Jedro

Obveznost izročiti akceptni nalog je kavzalna obveznost. Plačilo katere obveznosti se z izročitvijo akceptnega naloga zavaruje, je stvar dogovora. To pomeni, da ni ovire, da se ne bi moglo zavarovati tudi plačilo neke tuje obveznosti. Vendar pa se lahko v zavarovanje izročeni bianco akceptni nalog izpolni samo v skladu z dogovorom. Akceptni nalog je namenjen za zavarovanje plačila točno določene obveznosti (in ni vrednostni papir). Zato ga upnik samega zase ne more prenesti na drugega. Ker je dolžnikovo naročilo (nalog) upniku, da izročeni akceptni nalog izpolni v skladu s pogodbo, osebno razmerje, upnik akceptnega naloga ne sme izročiti drugi osebi niti skupaj s terjatvijo, razen če mu dolžnik to dovoli ali če so ga k temu prisilile okoliščine. Upnik dobi naročilo (nalog) z razveznim pogojem, da bianco akceptni nalog izpolni in ga predloži dolžnikovi banki zaradi prenosa sredstev, če dolžnik ob dospelosti ne poravna svoje obveznosti. Če se ta pogoj izpolni in dolžnik svojo obveznost poravna, predno je upnik na podlagi akceptnega naloga dobil plačilo svoje terjatve, naročilo (nalog) neha veljati. Pravna podlaga, zaradi katere je upnik imel akceptni nalog, je s tem odpadla, zato mora akceptni nalog dolžniku vrniti. Če pa dolžnik svoje obveznosti ob njeni dospelosti ne poravna in upnik vnovči akceptni nalog, v vnovčenem delu ni več mogoče zahtevati vrnitve akceptnega naloga, niti ni več mogoče prepovedati njegovega vnovčenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s prvim sklepom (z dne 30.9.1994, opr. št. Rpg .....) zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker naj ne bi bila izkazana verjetnost, da obstoji upnikova terjatev na vrnitev akceptnega naloga. Z drugim sklepom (z dne 5.1.1995, opr. št. Rpg .....) pa je predlogu ugodilo in izdalo predlagano začasno odredbo.

Upnik naj bi namreč izkazal svojo terjatev (do dolžnika) na vrnitev akceptnega naloga. Dolžnik je zoper sklep o začasni odredbi vložil ugovor, ki pa ga je sodišče prve stopnje kot neutemeljenega zavrnilo.

Posojilno razmerje naj bi bilo namreč sklenjeno med F. M. kot posojilodajalcem in D. P. kot posojilojemalcem, ne pa med "njunima" podjetjema.

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora (zoper sklep o izdani začasni odredbi) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil dolžnik.

Predlagal je razveljavitev sklepa in zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe oziroma (podrejeno) razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v nov postopek. Pri tem za pritožbo ni priglasil stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v svojem sklepu z dne 22.11.1994, opr. št. Cpg 1579/94-3 navedlo, da iz posojilne pogodbe z dne 29.7.1994 (A4) izhaja, da sta pogodbo sklenila F. M. (kot posojilodajalec) in pok.

D. P. (kot posojilojemalec), oba kot fizični osebi in ne kot družbi z omejeno odgovornostjo, ki sicer nastopata kot stranki v obravnavani zadevi. Zato je bilo (po njegovem) vprašljivo, ali je tozadevni dolžnik (podjetje M.) bil isti, ki je bil na podlagi naročila pooblaščen izročeni akceptni nalog izpolniti in ga predložiti v vnovčenje. To je še vedno vprašljivo, vendar pa sedaj (po ponovljenem postopku) okoliščine, ki govorijo za obstoj upravičenja podjetja M. za predložitev akceptnega naloga v vnovčenje (v breme podjetja Mi.), prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju tega upravičenja.

Iz posojilne pogodbe z dne 29.7.1994 izhaja, da je posojilo najel pok. D. P. (kot fizična oseba), da pa je vračilo tega posojila zavaroval z akceptnim nalogom svoje družbe (Mi.). To izhaja iz akceptnega naloga št. C .... (A 1). To pomeni, da je družba Mi. dala zavarovanje za plačilo tuje obveznosti. Obveznost izročiti akceptni nalog je namreč kavzalna obveznost (podlago ima v osnovnem - glavnem razmerju, na podlagi katerega mora dolžnik upniku izpolniti denarno obveznost, njeno izpolnitev pa zavarovati z akceptnim nalogom).

Vendar pa je stvar dogovora, plačilo katere obveznosti se z izročitvijo akceptnega naloga zavaruje (takšno je stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu z dne 24.6.1992, opr. št. III Ips 34/92). Torej ni ovire, da se ne bi moglo zavarovati tudi plačilo neke tuje obveznosti, pri čemer pa je tudi za zavarovanje plačila te obveznosti izročeni bianco akceptni nalog potrebno izpolniti v skladu z dogovorom (takšno je stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi z dne 29.8.1991, opr. št. III Ips 22/91).

Akceptni nalog je namenjen za zavarovanje plačila točno določene obveznosti (in ni vrednostni papir). Zato ga upnik samega zase ne more prenesti na drugega. Ker je naročilo (nalog) osebno razmerje (primerjaj I. odst. 753. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), upnik akceptnega naloga ne sme izročiti drugi osebi niti skupaj s terjatvijo - razen če mu dolžnik to dovoli ali če so ga k temu prisilile okoliščine (primerjaj 2. odst. 753. člena ZOR). Iz ugovora z dne 20.1.1995 (redna št. 17) pa ravno izhaja, da naj bi bilo med F. M. in pok. D. P. ustno dogovorjeno, da se bo v primeru neporavnane obveznosti le-ta lahko poravnala s predložitvijo akceptnega naloga v vnovčenje preko podjetja M. - torej izhaja, da naj bi pok. D. P. dal dovoljenje za prenos akceptnega naloga skupaj s terjatvijo na družbo M. (za katero naj bi sicer po izpovedi na naroku z dne 20.12.1994 F. M. "založil" posojena sredstva).

Navedeno naj sodišče prve stopnje upošteva v ponovljenem postopku.

Sodišče druge stopnje je namreč (na podlagi 3. tč. 380. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 14. členom Zakona o izvršilnem postopku) pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Očitno je namreč, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava. Tega pa sodišče druge stopnje ni moglo popraviti (z morebitno spremembo izpodbijanega sklepa), saj o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi v skladu z 244. členom in 49. členom ZIP odloča sodišče prve stopnje, tj. tisto sodišče, ki je izdalo sklep o začasni odredbi.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje tudi upošteva, da je upnik naročilo (nalog) dobil z razveznim pogojem, kar pomeni, da lahko izročeni akceptni nalog izpolni in ga predloži dolžnikovi banki zaradi prenosa sredstev le, če dolžnik ob dospelosti ne poravna svoje obveznosti. Če se je ta pogoj izpolnil in je dolžnik svojo obveznost poravnal, predno je upnik na podlagi akceptnega naloga dobil plačilo svoje terjatve, naročilo (nalog) neha veljati in mora upnik akceptni nalog dolžniku vrniti, saj je odpadla pravna podlaga, zaradi katere ga je imel. Če pa dolžnikova obveznost ob dospelosti še ni bila poravnana in je upnik vnovčil akceptni nalog (v konkretnem primeru za 16.040,57 SIT - B 4), potem v vnovčenem delu akceptnega naloga ni več mogoče vrniti, niti ni več mogoče prepovedati njegovega vnovčenja.