Jedro

Zakonska določba gradbenemu inšpektorju ne daje pooblastila, da na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin, ki kažejo na nelegalno zgrajen objekt, tehta, ali sploh izreči ukrep ali pa namesto predpisanega morebiti izreči kakšen drug ukrep. Zato v primerih nelegalne gradnje tudi ne morejo biti utemeljeni ugovori o nesorazmernosti ukrepa. Zakonodajalec je namreč presojo sorazmernosti opravil že pri določitvi ukrepov, ki se v skladu z določbami ZGO-1 izrečejo v zvezi s posameznimi vrstami nedovoljene gradnje, upoštevajoč na eni strani vsebino (težo) nezakonitega ravnanja, na drugi strani pa varstvo javnega interesa na področju urejanja prostora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zaradi nelegalne gradnje objekta na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) odredila ustavitev nadaljnje gradnje lesenega objekta, ki je zgrajen za zemljiščih s parcelno številko 411 in 2311/2, obe k.o. ... Naložila mu je, da objekt navedenih tlorisnih dimenzij, po višini obsegajoč pritlično etažo višine 2,5 m ter izkoriščeno podstreho s kolenčnim zidom, skritim pod kapjo, vse skupaj pokrito z dvokapno streho, na kateri sta umeščeni dve trapezni fičari, odstrani do 27. 1. 2011 ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje, za objekt pa je izrekla tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je na zemljišču parc. št. 411 pred izgradnjo lesenega objekta stal starejši objekt, zidan iz kamna ter z lesenim ostrešjem, za katerega si je tožnik pridobil odločbo o priglašenih delih, s katero so mu bila dovoljena vzdrževalna dela na starem objektu, in sicer na lesenem delu ostrešja in kritini, na električnih instalacijah, na tlakih in stropih ter zamenjava oken in vrat, to je dela, s katerimi se ne bo spremenila zunanjost, zmogljivost, namen in nosilne konstrukcije. Tožnik je leta 2002 objekt v celoti odstranil ter približno na njegovo mesto zgradil nov objekt in s tem prekoračil dovoljena vzdrževalna dela. S tem je posegel v zunanjost objekta, njegovo zmogljivost ter nosilno konstrukcijo. V ugotovitvenem postopku je bilo ugotovljeno, da za gradnjo zidanega objekta ni bilo predhodno pridobljeno gradbeno dovoljenje, kot to določa 3. člen ZGO-1. Posledično je obravnavani objekt nelegalna gradnja. V času gradnje je področje gradnje urejal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUNDPP) in Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 34/84 do Uradni list RS, št. 59/96, v nadaljevanju ZGO), ki sta predpisovala dvostopenjski postopek, to je pridobitev lokacijskega dovoljenja po ZUNDPP ter pridobitev gradbenega dovoljenja po ZGO. Za gradnjo tovrstnih objektov pa je še vedno predpisano gradbeno dovoljenje. 197. člen ZGO-1 za obravnavan objekt ne velja, ker se je pričel graditi leta 2002 in ne pred letom 1967. Pojasni, zakaj objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, ki se lahko gradijo brez gradbenega dovoljenja. Ukrepe v primeru nelegalne gradnje določa 152. člen ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je izpodbijano odločbo dopolnil še s 7. točko izreka, ki opozarja tožnika, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljen po drugih osebah. V ostalem je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da ker je tožnik objekt, za katerega je pridobil odločbo o dovolitvi priglašenih del, v celoti odstranil in zgradil novega, bi moral za nov objekt pridobiti gradbeno dovoljenje. Odločba o dovolitvi priglašenih del se na gradnjo novega objekta ne nanaša, pač pa se nanaša na prejšnji, sedaj že odstranjeni objekt. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je sporni objekt dokončan že več kot 6 let, zato je izpodbijana odločba v delu, ko odreja, da mora ustaviti gradnjo, neizvršljiva in posledično nezakonita. Po 152. členu ZGO-1 mora odločba vsebovati tudi določbe o vzpostavitvi v prejšnje stanje. Izpodbijana odločba ne vsebuje odrejenega ukrepa v celoti, zato je nezakonita. Meni, da je inšpektor kršil določbe „Zakona o pravdnem postopku“, ker po 7. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni poučil tožnika o možnosti legalizacije objekta, ki je bil zgrajen leta 2004 in ga uporablja za stalno bivanje. V izpodbijani odločbi pa tudi ni pojasnjeno, zakaj inšpektor ni uporabil inšpekcijskih ukrepov iz 150. člena ZGO-1, temveč je odredil rušenje, kot da je rušenje spornega objekta nujno za zavarovanje javne koristi. Inšpektor niti ni navedel, niti utemeljil, v čem je javna korist, da se sporni objekt poruši. Predmetni objekt stoji na mestu starega objekta, zgrajenega pred letom 1967. Odrejeni ukrep je zato nesorazmeren kršitvi, zato je izpodbijana odločba v nasprotju z ZUP. Predlaga vpogled v upravni spis, zaslišanje inšpektorja ... in vpogled v fotografije starega in novega objekta. Predlaga, da naslovno sodišče po izvedeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano prvostopno odločbo ter posledično drugostopno odločbo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje objekta, zaradi česar je bila tožniku med drugim v skladu s 152. členom ZGO-1 odrejena ustavitev nadaljnje gradnje spornega stanovanjskega objekta in njegova odstranitev. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1).

V zadevi ni sporno, da je tožnik zgradil lesen objekt brez gradbenega dovoljenja, saj tega v tožbi ne prereka, čeprav se v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) lahko začne gradnja novega objekta šele na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

Sporno pa je, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj naj bi bil objekt dokončan že več kot šest let, ter ali so bili uporabljeni zakoniti ukrepi.

Sodišče uvodoma navaja, da lahko v skladu z 52. členom ZUS-1 tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Ti se upoštevajo kot tožbeni razlogi, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Ker iz obrazložitve odločb upravnih organov ne izhaja, da bi tožnik ugovore, ki jih navaja v tožbi, uveljavljal že v upravnem postopku, na primer v pritožbi, ter ni navedel razlogov, zakaj jih ni navedel že v upravnem postopku, še manj pa izkazal upravičenost za to, jih sodišče ni dolžno upoštevati kot tožbene razloge.

Ne glede na navedeno pa sodišče navaja, da je po 152. členu ZGO-1 gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje dolžan odrediti, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa je torej obligatoren, pri tem pa razen ustavitve, odstranitve in vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje oz. drugačne sanacije objekta ni predvidenih drugih ravnanj. Zakonska določba gradbenemu inšpektorju torej ne daje pooblastila, da na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin, ki kažejo na nelegalno zgrajen objekt, tehta, ali sploh izreči ukrep ali pa namesto predpisanega morebiti izreči kakšen drug ukrep, na primer ukrep iz 150. člena ZGO-1, ki ureja splošne materialnopravne okvire za določanje vsebine inšpekcijskih ukrepov. Zato v primerih nelegalne gradnje tudi ne morejo biti utemeljeni ugovori o nesorazmernosti ukrepa. Zakonodajalec je namreč presojo sorazmernosti opravil že pri določitvi ukrepov, ki se v skladu z določbami ZGO-1 izrečejo v zvezi s posameznimi vrstami nedovoljene gradnje, upoštevajoč na eni strani vsebino (težo) nezakonitega ravnanja, na drugi strani pa varstvo javnega interesa na področju urejanja prostora. Ustavitev nadaljnje gradnje je predvidena v vsakem primeru, torej tudi v primeru, ko je gradnja po mnenju investitorja že končana, vzpostavitev spornega zemljišča v prejšnje stanje pa izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 7. člen ZUP, v skladu s katerim morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice /.../. Gre za načelo v zvezi z vodenjem upravnega postopka, ne pa za določbo, ki bi organe zavezovale strankam dajati pravne nasvete v primerih njihovih nelegalnih dejanj.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Sodišče je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (da si tožnik za gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja), med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).