Jedro

Zaradi zahtevane skrbnosti bi se toženec (stečajni upravitelj) moral in mogel zavedati, da je posojanje denarja (rezerviranega za poplačilo upnikov) drugim gospodarskim subjektom tako tvegano, da bi utegnilo pripeljati do nevračila. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec ravnal s hudo malomarnostjo.

Če ni bilo podlage za sum, da denarna sredstva stečajne mase niso na dolžnikovem žiro računu, potem tudi ni bilo potrebe po preverjanju tega dejstva. Tako daleč namreč potrebna skrbnost stečajnega sodnika oziroma predsednika stečajnega senata ne seže.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka in prvotožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je glede podlage utemeljen tožbeni zahtevek, po katerem je prvotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 93.686.908,94 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (vmesna sodba - 1. točka izreka), medtem ko je takšen tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo (delna sodba - 2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti drugotoženi stranki njene pravdne stroške (3. točka izreka), medtem ko je odločitev o stroških postopka glede prvotožene stranke pridržalo za končno odločbo (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili prvotožena in tožeča stranka.

K pritožbi prvotožene stranke: Čeprav prvotožena stranka uvodoma navaja, da se pritožuje tako zoper delno kot tudi zoper vmesno sodbo, je iz vsebine pritožbe razvidno, da se pritožuje le zoper vmesno sodbo, torej le zoper 1. točko in z njo povezano 4. točko izreka sodbe. Sicer pa se 2. in 3. točka izreka sodbe prvotožene stranke tako ali tako ne tičeta. Prvotožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo (v izpodbijanem delu razveljavi). Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ta pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Da je tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko (v nadaljevanju: toženec) glede podlage utemeljen, je sodišče prve stopnje zaključilo, ko je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi splošni pogoji neposlovne odškodninske odgovornosti toženca kot stečajnega upravitelja v stečajnem postoku nad dolžnikom K. p.o.. Tega zaključka pritožbene navedbe ne morejo omajati.

Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da zaradi že zaključenega stečajnega postopka nad družbo A. d.o.o. in zaradi stečajnega postopka nad družbo B. d.o.o. (v ti dve družbi je toženec plasiral denarna sredstva stečajnega dolžnika) tožeča stranka kot upnik v stečajnem postopku nad dolžnikom K., p.o. ne bo poplačana v celotni višini in da ji je zaradi tega nastala škoda, toženec ne oporeka. S to ugotovitvijo se sodišče druge stopnje v celoti strinja, saj se razume sama po sebi in ji ni kaj dodati. Sama po sebi pa se razume tudi ugotovitev, da je do opisane škode prišlo zaradi ravnanja toženca kot stečajnega upravitelja, saj je bil prav on tisti, ki je sredstva stečajnega dolžnika plasiral v družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. Brez tega škodljiva posledica ne bi nastala. Pritožbena trditev, da ni podana vzročna zveza, je zato neutemeljena.

Načeloma je treba pritrditi tudi tistim razlogom sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na protipravnost kot enega od elementov odškodninske odgovornosti. V zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je protipravnost (nedopustnost) ravnanja praviloma podana vedno, kadar to ravnanje privede do škodljive posledice. Protipravnost je namreč imanentna samemu škodnemu dejstvu, kar izhaja iz načela "nikomur škodovati", vsebovanem v 16. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Da bi se ravnanje, iz katerega izvira škodljiva posledica, štelo za protipravno (nedopustno), zato niti ni potrebno, da bi bil z njim prekršen kakšen določen predpis. Zadostuje, da je bila škodljiva posledica objektivno predvidljiva, ta pogoj pa je v obravnavanem primeru izpolnjen že zaradi tega, ker je škodljiva posledica (škoda) res nastala.

Protipravnost (nedopustnost) ravnanja pa ni podana, kadar je s posebnimi pravili izključena. Tako bi bila lahko v obravnavanem primeru protipravnost izključena, če bi toženčevo že opisano ravnanje odobril stečajni senat ali stečajni sodnik ali če bi toženec ravnal po navodilu stečajnega sodnika (2. odst. 61. člena takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; ZPPSL/89). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da toženec ni imel niti odobritve niti navodila stečajnega senata oziroma stečajnega sodnika. Temu dejstvu toženec v pritožbi ne oporeka.

Za presojo toženčeve odškodninske odgovornosti ostane tako samo še vprašanje krivde. Glede na določbo 2. odst. 61. člena ZPPSL/89 je stečajni upravitelj odgovoren samo za škodo, ki jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec pri posojanju denarja iz sredstev stečajne mase ravnal s hudo malomarnostjo. Tudi s to ugotovitvijo se sodišče druge stopnje strinja, na z njo povezane pritožbene navedbe pa odgovarja takole: Čeprav ZPPSL/89 še ni vseboval zahteve, da mora stečajni upravitelj imeti opravljen poseben strokovni izpit in da je za opravljanje funkcije upravitelja treba pridobiti dovoljenje (licenco), pa je iz njegovih določb vendarle mogoče sklepati, da se je od stečajnega upravitelja že takrat pričakovala takšna skrbnost, ki jo je mogoče primerjati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka ne glede na to, da opravljanje funkcije stečajnega upravitelja ni bila poklicna dejavnost (to ni niti po sedaj veljavni ureditvi). Na to kaže npr. določba 1. odst. 59. člena ZPPSL/89, ki pravi, da je za stečajnega upravitelja lahko določen tisti, ki je glede na naravo in obseg stečajne mase strokoven (...), pa tudi določba 2. odst. tega člena, ki pravi, da za stečajnega upravitelja ni mogoče imenovati tistega, ki ne more biti imenovan za direktorja podjetja. Iz slednje določbe je tako mogoče sklepati, da je moral stečajni upravitelj izpolnjevati enake pogoje kot direktor podjetja, kar nedvomno velja tudi glede strokovnosti. Da je (bilo) za opravljanje te funkcije potrebno veliko strokovno znanje s področja prava in ekonomije, pa izhaja med drugim tudi iz določb 1. odst. 61. člena ZPPSL/89, kjer so primeroma naštete glavne dolžnosti stečajnega upravitelja. Doslednejše bi morda bilo govoriti o skrbnosti dobrega stečajnega upravitelja, a ker se je tudi po določbah ZPPSL/89 od upravitelja zahtevala potrebna strokovnost, prav nič ne moti, da je sodišče prve stopnje v danem primeru upraviteljevo (toženčevo) skrbnost presojalo po merilih, ki veljajo za skrbnost dobrega strokovnjaka. Razlika je lahko kvečjemu na verbalni ne pa na vsebinski ravni.

Očitek prvostopenjskega sodišča tožencu, da je ravnal s hudo malomarnostjo, je v tem, da ni ustrezno preveril bonitete podjetij, v kateri je plasiral denar, in da ni poskrbel za ustrezno zavarovanje. Ne glede na s temi vprašanji povezane razloge v izpodbijani sodbi pa sodišče druge stopnje meni, da je bila v toženčevem ravnanju podana huda malomarnost že zaradi tega, ker se je sploh odločil za takšno obliko plasiranja (posojanja) denarja. Sodišče druge stopnje namreč ocenjuje, da je (bila) toženčeva odločitev ne glede na takratne gospodarske razmere, upoštevaje tudi inflacijo, preveč tvegana. Tudi če bi bila njegova pritožbena graja tistih razlogov prvostopenjskega sodišča, ki govorijo o ohranjanju realne vrednosti denarja v bankah, upravičena, je namreč to vprašanje manj pomembno od vprašanja varnosti denarnih naložb. Ustrezna varnost pa je (bila) nedvomno zagotovljena samo v institucijah s prvovrstnim jamstvom, torej v bankah in hranilnicah (čeprav so tudi nekatere od njih končale v stečaju). Zaradi zahtevane skrbnosti bi se torej toženec moral in mogel zavedati, da je posojanje denarja (rezerviranega za poplačilo upnikov) drugim gospodarskim subjektom tako tvegano, da bi utegnilo pripeljati do nevračila. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec pri posojanju denarja iz stečajne mase ravnal s hudo malomarnostjo. Sodišču prve stopnje pri tem kakšne posebne abstraktne vsebine tega pravnega standarda (zgornja premisa) ni bilo treba navajati, toženčevo konkretno ravnanje (spodnja premisa) pa je v zadostni meri obrazložilo.

Iz povedanega izhaja, da za presojo o stopnji toženčeve krivde druga dejstva, ki jih je v svojo obrambo navajal toženec že med postopkom na prvi stopnji in jih ponavlja v pritožbi, niso pomembna. Dejstvo, da je posojeni denar pred tem vedno dobil vrnjen, na toženčevo skrbnost ne bi bilo smelo vplivati, dejstvo, da je tveganja razpršil, pa posameznih tveganj ni izključevalo. S preverjanjem trenutnih bonitet za subjekte, ki niso ustrezne denarne institucije, pa ne glede na njegov način in rezultat ni mogoče zanesljivo predvideti bodočih dogodkov. Očitek o hudi malomarnosti bi toženec morda lahko zavrnil le v primeru, če bi poskrbel za ustrezno zavarovanje, npr. s hipoteko. Če te možnosti ni bilo, pa je spet treba reči, da je bilo prevzeto tveganje preveliko, in pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da je bilo zavarovanje zgolj z bianco akceptnimi nalogi nezadostno.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje (vsa relevantna dejstva) in ker je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobene od kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP), je bilo treba pritožbo toženca zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 4. točki izreka potrditi (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora pritožbene stroške kriti sam.

K pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe (2. in 3. točka izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni v vmesno sodbo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena drugotoženi stranki, ta pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da delna sodba zoper drugotoženo stranko nima podlage v procesni zakonodaji. Ker v tej pravdi nastopata toženi stranki kot formalna in s tem navadna sospornika (2. točka 1. odst. 191. člena in 195. člen ZPP), je tožeča stranka po naravi stvari uveljavljala dva, po višini sicer enaka tožbena zahtevka: enega zoper prvotoženo, drugega pa zoper drugotoženo stranko. Zato ni videti ovir, da se tudi v takšnem primeru (in ne samo v zvezi s 182. členom ZPP) ne bi mogle uporabiti določbe 314. člena ZPP. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje ta del sodbe poimenovalo delna sodba, pa na zakonitost in pravilnost tega dela sodbe tudi sicer ni moglo imeti nobenega vpliva.

Odškodninsko odgovornost drugotožene stranke je tožeča stranka videla v dveh pogledih. Trdila je, (1) da sta bili stečajna sodnica in predsednica stečajnega senata (sodnici) v stečajnem postopku nad dolžnikom K. p.o. z ravnanjem stečajnega upravitelja seznanjeni; (2) da sta ravnali neskrbno, ker sta opustili dolžni nadzor nad njegovim delom.

Glede prve od teh dveh trditev (ki bi sicer lahko vodila celo v izključitev odgovornosti stečajnega upravitelja), se sodišče druge stopnje strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka takšne seznanjenosti sodnic ni dokazala, in pritožbene navedbe tega zaključka ne morejo omajati. V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka že med postopkom na prvi stopnji ni navedla nobenih konkretnih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da sta sodnici vedeli, da stečajni upravitelj posoja denar nebančnim organizacijam. To je trdila le na splošno, pri čemer so se takšne njene trditve prepletale s trditvami o premajhni skrbnosti sodnic.

Tudi iz listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, takšna seznanjenost sodnic ne izhaja, obe sodnici pa sta, zaslišani kot priči, takšno seznanjenost zanikali. Res je sicer stečajni upravitelj (prvi toženec) izpovedal drugače, vendar ne gre prezreti, da je bil zaslišan kot stranka, torej v zvezi z zahtevkom zoper njega, in je zato svojo izpoved namenil predvsem za svojo obrambo. Okoliščin o dejstvih, o katerih je izpovedoval (kako da je sodnici seznanil z možnostjo plasiranja sredstev na sivem trgu), pa tožeča stranka sploh ni zatrjevala. Zato sodišče druge stopnje glede dokazne ocene, ki jo je v zvezi s tem vprašanjem podalo sodišče prve stopnje, nima pomislekov.

V pritožbi zatrjevano dejstvo, da iz navodila stečajne sodnice z dne 30.3.2000 izrecno izhaja vedenje o tem, da je stečajni upravitelj posodil denar družbama A. d.o.o. in B. d.o.o., je sicer nedovoljena pritožbena novota (1. odst. 337. člena ZPP), vendar se sodišču druge stopnje kljub temu zdi potrebno opozoriti, da je sodnica ta podatek očitno prebrala šele v dopisu stečajnega upravitelja (Problematika stečajne mase) z dne 27.3.2000, torej šele več kot tri mesece po naroku za glavno razdelitev.

Pri zatrjevanju in dokazovanju, da sta sodnici ravnali neskrbno oziroma da sta opustili dolžni nadzor nad delom stečajnega upravitelja, pa se je tožeča stranka osredotočila na naslednji dejstvi: - da je stečajna sodnica v svojem navodilu stečajnemu upravitelju dne 25.5.1999 ugotovila, da je stečajna masa unovčena in da so na žiro računu stečajnega dolžnika denarna sredstva za poplačilo upnikov, vendar pa te ugotovitve stečajna sodnica oz. predsednica stečajnega senata ni nikoli preverjala; - da bi se ji moral utrniti sum oz. dvom, da "nekaj ni v redu" ob prejemu poročila o poteku stečajnega postopka, ki ga je dne 16.12.1999 pripravil stečajni upravitelj in iz katerega izhaja, da mu je bila velika skrb za čim donosnejši plasma ustvarjene stečajne mase in da so se pogoji plasiranja sredstev hitro spreminjali (zniževali) v skladu z zniževanjem inflacije in da je zato iskal možnosti varne naložbe ob iskanju optimalne donosnosti.

Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje teh vprašanj ni obravnavalo. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da drugotožena stranka ni opustila nadzora nad delom stečajnega upravitelja, ki ji ga nalaga zakon, in pritrjuje njegovim razlogom, da stečajna sodnica oziroma stečajni senat ob izdaji navodila (dne 25.5. 1999) nista bila dolžna preveriti trditve stečajnega upravitelja, da razpolaga s sredstvi za glavno razdelitev. K temu še dodaja, da iz izpovedi N.N. (stečajne sodnice) izhaja, da je stečajna sodnica podatek, da so denarna sredstva na žiro računu stečajnega dolžnika, povzela iz poročila stečajnega upravitelja. Ker tožeča stranka tega poročila ni predložila kot dokaz (s katerim bi morda lahko izpoved stečajne sodnice ovrgla), pa je mogoče sklepati, da je to poročilo obsegalo ne le podatek o stanju stečajne mase, ampak tudi o tem, kje se denarna sredstva stečajnega dolžnika nahajajo. Glede na takšno stanje stvari pa po mnenju sodišča druge stopnje ni bilo podlage za sum, da ta sredstva niso na dolžnikovem žiro računu. Če ni bilo podlage za takšen sum, pa tudi ni bilo potrebe po preverjanju tega dejstva. Tako daleč namreč potrebna skrbnost stečajnega sodnika oziroma predsednika stečajnega senata ne seže. Smiselno enako velja tudi glede poročila stečajnega upravitelja z dne 16.12.1999. V njem upravitelj sicer ni navedel, kje se nahajajo denarna sredstva, a glede na to, da je bil že za naslednji dan določen razdelitveni narok, sodnicama ni mogoče očitati, da bi bili morali pomisliti, da sredstva za poplačilo upnikov niso zagotovljena, še zlasti ker je stečajna sodnica pred tem (25.5.1999) dala upravitelju navodilo za glavno delitev ravno na podlagi takratnega upraviteljevega poročila, iz katerega kaj takega ni moglo izhajati. Sicer pa bi iz besedila upraviteljevega poročila z dne 16.12.1999, na katero se sklicuje tožeča stranka, lahko izhajalo kvečjemu to, da je upravitelj v času do glavne razdelitve denarna sredstva nalagal varno in uspešno.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje (vsa relevantna dejstva) in ker je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobene od kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka potrditi (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora pritožbene stroške kriti sama.