Jedro

Ko je R. H. zatrdil, da kupnine od tožencev za sporno nepremičnino ni prejel, je postalo jasno, da toženca svoje obveznosti ne bosta izpolnila (127. člen ZOR) in sta zato tožnika pogodbo glede sporne nepremičnine razdrla in zahtevala vrnitev že plačane kupnine v zvezi s sporno nepremičnino (drugi odstavek 132. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da v roku 15 dni tožnikoma nerazdelno plačata 4.791,40 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti tega zneska za čas od 24. 4. 1998 in 31. 12. 2006, od evrske vrednosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje. Odmerilo je tudi stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožečih strank delno ugodilo in prvi odstavek sodbe sodišča prve stopnje spremenilo glede teka zamudnih obresti tako, da se ta v celoti glasi: „Tožena stranka M. in J. K., sta dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki Z. L. in S. S. znesek 4.791,40 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti tega zneska, to je od 1.148.212, 10 SIT, od 24. 4. 1998 do 1. 1. 2002, v 15 dneh.“, v preostalem delu pa je pritožbo tožencev zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odmerilo je tudi stroške pritožbenega postopka.

Navedbe revidentov

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta toženca vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Sodišči sta se oprli na napačno materialnopravno podlago, saj s strani tožeče stranke zatrjevano dejansko stanje in v sodnem postopku ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi. Tožbeni zahtevek temelji na nezmožnosti izpolnitve, ki naj bi jo zakrivila tožena stranka. Določba 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) namreč ne predstavlja samostojne pravne podlage. Sodišči sta zanemarili ključno dejstvo, da je bilo pravno stanje nepremičnine tožnikoma znano ob sklenitvi prodajne predpogodbe, kot tudi glavne prodajne pogodbe. Revidenta menita, da daje ugotovljeno dejansko stanje kvečjemu podlago za uveljavljanje zahtevkov iz naslova pravne napake. Je pa terjatev tožnikov (če je obstajala) ugasnila pred vložitvijo tožbe, kar podrobneje utemeljita. Procesna kršitev pa je podana, ker je sodišče v dokazni sklep sprejelo tudi potrdilo o plačilu z dne 6.12.1991 in kupoprodajno pogodbo z dne 15.1.1992, ki se nanašata na plačilo kupnine oziroma prodajo nepremičnine 595/1 k.o. ... v izmeri 110 m2, a kljub temu pritožbeno sodišče zaključi, da sodišču ni potrebno ocenjevati dokaza, ker iz njega ne izhaja, da naj bi se nanašal na sporno parcelo. Če sodišče dokaz sprejme, ga mora tudi ovrednotiti. Sodišče druge stopnje pa tudi ni odgovorilo na pritožbeni očitek glede vprašanja slabe vere. Predlagata, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pravdne stranke dne 30.1.1998 sklenile kupoprodajno predpogodbo in da je bil 24.4.1998 izdan notarski zapis kupoprodajne pogodbe, s katero sta tožnika postala lastnika nepremičnin parc. št. 596/5 in 596/6 k. o. O.. Toženi stranki sta še pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe od tožnikov prejela celotni znesek kupnine in sicer 130.000,00 DEM v tolarski protivrednosti. V času sklepanja predpogodbe toženi stranki nista bili zemljiškoknjižni lastnici nepremičnine parc. št. 595/2 k. o. O.. Po trditvah toženih strank sta leta 1991 R. H. za to parcelo plačali kupnino, leta 1992 sta z njim sklenili prodajno pogodbo, in ko bi R. H. na podlagi neke menjalne pogodbe s svojim sosedom postal zemljiškoknjižni lastnik, bi naredil prepis na toženi stranki.

7. Med pravdnimi strankami pa je obstajal spor o tem, ali sta bili toženi stranki na podlagi pravnih poslov dolžni tožečima strankama izročiti v last tudi del nepremičnine parc. št. 595/2, k. o. O. in sicer 110m2 in ali sta za to parcelo od tožnikov že prejela v celoti plačano kupnino.

8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je iz predpogodbe izhajala obveznost toženih strank skleniti kupoprodajno pogodbo za vse tri nepremičnine, ter da so se potrdila o plačilih nanašala na vse tri nepremičnine. Prav tako je tudi ugotovilo, da toženi stranki s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe na tožeči stranki nista prenesli lastništva spornega dela nepremičnine parc. št. 595/2 k. o. O., kljub temu, da sta se k temu zavezali s predpogodbo in sta prejeli kupnino tudi za to nepremičnino. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 23. 4. 1998 izhaja, da bosta toženca sporno nepremičnino v last tožnikov prenesla s posebno pogodbo, česar pa nista nikoli storila. Pravilen je zato materialnopravni zaključek sodišč, da iz ugotovljenega dejanskega stanja tako izhaja, da sta toženca prejela kupnino tudi za sporno nepremičnino, katere pa nista prenesla v last tožnikoma, čeprav sta se s predpogodbo in glavno pogodbo zavezala to storiti, s čimer sta neupravičeno obogatena.

9. V konkretnem primeru predstavljajo pravilno materialnopravno podlago določbe drugega odstavka 132. člena v zvezi s 127. členom ZOR. Ko je R. H. zatrdil, da kupnine od tožencev za sporno nepremičnino ni prejel, je postalo jasno, da toženca svoje obveznosti ne bosta izpolnila (127. člen ZOR) in sta zato tožnika pogodbo glede sporne nepremičnine razdrla in zahtevala vrnitev že plačane kupnine v zvezi s sporno nepremičnino (drugi odstavek 132. člena ZOR). Vrnitev že plačane kupnine je tako enaka pravna posledica, kot jo določa 210. člen ZOR (pravna podlaga se ni uresničila). Na podlagi petega odstavka 132. člena ZOR sta toženca dolžna plačati zamudne obresti od dneva prejema plačila kupnine za sporno nepremičnino, zato se v reviziji izpostavljen pomislek o slabi veri revidentov izkaže za pravno nerelevanten.

10. Glede na nesporno ugotovljeno dejstvo, da sta tožnika vedela, da toženca nista lastnika spornega dela nepremičnine parc. št. 595/2 k. o. ..., določbe 508. člena ZOR (pravne napake) ni moč uporabiti.

11. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče druge stopnje je namreč pravilno zaključilo, da iz potrdila o plačilu kupnine, ki ga je v spis vložila tožena stranka B5 (in ne A5, kot to nepravilno zapiše sodišče druge stopnje), ne izhaja, da se omenjeno potrdilo o plačilu kupnine nanaša na sporno parcelo.

12. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo toženih strank na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.