Jedro

Ker tožnik v kazenskem postopku ni uspel v celoti, ampak je bil s presežkom napoten na pravdo, je bil njegov zahtevek še odprt. Glede na ugotovljeno tožnikovo škodo in znesek, katerega je tožnik plačal ni mogoče sklepati, da bi obveznost v celoti prenehala (1. odstavek 295. člena ZOR) Kolikšen del obveznosti je toženec že izpolnil, pa je stvar dokaznega postopka, kar sta obe sodišči ugotovili in ne more biti predmet revizijske presoje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obsodilo toženo stranko na plačilo 118.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1992 dalje do plačila.

Toženec se je pritožil, vendar je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče ni pravilno ugotovilo vrednosti odškodnine, katero je toženec v kazenskem postopku pripoznal in pozneje plačal. Zato je sedanja odškodnina v celoti previsoka. Obe sodbi sprejemata oceno, da bi si tožnik za prejeti znesek lahko kupil smuči, vendar ne povesta kdaj. Pravilno bi bilo oceniti plačano vrednost iz časa, ko je bila izrečena kazenska sodba t.j.junija 1986 in ne oktobra 1987, ko je bil znesek plačan.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih stranka izrecno uveljavlja in tožena stranke ne uveljavlja nobene.

Revizijsko sodišče preizkuša sodbo sodišča druge stopnje glede uporabljenega materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Tako sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožena stranka plačala tožeči stranki takšen znesek denarja, da si je tožnik lahko kupil smuči srednje kvalitete, oz. da prejti znesek predstavlja približno 215 DEM. Glede tožnikove škode pa sta sodišči ugotovili, da je utrpel prelom nosne kosti, podpludbe ter odrgnine okoli levega očesa. Bil je operiran v anasteziji, tako da so mu oskrbeli in namestili nos, ter da je zato moral biti nekaj dni hospitaliziran. Po teh ugotovitvah je fizične bolečine skupno prestajal 4 tedne. Ob samem dogodku se je tožnik močno ustrašil ter ga je bilo tudi strah za izid zdravljenja.

Tožena stranka v reviziji zatrjuje zmotno uporabo 200.člena ZOR. Ob ugotovljenem dejanskem stanju revizijsko sodišče zaključuje, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 200.člen ZOR, ko je poleg protivrednosti 215 DEM, kar je tožnik že prejel (vse po tečaju in merilih na dan glavne obravnave), prisodilo iz naslova prestanih fizičnih bolečin še znesek 96.000,00 SIT in iz naslova duševnih bolečin zaradi primarnega in sekundarnega strahu 22.000,00 SIT. Tako se izkaže toženčev ugovor, da je skupna odškodnina previsoka (prejeti in prisojeni znesek), kot neutemeljen.

Revizija nadalje trdi, da je sodišče druge stopnje premalo upoštevalo že plačanih 100.000,00 din. Ker tožnik v kazenskem postopku ni uspel v celoti, ampak je bil s presežkom napoten na pravdo, je bil njegov zahtevek še odprt. Glede na ugotovljeno tožnikovo škodo in znesek, katerega je tožnik plačal, ni mogoče sklepati, da bi obveznost v celoti prenehala (1.odstavek 295.člena ZOR). Kolišen del obveznosti je toženec že izpolnil, pa je stvar dokaznega postopka, kar sta obe sodišči ugotovili in ne more biti predmet revizijske presoje (3.odstavek 385.člena ZPP).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).