in II Ips 290/2017) je bila oškodovancem na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti povrnjena tudi nepremoženjska škoda.

17. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi posega v osebnostno pravico trpel tri tedne trajajoče hude duševne bolečine. Takšen dejanski zaključek sodišča prve stopnje potrjuje izvedeni dokaz z zaslišanjem tožnika kot mnenje izvedenca, ki je potrdil vzročno zvezo. Podlaga za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic ni le izvedensko mnenje, pač pa tudi subjektivno občutenje tožnika kot oškodovanca. Sodni izvedenec je subjektivno občutenje objektiviziral oziroma podal mnenje, da so duševne bolečine, ki jih oškodovanec zatrjuje, tudi objektivno utemeljene.

18. Za obstoj duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice ni nujno, da se te izkazujejo z medicinsko dokumentacijo. Niso odločilni razlogi, zaradi katerih tožnik ni takoj poiskal zdravniške pomoči pri osebni zdravnici, oziroma da jo je obiskal šele en mesec po dogodku. Že sama dalj časa trajajoča huda duševna stiska, ki je nastala zaradi nezakonite razrešitve (kot posledice nezakonitega postopka), predstavlja nepremoženjsko škodo. Tožena stranka je šele v pritožbenem postopku uveljavljala ugovor deljene odgovornosti tožnika za nastalo škodo. Navedbe o deljeni odgovornosti pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP, saj tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se tožnik v tem sporu ni skliceval na to, da bi se zdravil pri psihologu dr. A.A., temveč ga je kot znanca neformalno prosil za pomoč po nezakoniti razrešitvi s položaja direktorja. Drugačne pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi so neutemeljene. V postopku na prvi stopnji so bila tudi po presoji pritožbenega sodišča vsa sporna vprašanja o nepremoženjski škodi tožnika z odgovori in strokovnimi ugotovitvami izvedenca razjasnjena, sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, da je v okviru materialnega procesnega vodstva pristojno za to, da ne dopusti postavljanja vprašanj toženi stranki, ki za odločitev niso relevantna. Zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

19. Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno navaja, da sama kršitev osebnostne pravice ni zadostna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, ampak se morajo njene posledice manifestirati v obliki pravno priznane škode - v obliki duševnih bolečin. Denarna odškodnina za duševne bolečine se priznava, kadar obseg in trajanje duševnih bolečin opravičujejo, da se na ta način vzpostavi porušeno oškodovančevo psihično ravnotežje. V zvezi s kršitvijo obveznosti delodajalca, da varuje in spoštuje delavčevo osebnost po 44. členu ZDR, lahko pride na podlagi 179. člena OZ v poštev denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve osebnostnih pravic, pa tudi kršitve dostojanstva. Kot je bilo že obrazloženo, pa strogo razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode v obravnavanem primeru v veliki meri otežuje podobnost, medsebojna prepletenost in pogojenost negativnih posledic, ki so po ugotovitvah izvedenca nastajale pri tožniku. Zato je nelogično in neživljenjsko enotno škodo, ki je tožniku po razrešitvi nastajala na nepremoženjskem področju, razdeliti oziroma jo omejiti le na obdobje od 25. 10. 2012 do 8. 11. 2012. 20. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v previsokem znesku. Po izvedenih dokazih je sodišče ugotovilo, da je bila nezakonita razrešitev za tožnika nepričakovana. Tožnik s kršitvami oziroma nepravilnostmi, zaradi katerih je bil predčasno razrešen s funkcije direktorja, pred sejo, na kateri so ga razrešili, ni bil seznanjen. Tožena stranka mu namreč pred sejo ni vročila očitkov o kršitvah, zato tožnik tudi ni imel možnosti, da se o njih izjasni. Točke o tožnikovi razrešitvi ni bilo niti na dnevnem redu seje sveta zavoda dne 25. 10. 2012. Sporni sklep o razrešitvi pa tudi ni bil obrazložen, zato ni jasno, zaradi katerih nepravilnosti so tožnika sploh razrešili. Tožnik ni imel možnosti zagovora oziroma pravice do učinkovite obrambe kot temeljne pravice v postopku razrešitve. Svet tožene stranke te pravice tožniku ni zagotovil, hkrati pa se na opozorila pravnika ni odzval, in je kljub več kršitvam postopka izglasoval tožnikovo razrešitev. S tem so člani sveta zavestno in grobo kršili postopek razrešitve. Kot direktor tožene stranke je bil na zelo pomembni in s strani javnosti odmevni funkciji. Navedene okoliščine so pomembne za odmero odškodnine. Ob nezakoniti razrešitvi se je tožniku naglo zvišal krvni pritisk, bil je nespečen in je zaradi izgube apetita shujšal. Po pojasnilih izvedenca je imel tožnik samomorilske misli. Glede na objektivno zatrjevan poseg v tožnikovo osebnostno sfero in duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice prisojena odškodnina ne presega okvirov odmere pravične odškodnine, kot je opredeljena v 179. členu OZ. Enotna sodna praksa glede odmere odškodnine se v tovrstnih primerih, ko gre za nezakonite razrešitve, se doslej sicer še ni oblikovala. Zato primerjava s prisojenimi odškodninami za nepremoženjsko škodo v primerih krivih ovadb, na katera se tožena stranka v pritožbi sklicuje, glede na posebnosti obravnavanega primera ne more biti neposredno uporabljiva.

21. Sodišče je o stroških postopka odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP tako, da stranki krijeta svoje stroške postopka, stroške izvedenskega dela pa je naložilo v plačilo toženi stranki. Ugotovilo je, da je tožnik uspel s približno polovico zahtevka. Vendar pa ni upoštevalo, da se je uspeh strank v postopku spreminjal glede na spremenjeno vrednost spornega predmeta. Tožnik je v obravnavanem individualnem delovnem sporu s tožbo zahteval plačilo odškodnine v znesku 25.000,00 EUR. S pripravljalno vlogo dne 28. 4. 2016 je prvotni tožbeni zahtevek znižal na znesek 15.000,00 EUR. V drugem ponovljenem sojenju pa je tožnik odškodninski zahtevek še enkrat znižal, tako da je zahteval plačilo zneska 13.500,00 EUR.

22. Skladno z določbo drugega odstavka 155. člena ZPP se stroški odmerijo po tarifi, če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške. Po Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2009 in nasl. - ZOdvT), ki velja za odločitev o stroških v tej zadevi, se nagrade določajo v eurih glede na vrednost predmeta odvetniške storitve, v nespremenljivih zneskih ali v razponu dveh nespremenljivih zneskov (3. člen). Za spore, kot je obravnavani (za plačilo odškodnine v delovnem sporu), je odločilna vrednost spornega predmeta (12. člen in drugi ZOdvT). Če se vrednost spornega predmeta med postopkom spremeni, se to upošteva pri odmeri stroškov, pa tudi pri ugotavljanju uspeha strank v postopku. Zato je zmotno stališče pritožbe, da glede na prvotni tožbeni zahtevek, ki ga je uveljavljal s tožbo v višini 25.000,00 EUR, tožnikov uspeh v tem sporu znaša zgolj 28 %. Uspeh strank se namreč ugotavlja po posameznih fazah (glede na to, kdaj tekom postopka je bil tožbeni zahtevek znižan). Ker je tožnik uspel z zneskom 7.000,00 EUR, bi uspeh tožnika do prvega znižanja odškodninske terjatve znašal 28 %, do drugega znižanja odškodninske terjatve 47 % in po tretjem znižanju odškodninske terjatve 52 %. Ob takšnem izračunu uspeha strank po posameznih fazah postopka ter ob upoštevanju potrebnih stroškov strank v tem sporu in njihovem medsebojnem poračunu bi bila tožena stranka (zlasti zaradi dvakratnega uspeha tožnika v pritožbenem postopku) dolžna povrniti tožniku ob dosojenih stroških izvedenskega dela še ustrezen del drugih njegovih stroškov. Ker pa v zvezi z navedenim tožnik ni vložil pritožbe, pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka skladno s 359. členom ZPP ni posegalo.

23. Po določbi 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov, v celoti naloži delodajalcu. Prvi pogoj je, da mora delavec vsaj delno uspeti z zahtevkom, naslednji pogoj pa je, da zaradi delne zavrnitve zahtevka delavca niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba navedena pogoja v tem sporu izpolnjena, zato je v skladu z navedeno določbo stroške v znesku 1.300,12 EUR, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, tožena stranka dolžna v celoti povrniti tožniku. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej neutemeljene.

24. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP ter 1. točko 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

25. Pritožbeno sodišče je odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj navedbe niso bistveno pripomogle k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).