Jedro

Župan občine je pristojen za imenovanje disciplinske komisije.

Čeprav 33. člen Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) določa, da občinski svet imenuje in razrešuje člane komisij in odborov občinskega sveta, to velja le za delovna telesa občinskega sveta in ne za komisijo, ki na drugi stopnji odloča o pravicah in obveznosti delavcev iz delovnega razmerja. V tem primeru je potrebno uporabiti določbo 46. člena ZDDO, ki določa, da člane te komisije imenuje vlada, v občini pa ima z vlado primerjiv položaj župan kot izvršilni organ občine.

Če med dejanji v disciplinski obtožbi in med dejanji, za katera je delavec spoznan za odgovornega, ni podana objektivna in subjektivna ideniteta, je odločba disciplinskaga organa oz. izrečena disciplinska sankcija nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod točko I. izreka izpodbijane sodbe razveljavilo sklep Mestne občine X. (v nadaljevanju MOX), št. 181-1/2002 z dne 24.10.2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnika in sklep disciplinske komisije tožene stranke, št. 181-1/2002-10 z dne 4.12.2002, s katerim je bil tožnikov ugovor zavrnjen. Nadalje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 6.12.2002 in mu še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, zaradi česar ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu za čas od dne 6.12.2002 do vrnitve na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, obračunati in izplačati pripadajočo plačo, kot bi jo prejemal, če bi delal ter odvesti vse davke in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečno zapadlih zneskov v plačilo. Pod točko II. izreka je zavrnilo del tožbenega zahtevka tožnika za izplačilo odškodnine v višini 6,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.2002 dalje, pod točko III. izreka pa odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zoper točki I. in III. izreka navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka ter predlagala spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka v celoti. V pritožbi je najprej ugovarjala načinu vodenja postopka pred sodiščem prve stopnje, ki je v konkretnem individualnem delovnem sporu obsežno ugotavljalo dejansko stanje ter zaslišalo številne priče, nato pa delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika iz formalnih razlogov. Glede vročitve zahteve za začetek disciplinskega postopka je navedla, da je tožnik sam izpovedal, da je bil seznanjen tako z začetkom disciplinskega postopka kot z očitanimi kršitvami, dodatnih navedb pa tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni podala, ker se to vprašanje ni postavilo kot sporno. Nadalje je spodbijala presojo pobude oziroma zahtevka za uvedbo disciplinskega postopka z dne 27.6.2002 in zahteve za ukrepanje z dne 1.7.2002, kajti sodišče prve stopnje je pri odločanju prezrlo listino v prilogi pod B36 z naslovom "Dopolnitev zahtevka" z dne

24.7.2002, v kateri je predhodna vloga inšpektorice (z dne

1.7.2002) izrečno označena kot zahteva za uvedbo disciplinskega postopka. O sestavi disciplinske komisije je navedla, da ne gre za komisijo kot delovno telo občinskega sveta, ki bi jo ta imenoval, pač pa je pristojnost za imenovanje članov disciplinske komisije podeljena županu, ki je vodja občinske uprave in ima v lokalni skupnosti primerljiv položaj z vlado na državnem nivoju.

Poleg tega iz dokaznega postopka izhaja subjektivni element očitane disciplinske kršitve tožnika, namreč njegov namen, da si z kampanjskim delom pridobi več prostega časa. Sicer pa bi sodišče prve stopnje moralo očitano ravnanje tožnika drugače pravno kvalificirati, saj ni vezano na pravno presojo disciplinskih organov tožene stranke. V zahtevi za začetek disciplinskega postopka z dne 1.7.2002 je bila tožniku očitana tudi zloraba položaja in prekoračitev pooblastil, o tem pa izpodbijana sodba nima razlogov.

Tožnik je na pritožbo podal najprej laičen odgovor, nato pa še po pooblaščencu. Sam je navedel, da pobude z dne 27.6.2002 in predloga z dne 1.7.2002 ni moč šteti za zahtevo za začetek disciplinskega postopka, v katerem tožnik niti ni bil zaslišan niti ni bil sestavljen ustrezen zapisnik. Poleg tega tožena stranka o disciplinskem postopku ni obvestila sindikata ter je napačno datirala odločbo disciplinske komisije, v kateri je naveden dan 3.12.2002, seja pa je potekala dne 4.12.2004, kar kaže na montirani proces. Po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo z dne 30.3.2005 pa je navedel, da je s tem, ko je ugovarjal zoper odločbi tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu, spodbijal tako formalno kot materialno pravilnost le-teh. Nadalje mu sama očitana disciplinska kršitev ni bila dokazana, saj pritožbe zoper domnevno nezakonito izdane plačilne naloge niso bile rešene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.

l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje sicer delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to ni vplivalo na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika.

Zmoten je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da županja tožene stranke ni imela pristojnosti za imenovanje disciplinske komisije, ker je to v pristojnosti občinskega sveta. Res je sicer, da občinski svet po določilu 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (Ur. l. RS, št. 72/93 in naslednji; v nadaljevanju ZLS) imenuje in razrešuje člane nadzornega sveta ter člane komisij in odborov občinskega sveta, vendar gre v tem primeru za njegova delovna telesa in ne za komisije, ki bi odločale o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja na drugi stopnji.

Kot pravno podlago je zato potrebno vzeti določilo 46. člena Zakon o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90 in naslednji; v nadaljevanju ZDDO), ki določa, da člane navedene komisije imenuje vlada. V lokalni skupnosti pa ima primerljiv položaj z vlado župan, ki je izvršni organ občine in po 2. odstavku 49. člena ZLS usmerja in nadzoruje delo občinske uprave, zaradi česar je pristojen za imenovanje članov disciplinske komisije, ki v disciplinskem postopku odloča o ugovorih zoper odločbe prestojnika. Ta njegova pristojnost sicer ni izrečno navedena v 51. členu Statuta Mestne občine X. (Ur. l. RS, št. 26/01 in 28/01), vendar je iz preostalih nalog župana moč ugotoviti, da njegov položaj v občini ustreza položaju vlade na državnem nivoju.

Ugotovitev, da je bila županja tožene stranke pristojna za imenovanje disciplinske komisije, pa ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, kajti sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka v obeh aktih, ki jih je štela za zahtevo za začetek disciplinskega postopka proti tožniku ("Zahteva za ukrepanje" z dne 1.7.2002 - priloga A14 in "Dopolnitev zahtevka" z dne 24.7.2002 - B36) ni ustrezno vsebinsko, časovno in pravno opredelila očitanih kršitev, kar je pomembno ne le zaradi individualizacije dejanja, temveč so na očitane storitve vezane tudi druge pravne posledice (nadaljevanje in ponavljanje kršitev, zastaranje, načelo "ne bis in idem", zagotavljanje učinkovite obrambe). Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da ne držijo navedbe tožene stranke v pritožbi, da je v "Dopolnitvi zahtevka" (B36) "Zahteva za ukrepanje" (A14) izrecno opredeljena kot zahteva za začetek disciplinskega postopka, saj tega iz nje ni moč razbrati.

Nadalje pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je očitano ravnanje tožnika določno opredeljeno le v aktu z naslovom "Zahtevek za uvedbo disciplinskega postopka" z dne 27.6.2002 (priloga A13) in bi ga bilo moč po vsebini šteti za zahtevo za začetek disciplinskega postopka. Vendar je omenjeni akt v konkretnem individualnem delovnem sporu predstavlja pobudo, na podlagi katere je morala oseba, pristojna za začetek postopka (inšpektorica) vložiti ustrezno zahtevo za začetek disciplinskega postopka. Na takšen pomen omenjenega akta kaže tudi dejstvo, da ni bil naslovljen na predstojnika tožene stranke, ki po določilu

47. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS; št. 15/90 in nadaljnji) odloča o disciplinski odgovornosti kot organ prve stopnje, marveč na inšpektorico B. C., ki je nato kot pristojna za vložitev zahteve za začetek disciplinskega postopka (49. člen ZDDO) na predstojnico naslovila listino z naslovom "Zahteva za vaše ukrepanje" (priloga A14). Iz vsebine slednjega akta pa, kot že navedeno, očitanih ravnanj ni moč določno ugotoviti, zato po svoji vsebini ne more predstavljati podlage za vodenje disciplinskega postopka.

Glede seznanjenosti tožnika z očitano disciplinsko kršitvijo, protožbeno sodišče soglaša z zaključkom iz izpodbijane sodbe, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da bi vse navedene akte, ki so predstavljali podlago za vodenje disciplinskega postopka, tožniku vročila. Le-to bi bila dolžna dokazati s predložitvijo vročilnic ali na drug ustrezen način tako, da bi bilo moč brez dvoma ugotoviti, ali in kdaj je tožniku vročila zahtevo za začetek disciplinskega postopka, kljub dejstvu, da tožnik sicer seznanjenosti z očitanimi kršitvami ni ugovarjal.

Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega pritrjuje zaključkom iz izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni dokazala na podlagi katere listine je začela disciplinski postopek proti tožniku in da je bila ta listina tožniku tudi vročena. Neutemeljene so tako njene pritožbene navedbe, da pred sodiščem prve stopnje v tej smeri ni podala dodatnih navedb in predlagala dokazov, ker se vprašanje seznanjenosti tožnika z začetkom disciplinskega postopka ni pojavilo kot sporno. Tožena stranka bi morala po pravilu o dokaznem bremenu dokazati vse okoliščine, na podlagi katerih bi bilo moč ugotoviti, da je vodila disciplinski postopek skladno z zakonom. Ker tega ni dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da njeno postopanje ni bilo zakonito.

Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da opis dejanja v nobenem izmed navedenih aktov (priloge A13, A14 in B36) ni enak zapisu v

1. odstavku obrazložitve odločbe št. 181-1/2002 z dne 30.10.2002 (priloga A2), s katero je bilo na prvi stopnji odločeno o disciplinski odgovornosti tožnika. Dopolnitev zahteve za začetek disciplinskega postopka nadalje tudi ni omenjena v odločbah, s katerima je tožena stranka tožniku izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja oziroma zavrnila njegov ugovor. Ker tako v konkretnem individualnem delovnem sporu ni podana identiteta med obtožbo in obsodbo v disciplinskem postopku, sta izdani odločbi tožene stranke nezakoniti tudi iz tega razloga.

Ker je tožena stranka s tem, ko disciplinskega postopka ni vodila na podlagi zahteve, kot izhaja iz določila 49. člena ZDDO oziroma, ko ni dokazala vročitve listin (A13, A14 in B36), ki so predstavljale podlago za ugotavljanje disciplinske kršitve tožnika, zagrešila absolutne bistvene kršitve disciplinskega postopka, sta z izpodbijano sodbo pravilno razveljavljeni izdani odločbi št. 181-1/2002 z dne 24.10.2002 in št. 181-1/2002-10 z dne 4.12.2002. Pri tem je nadaljna meritorna presoja citiranih odločb nepotrebna in sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, ali je tožnik očitane kršitve res storil. Pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni bilo vezano na pravno kvalifikacijo disciplinskih organov sicer držijo; je bilo pa v celoti vezano na opis očitanega ravnanja. Ker pa v konkretnem individualnem delovnem sporu disciplinska organa tožene stranke disciplinskega postopka nista vodila na podlagi ustrezne zahteve za začetek disciplinskega postopka, iz katere bi bilo moč ugotoviti, na podlagi katerega dejanskega stanja se tožniku očita disciplinska kršitev, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje pravilno ni posegalo v pravno kvalifikacijo disciplinskih organov tožene stranke. Ob tem še dodaja, da je bila v disciplinskem postopku presojana le kršitev iz 1. alinee 1. odstavka 45. člena ZDDO; za navedeno je bil tožniku z odločbo z dne 24.10.2004 (priloga A2) izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, iz "Zahtevka" z dne 27.6.2002 (priloga A13) pa izhaja, da se tožniku poleg tega očita tudi storitev disciplinske kršitve iz 5. alinee 1. odstavka citiranega člena.

Zaključkov iz izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni dokazala protipravnega namena tožnika in pritožbenih navedb tožene stranke glede tega, pritožbne sodišče ni presojalo, ker za odločitev v presojanem individualnem delovnem sporu niso relevantne.

Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem individualnem delovnem sporu sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja o pristojnosti za imenovanje disciplinske komisije, vendar je nadalje pravilno razsodilo, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke nezakoniti.

Posledično je utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu delu tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na vpis delovne dobe v delovno knjižico in na obračun ter izplačilo plače za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo k toženi stranki.

Ker je izdana sodba sodišča prve stopje pravilna in zakonita, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), saj niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka

165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnika pa ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.