Jedro

Za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nadomestnega objekta na kmetijskem zemljišču bi moral investitor dokazati, da je na zemljišču že v preteklosti stala stanovanjska gradnja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 282/10 k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da naj bi bila nameravana gradnja izvedena v območju, kjer veljajo Prostorski ureditveni pogoji za območje Mestne občine Ptuj – izven mesta Ptuj (Odlok) in sicer v območju kmetijskih zemljišč. V skladu s 6. členom Odloka je na območju drugih kmetijskih zemljišč stanovanjska gradnja dopustna le, če se dokaže, da je v preteklosti stanovanjska gradnja že obstajala. Upravni organ je zavrnil zahtevo tožeče stranke, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (pridobljenih aeroposnetkov, historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za navedene nepremičnine vse od leta 1897, na podlagi pridobljene identifikacije zemljišča, tudi izpred leta 1960 in po letu 1960, ogleda na kraju samem dne 19. 12. 2013, izjav oseb, ki naj bi o dejstvu, da je obstajala stanovanjska stavba vedele iz pripovedovanja, zaslišanja izvedenca A.A., ki je podal svoj izvid in mnenje o opravljenem izvedenskem delu ter mnenja o starosti opečnih zidakov), ugotovil, da zemljišče, na katerem želi tožeča stranka postaviti stanovanjska stavbo, nikoli ni bilo evidentirano kot stavbišče, niti na njem ni stal kakršenkoli objekt, kar pomeni, da predvidena gradnja ne izpolnjuje pogoja iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdila tudi tožena stranka z odločbo, št. 35108-62/2014/4 (00641117) z dne 8. 5. 2014. Pritožbene ugovore, da je na spornem zemljišču investitorja obstajal objekt v smislu 1. in 1.1. točke 2. člena ZGO-1, je zavrnila kot neutemeljene. Na temelju listin upravnega spisa, to je zemljiškoknjižnih izpiskov, geodetskih evidenc in aeroposnetkov za obdobje iz leta 1959, 1968 in 1994, pritrjuje upravnemu organu prve stopnje, da sporno zemljišče ni bilo pozidano, pač pa je (kakor tudi sedaj) v naravi predstavljalo kmetijsko zemljišče (vinograd in pašnik oziroma travnik), na katerem stanovanjski objekt ni bil zgrajen. Da bi bil na spornem zemljišču pred letom 1967 zgrajen stanovanjski objekt, ni razvidno niti iz historičnih zemljiškoknjižnih izpiskov, niti iz izrisov analognih načrtov parcel izpred leta 1960 in po letu 1960. Obstoj stanovanjskega objekta na spornem zemljišču pa tožeči stranki ni uspelo dokazati niti s fotografijami nasutega gradbenega materiala in izvedeniškim mnenjem A.A. (iz katerega izhaja, da gre za ruševino in da bi po tlorisu temeljev ruševine bilo mogoče sklepati, da je bil na spornem zemljišču zgrajen stanovanjski objekt pred letom 1960) ter z izjavami prič, iz vsebine katerih je razvidno, da je na zemljišču ruševina in da je zemljišče v preteklosti bilo stavbno zemljišče. Glede na to, da je po 6. členu Odloka na spornem zemljišču, ki leži v območju drugih kmetijskih zemljišč, dovoljena gradnja stanovanjskega objekta le pod pogojem, da je tam v preteklosti že stal stanovanjski objekt, je odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna in na zakonu utemeljena in iz tega razloga pritožnik s svojimi pritožbenimi ugovori v postopku ni mogel uspeti. Kot neutemeljene je zavrnila tudi pritožbene ugovore v zvezi s kršitvijo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožeča stranka je bila pri organu pravilno vabljena in v tem smislu kršitev določb ZUP ni bilo. Prav tako so neutemeljeni ugovori z izvedbo dokazov v postopku, saj so dejstva na podlagi katerih je bilo odločeno o stvari z uradnimi listinami, dokazana. Tožeči stranki z izjavami prič in tudi z izvedeniškim mnenjem ni uspelo dokazati obstoja stanovanjskega objekta na zemljiščih sporne gradnje, pač pa le okoliščino, da so na spornem zemljišču najverjetneje ruševine, po oceni upravnega organa neznanega izvora, ki pa kot že rečeno ne pomenijo stanovanjskega objekta v smislu 2. člena ZGO-1. Pojasnila je tudi, da uradna oseba, ki vodi postopek, sama odloča ali je treba kakšno dejstvo dokazati ali ne.

Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v zvezi z zahtevo za pridobitev gradbenega dovoljenja opravila poizvedbe in ugotovila, da pred letom 1967 obstoječ objekt ni bil vpisan v uradne evidence, zato je za razjasnitev spornega dejstva, da je stanovanjska gradnja že obstajala, uporabila zakonsko možnost dokazovanja obstoja objekta v skladu s strokovno prakso, tako da je k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja med drugim predložila tudi izvedeniško mnenje o objektu zgrajenem pred letom 1967, mnenje o starosti opečnih zidakov odvzetih na sporni parceli, ki ga je izdelal Inštitut za raziskavo materialov in aplikacije, Ljubljana ter overjene izjave prič B.B., C.C., D.D. ter E.E. o obstoju stanovanjske hiše na predmetni parceli v preteklosti, predložila je tudi poročilo o čiščenju parcele, ki ga je izdelala tožeča stranka kot investitor. S temi listinskimi dokazi je tožeča stranka utemeljila okoliščino, da je na parceli št. 282/10 k.o. ... v preteklosti obstajala stanovanjska gradnja in s tem izkazala izpolnjevanje pogojev po 6. členu Odloka, da je na tej nepremičnini dopustna gradnja novega objekta.

Ponavlja pritožbene ugovore glede kršitve pravil postopka v zvezi z izvedbo glavne obravnave in nepopolnega vabila na glavno obravnavo, s čimer je bilo kršeno načelo varstva pravic in varstva javne koristi ter načelo materialne resnice. Prav tako upravni organ tožeče stranke ni pozval k dopolnitvi predloženega dokaznega gradiva, zaradi česar je v posledici prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava. V zvezi z zaključkom upravnega organa, da na spornem zemljišču ni stala stavba, tožeča stranka ugovarja, da upravni organ ne razpolaga s strokovno usposobljenostjo, tako da bi lahko ugotovil, da na spornem zemljišču ni obstajala stavba. Tožeča stranka pri tem opozarja, da je sama ugotovila, da na sporno zemljišče vodi cesta in da so na posnetku vidne obrisi zemljine, ki bi lahko bili tlorisi prekrite ruševine. To je pomembna ugotovitev za razjasnitev dejanskega stanja v obravnavani zadevi in kaže na nepopolnost posnetkov iz tistega časa, zaradi česar ti nimajo nobene dokazne vrednosti in se na te posnetke vsebinsko ni dopustno opreti. Nadalje se iz aeroposnetkov vidi, da se v okolici parcele št. 282/10 k.o. ... nahaja pet stanovanjskih hiš, za katere se iz javnih podatkov GURS-a vidi, da so bile zgrajene v letih 1810, 1904, 1911 in 1930, torej se je več kot očitno na tem območju dogajala stanovanjska gradnja, ki pa je posnetki katastra niso zaznali in navedeno samo izkazuje, da aeroposnetki niso verodostojen dokaz. Upravni organ je posledično zato sprejel nepravilne zaključke o dejanskem stanju in s tem kršil ZUP. Glede na to, da upravni organ v izpodbijani odločbi navaja, da iz uradnih evidenc ni razvidno, da bi na sporni parceli obstajala stanovanjska stavba, k tožbi prilaga novi izvedeniški mnenji izvedenca F.F. glede starosti objekta in opeke na sporni parceli. K zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja je tožeča stranka predložila tudi štiri overjene izjave in sicer pravnega prednika bivšega lastnika ter lastnikov sosednjih zemljišč, ki pa jih je upravni organ samovoljno ignoriral, s čimer je kršil določbe ZUP. K tožbi tožeča stranka prilaga tudi izjavo priče G.G., ki je potrdila, da je na tem mestu do leta 1955 stala viničarska hiša, ki sta jo zgradila tast in tašča, pri čemer je le-ta pogorela, kasneje pa je nihče ni obnovil. V nadaljevanju se tožeča stranka sklicuje tudi na nepravilno dokazno oceno, saj je svojo odločitev oprla na pridobljene historične zemljiškoknjižne izpiske in identifikacijo zemljišča. Prav zaradi tega, ker v teh evidencah objekt ni bil vrisan, je investitor priložil dokaze o obstoju objekta. Zato so navedbe upravnega organa, da zemljišče tožeče stranke ni bilo evidentirano kot stavbišče, temveč kot vinograd in pašnik, ter da na njem ni bilo lociranih stavb, neutemeljene, saj je še danes ogromno zemljišč v Sloveniji v kataster vpisnih kot vinograd ali pašnik, na njih pa stojijo objekti. Tožeča stranka zatrjuje, da je na sporni parceli objekt obstajal nekje med letoma 1932 in 1950, oz. sedaj priča G.G. pojasnjuje, da je bil objekt predmet požara.

Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje z napotilom, da upošteva dejstvo, da je na nepremičnini 282/10 k.o. ... pred letom 1967 obstajal zidan objekt ter izda ustrezno odločbo oz. podrejeno, v kolikor izpolnjevanja drugih predpostavk v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja tožena stranka ne more presoditi sama, naj vrne postopek v ponovno obravnavanje upravnemu organu prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama tega upravnega spora ni sporno, da leži zemljišče, na katerem želi tožeča stranka postaviti enodružinsko stanovanjsko hišo, v območju ki ga ureja Odlok, na območju drugih kmetijskih zemljišč. Po določbi 6. člena Odloka pa je na tem območju dovoljena obnova in vzdrževanje zakonito zgrajenih stanovanjskih in drugih objektov. Na območjih razpršene gradnje, na katerih so zgrajena le gospodarska poslopja, so dopustne zasnove novih kmetij, stanovanjska gradnja pa je dopustna le, če se dokaže, da je v preteklosti stanovanjska gradnja že obstajala. Navedeno torej pomeni, da je na območju drugih kmetijskih zemljišč gradnja stanovanjskih objektov dovoljena le izjemoma, ob izpolnjevanju v prostorskem aktu določenega pogoja. Razlaga tega pogoja mora biti zato stroga in kakršnakoli odstopanja niso dopustna.

Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je upravni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja, ker predlagana gradnja ni skladna s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1) iz razloga, ker tudi v preteklosti na obravnavanem zemljišču ni bilo stanovanjskega objekta. Sodišče se z razlogi izpodbijanega akta, dopolnjenimi z razlogi organa druge stopnje, s katerimi je utemeljena izpodbijana odločitev, strinja in se nanje v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izrecno sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Načelo materialne resnice, določeno v 8. členu ZUP, organu nalaga, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Uresničevanje tega načela v upravnem postopku omogoča predvsem načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Navedeno pomeni, da uradna oseba, ki vodi postopek, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presodi o tem, katera dejstva je šteti za dokazana.

Kot izhaja iz listin predloženega upravnega spisa, je upravni organ prve stopnje izpodbijano odločitev sprejel na podlagi izvedenega posebnega ugotovitvenega postopka (145. člen ZUP). Po določbi drugega odstavka 145. člena ZUP potek ugotovitvenega postopka glede na okoliščine posameznega primera določa uradna oseba, ki vodi postopek.

Tožeča stranka je vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja vložila dne 2. 10. 2013. Z računom z dne 3. 5. 2013 in poročilom z dne 13. 5. 2013 je dokazovala, da je na sporni parceli (pred vložitvijo vloge) izvedla čiščenje ruševin, na temelju najdenih ruševin pa naj bi bilo izdelano izvedeniško mnenje (z dne 19. 5. 2013), v katerem je izvedenec zaključil, da gre za objekt, zgrajen pred letom 1967. Tudi izvedeniško mnenje o starosti opečnih izdelkov najdenih na sporni parceli (z dne 17. 5. 2013) temelji na ugotovitvi, da gre za oceno starosti 3 kosov opečnih izdelkov, ki jih je izvedencu dostavila tožeča stranka sama. Prav tako iz overjenih izjav prič izhaja zgolj z ničemer izkazana oziroma na pripovedovanjih temelječa trditev glede namembnosti parcele v preteklosti. Upoštevaje prej navedena procesna pravila glede poteka ugotovitvenega postopka, predložena dokazila tudi po presoji sodišča ne zadostujejo za ugotovitev, da je stanovanjska gradnja na obravnavanem zemljišču v preteklosti že obstajala. Zato je bil, ob dejstvu, da prostorski akt na območju drugih kmetijskih zemljišč stanovanjsko gradnjo dovoljuje le izjemoma, ugotovitveni postopek povsem utemeljeno dopolnjen tako z aeroposnetki predmetnega zemljišča iz let 1959, 1968 ter 1994, kot tudi s historičnimi zemljiško knjižnimi izpiski za parc. št. 282/10 k.o. ... oziroma za zemljiško knjižni vložek 361, ki se nanaša na sporno parcelo ter identifikacijo spornega zemljišča s priloženimi izrisi analognih načrtov izpred leta 1960 in po letu 1960. Šele na podlagi tako celovite razjasnitve vseh dejstev in okoliščin je upravni organ imel podlago za ugotovitev resničnega dejanskega stanja (da sporno zemljišče ni bilo nikoli evidentirano kot stavbišče in da na njem ni stal stanovanjski objekt) in uporabo materialnega predpisa, ki določa, da je treba pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1).

Navedeno je bilo tožeči stranki predočeno tako dne 25. 10. 2013, kot tudi na ustni obravnavi združeni z ogledom na kraju samem dne 19. 12. 2013. Da bo morala v postopku izdaje gradbenega dovoljenja dokazati obstoj stanovanjske gradnje v preteklosti, se je tožeča zavedala že ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja namreč v 0 - Vodilni mapi projektne dokumentacije pod naslovom „0.8 Lokacijski podatki“ vsebuje dokazila, s katerimi se utemeljuje usklajenost objekta s prostorskimi akti. Upoštevaje navedeno so zato neutemeljeni (pri)tožbeni ugovori, da upravni organ v vabilu tožeči stranki ni podrobneje pojasnil razloga za njeno navzočnost v postopku, tako da naj ne bi imela možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Povsem pavšalne ugovore tožeče stranke, da je s predloženimi izvedeniškimi mnenji in drugimi dokazili dokazala obstoj stanovanjske gradnje v preteklosti in da je upravni organ ugotovitveni postopek neutemeljeno dopolnjeval s podatki iz zemljiške knjige in katastra ter aeroposnetki, je sodišče kot neutemeljene zavrnilo. Kot je bilo že navedeno, je upravni organ imel pooblastilo (upoštevaje drugi odstavek 145. člena ZUP), da z namenom ugotovitve resničnega dejanskega stanja (načelo materialne resnice) in ne da bi bil vezan na kakršnakoli formalna dokazna pravila (načelo proste presoje dokazov) ugotovitveni postopek utemeljeno dopolnjuje tudi s prej navedenimi dokazili. Glede na to, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidna dokazna ocena upravnega organa v zvezi z vsakim posameznim dokazom posebej in vsemi dokazi skupaj, sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene trditve tožeče stranke glede pomanjkljivega strokovnega znanja upravnega organa za branje aeroposnetkov ter netočnosti in nepopolnosti uradnih evidenc za kmetijska zemljišča. Kot nerelevantne za odločitev v obravnavani zadevi je sodišče zavrnilo tudi tožbene navedbe o obstoju 5 stanovanjskih hiš v okolici sporne parcele. Že tožeča stranka sama navaja, da geodetski podatki njihov obstoj potrjujejo. Zgolj dejstvo, da v okolici sporne parcele stojijo stanovanjske stavbe pa ni dovolj za zaključek, da je tudi na sporni parceli v preteklosti stala stanovanjska stavba.

Dokazila, ki jih je tožeča stranka priložila k tožbi (izvedenski mnenji F.F. o starosti objekta in opečnih izdelkov na parc. št. 282/10 k.o. ... in izjavo priče G.G.) predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), zato se sodišče do njih ni vsebinsko opredeljevalo.

Glede na vse navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.