Jedro

Iz sodne prakse ESČP v zvezi z uporabo 8. člena EKČP, s katerim je zaščitena čast oziroma ugled posameznika kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja izhaja, da je pogoj za varstvo te osebnostne pravice, da napad oziroma poseg v čast oziroma ugled doseže določen težnostni prag oziroma določeno stopnjo resnosti in da je izvršen na način, da je ogroženo uživanje pravice do zasebnega življenja. ESČP poudarja, da je vprašanje, ali je navedeni pogoj dosežen, odvisno od okoliščin konkretnega primera. Toženka tožnikov s svojim ravnanjem ni izpostavila kot neposredno odgovornih za dogodek streljanja. Po tožbenih navedbah je dopis osebnim zdravnikom naslovila tudi glede drugih udeležencev lova in ne le glede tožnikov. Poleg tega je nesporno dejstvo, da sta tožnika bila udeležena v dogodku, ko je prišlo do streljanja. Ne drži torej, da je bil očitek odgovornosti za dogodek naslovljen prav in izključno nanju. Tudi če bi bil, pa glede na navedene okoliščine težnostni prag za varstvo njune pravice do časti oziroma ugleda ni bil presežen.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se zavrneta tožbena zahtevka tožnikov še glede obveznosti toženkinega plačila zneska 1000 EUR vsakemu od tožnikov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2018 dalje, v IV. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 1679,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 659,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnikoma) denarno odškodnino, in sicer vsakemu po 1000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2018 dalje (I. in II. točka izreka izpodbijane sodbe), višji tožbeni zahtevek (za vsakega po 2000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka izpodbijane sodbe).

2.Tožnika sta zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev vložila pravočasno pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da njunemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da ravnanju toženke daje še dodatno težo okoliščina, da je osebnima zdravnikoma tožnikov poslala sporočilo z uradnim dopisom zdravstvenega zavoda, predlog na upravno enoto pa je podala preko pooblaščene odvetniške družbe, v katerem je bilo izpostavljeno, da je predlog pripravljen v imenu in pooblastilu toženke kot zdravnice specialistke medicine dela, prometa in športa. Opozarjata še, da je prvostopenjsko sodišče višino škode ocenilo bistveno prenizko. Tožnika sta doživela dodaten stres, ko sta po predkazenskem postopku štela, da je zanju zadeva zaključena, nato pa prejela klic osebnega zdravnika in poziv upravne enote. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni storila ničesar, kar bi prispevalo k pojavu govoric ali poteku dogodkov okoli imenovanja gospodarja lovske družine, ker naj sama ne bi širila teh govoric. Izkazala sta poseg v čast in dobro ime, ko sta se pred osebnim zdravnikom, na upravi enoti, pred drugimi člani lovske družine in pred tretjimi osebami morala zagovarjati, da sta še vedno zmožna za posest in nošenje orožja.

3.Toženka v obširni pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjsko sodišče je pri ugotavljanju protipravnosti ravnanja širilo dejansko trditveno podlago tožnikov. Tožnika nista podala trditev, da naj bi bilo ravnanje toženke protipravno zaradi uporabe listin iz drugih postopkov in zaradi obvestitve osebnih zdravnikov tožnikov o dvomu v njuno zdravstveno sposobnost, kar ji očita sodišče prve stopnje. S tem, ko je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, je kršilo toženkino pravico do izjavljanja in načelo kontradiktornosti. Meni tudi, da podatek o osebnem zdravniku ni osebni podatek. Poleg tega je ta podatek pridobila druga zdravnica, specialistka iz ZD A., in ne toženka. Tudi če bi šlo za osebni podatek, pa je toženka za njegovo pridobitev imela podlago v zakonu. Med lovom, pri katerem sta bila udeležena tudi oba tožnika, je prišlo do streljanja v stanovanjsko hišo toženkinega partnerja, v kateri je tedaj prebivala tudi toženka. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah je bila za nastalo škodo iz streljanja potrjena odgovornost lovske družine. Čeprav v kazenskem postopku ni bil ugotovljen konkretni storilec, pa je podano dovolj podlage za utemeljen dvom v sposobnost za nošenje in uporabo orožja s strani vseh lovcev, ki so bili udeleženi v takratnem lovu. Uporaba strelnega orožja v neposredni bližini mesta, kjer prebivajo ljudje, predstavlja izjemno nevarnost za življenje in zdravje. Jasno je, kakšna tragedija bi nastala, če bi se nekdo v času streljanja nahajal pred stanovanjsko hišo. Če strelca ni bilo moč identificirati, je potrebno preventivno preveriti sposobnosti vseh vpletenih. Toženka je po ugotovitvi, da pristojni državni organi ne bodo ukrepali, sama iskala način, da bi v bodoče preprečila ponovitev takšnega nedopustnega in skrajno nevarnega dogodka. Zato je opozorila osebna zdravnika tožnikov, da preverita njuno zdravstveno stanje. Zdravnikom je naložena dolžnost, da o spremembi zdravstvenega stanja ali poteku posameznika obvestijo pristojni organ, če se pojavi utemeljen dvom v zmožnost za posest in nošenje orožja. Prav tako ne more biti protipravno, da je na upravno enoto podala prijavo za vse člane lovske družine, ki so omenjenega dne sodelovali pri lovu. Uveljavljanje pravnih možnosti, ki jih ima posameznik na voljo, ne more biti protipravno, saj o utemeljenosti prijave odloča pristojni organ. Če bi bila njena prijava popolnoma neutemeljena, je upravna enota ne bi vzela v obravnavo. V obravnavani zadevi tudi ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in utrpljeno škodo. Glede obstoja vzročne zveze tožnika svojega trditvenega in dokaznega bremena nista zmogla. Kot relevantno protipravno ravnanje nista zatrjevala, da je toženka kontaktirala njuna osebna zdravnika ali podala prijavo na upravno enoto, ampak zgolj to, da je nezakonito obdelovala njune osebne podatke in jih pri tem zlorabila. Tako tožnika kot tudi priče so v svojih izpovedih potrdili, da sta praktično vse duševne bolečine utrpela v zvezi z dogodki, ki niso vzročno povezani z ravnanjem toženke. Lovska družina je bila že pred ravnanjem toženke udeležena v več postopkih in so se že pred tem širile govorice. Tožnika tudi nista podala nobenih trditev v zvezi s toženkino krivdo, zato velja domneva najlažje stopnje krivde, torej navadne malomarnosti. Na podlagi izobraževanja zdravnikov o osebnih podatkih ne bi mogla zaključiti, da je podatek o osebnem zdravniku osebni podatek, zato je pri njegovi pridobitvi verjela, da ne dela nič spornega. Meni še, da tožnika nista izkazala, da sta utrpela pravno upoštevno škodo. Materialno pravo za tako minorno škodo, kot jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ne priznava odškodnine. Večina zatrjevanih duševnih bolečin naj bi bila povezana z govoricami, ki so se širile o tožnikih, za kar pa je sodišče ugotovilo, da za njihovo širjenje toženka ne more odgovarjati. Meni, da stopnja bolečin in njihovo trajanje, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ne opravičuje izreka denarne odškodnine. V obravnavanem primeru bi bilo zaradi objektivnih pokazateljev obstoja duševnih bolečin angažirati sodnega izvedenca ustrezne medicinske stroke, česar pa tožnika nista predlagala. Tožnikoma tudi ni bilo poseženo v čast in dobro ime. Zgolj izražen dvom v njune sposobnosti in pobuda, da se te sposobnosti preveri, ne pomenita posega v čast in dobro ime, saj je s tem dopuščena možnost, da dvom ni utemeljen. Pri telefonskem klicu osebnega zdravnika ali pri pozivu upravne enote ne gre ne za intenzivnen strah ne za dolgotrajen strah. Prvostopenjsko sodišče dosojene odškodnine tudi ni razčlenilo po obeh omenjenih oblikah nepremoženjske škode. V sodni praksi primerljive sodne odločbe ni najti, zato je prvostopenjsko sodišče tudi ni navedlo. Odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče, lahko pomeni zgolj nedopustno kaznovalno odškodnino, kar pa ni funkcija odškodnine pri nepremoženjski škodi. V obravnavani zadevi je očitno, da je bila tožba vložena kot povračilni ukrep zoper toženko, ne pa zaradi zadoščenja za pretrpljene duševne bolečine. Glede na navedeno meni, da njena odškodninska odgovornost ni podana. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

4.Tožnika sta v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

5.Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnikov pa ni utemeljena.

6.Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta se tožnika kot člana lovske družine B. dne 4. 11. 2012 na območju C. udeležila skupinskega lova (udeleženih je bilo 8 do 10 lovcev). Istega dne so bila s šibrnimi naboji poškodovana vhodna vrata in fasada stanovanjske hiše D. D., toženkinega partnerja, v kateri se je v tistem času nahajala toženka skupaj z njunim otrokom. Toženkin partner je zaradi navedenega dejanja vložil kazensko ovadbo zoper neznanega storilca. Zoper prvega tožnika in zoper lovsko družino, ki je sanirala oziroma poskusila sanirati škodo na njegovi stanovanjski hiši, je vložil tudi odškodninsko tožbo, o kateri je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah P 80/2016, s katero je bila ugotovljena (objektivna) odgovornost lovske družine za na hiši nastalo škodo, povzročeno s streljanjem, in ji naložena obveznost njene povrnitve. Toženka, ki je zdravnica specialistka medicine dela, zaposlena v ZD E., je izvedla vpogleda v sistem Hipokrat z namenom pridobitve podatka o osebnih zdravnikih petih lovcev, po neuspešni poizvedbi pa je ta podatek pridobila s pomočjo zdravnice specialistke ZD A. Osebnim zdravnikom je nato poslala dopis z naslovom "Dvom glede zmožnosti za posest in nošenje orožja", v katerem je navedla, da naj bi obstajal dvom glede zmožnosti za posest in nošenje orožja zaradi suma povzročitve splošne nevarnosti med večkratnim streljanjem blizu naselja, poškodovanja hiše in s tem ogrožanja življenja in varnosti ljudi, in predlagala, da jih osebni zdravniki napotijo k pooblaščenemu izvajalcu zdravstvene dejavnosti zaradi ponovne zdravniške presoje zmožnosti za posest in nošenje orožja. Leto kasneje (29. 10. 2018) je preko pooblaščene odvetniške družbe na Upravno enoto F. naslovila še predlog za odvzem orožja in orožnih listin v navedenem lovu udeleženim lovcem, med drugim torej tudi tožnikoma.

10.Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je toženka z načinom pridobitve podatkov o osebnih zdravnikih tožnikov in z njihovo uporabo oziroma z obvestitvijo osebnih zdravnikov o dvomu za zdravstveno sposobnost tožnikov za posest in nošenje orožja, ravnala protipravno. Pri tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri presoji elementa protipravnosti preseglo dejanske tožbene trditve. Ne le iz njihovega konteksta, tudi iz izrecnih navedb tožnikov4 izhaja, da sta štela za enotno dejanje toženkino poizvedovanje po njunih osebnih podatkih, njihovo pridobitev in uporabo za omenjeni dopis njunima osebnima zdravnikoma. Toženka omenjenega podatka res ni pridobila neposredno, ampak posredno od druge zdravnice, nato pa ga je, ne da bi imela tožnika možnost vplivati na to in ne da bi imela za to zakonsko podlago, uporabila za sporočilo njunima osebnima zdravnikoma, da preverita zdravstveno zmožnost tožnikov za posest in nošenje orožja.

11.Toženka je neutemeljeno poskušala navedeno ravnanje opredeliti kot ravnanje v javnem interesu, saj je, kot navaja v pritožbi, vpletenost v streljanje na stanovanjski objekt, v katerem so ljudje, indic, ki izkazuje neustrezno zdravstveno zmožnost za uporabo orožja. Navajala je, da je iskala način, da bi v bodoče preprečila ponovitev takšnega nedopustnega in nevarnega dogodka po tem, ko ni bilo ukrepanja pristojnih državnih organov po neuspeli kazenski ovadbi. Vendar pa javnega interesa ni mogoče braniti s kršitvijo temeljnih pravic osebnosti tožnikov. Izbrani toženkin način preprečitve ponovitve opisanega dogodka s kršitvijo osebnostnih pravic tožnikov je zato ne le neustrezen, ampak protipraven.

12.To pa ne velja za njeno pobudo oziroma predlog za začetek upravnega postopka za odvzem orožja proti v lovu udeleženim lovcem v skladu z 58. členom, v času vložitve predloga veljavnega Zakona o orožju (ZOro-1)5. Po tem pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje pogojev za posest orožja (2. do 6. točka drugega odstavka 14 člena zakona), ali ravna v nasprotju s splošnim pravilom, po katerem mora vsakdo ravnati z orožjem in strelivom s posebno skrbnostjo, ki se mdr. kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi (22. člen ZOro-1). Upravni organ je štel, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za nadaljnje posedovanje orožja in orožne listine po uradni dolžnosti. Po njegovi izvedbi, v katerem sta bila tožnika tudi zaslišana, je bil postopek s sklepom ustavljen. Nedvomno je upravni organ ob splošni obveznosti posebno skrbnega ravnanja z orožjem, ki ga zapoveduje ZOro-1, postopek po uradni dolžnosti uvedel zato, ker je štel, da je streljanje lovcev v stanovanjsko hišo lahko problematično. Pritrditi je zato treba toženki, da uporabe navedene pravne možnosti oziroma pravnega sredstva ni mogoče označiti kot njeno protipravno ravnanje. Toženka že zato ni odgovorna za škodo, katere nastanek je sodišče prve stopnje ugotovilo kot posledico udeležbe tožnikov v upravnem postopku.

13.Presojo odškodninske odgovornosti toženke je tako treba omejiti na vprašanje, ali je bilo z njenim nedopustnim ravnanjem pridobitve osebnega podatka tožnikov in njegovo uporabo s sporočilom osebnima zdravnikoma nedopustno poseženo v njuno čast in dobro ime in ali jima je pri tem nastala nepremoženjska škoda (duševne bolečine in strah), ki glede na okoliščine primera, predvsem upoštevajoč stopnjo in trajanje bolečin in strahu, opravičuje prisojo pravične denarne odškodnine (179. člen OZ).

14.Pojem "čast" obsega posameznikovo lastno (subjektivno) občuteno vrednost, dobro ime oziroma ugled pa gre razumeti kot vrednost, ki jo ima posameznik navzven, v očeh družbe, torej kot njegovo družbeno dojeto veljavo.6 Za upravičenost do denarne odškodnine mora oškodovanec dokazati za poseg v čast in ugled potrebno žaljivost, kakor tudi njegovo subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin zaradi posega. Pri presoji pravnega standarda žaljivosti je treba upoštevati vse okoliščine primera; enako celovita presoja pa je potrebna tudi pri ugotavljanju (in vrednotenju) pretrpljenih duševnih bolečin, ki jih je oškodovanec pretrpel zaradi posega.7 Glede na navedeno toženkinega ravnanja ne gre presojati kot povsem samostojen in izoliran škodni dogodek. Nedvomno in logično je, da je šlo, kot sama navaja, za njen odziv na drug dogodek, v katerem sta bila kot lovca udeležena tudi tožnika in v katerem je prišlo do ustrelitve z lovsko puško v hišo, v kateri se je takrat nahajala skupaj z otrokom.

15.Tožbeno trditev tožnikov, da je bilo poseženo v njuno čast in dobro ime, ker sta bila de facto izpostavljena kot odgovorna za dogodek, ko je prišlo do omenjenega streljanja, je zato treba presojati ob upoštevanju obeh dogodkov. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi z uporabo 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), s katerim je zaščitena čast oziroma ugled posameznika kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja izhaja, da je pogoj za varstvo te osebnostne pravice, da napad oziroma poseg v čast oziroma ugled doseže določen težnostni prag oziroma določeno stopnjo resnosti in da je izvršen na način, da je ogroženo uživanje pravice do zasebnega življenja.8 ESČP poudarja, da je vprašanje, ali je navedeni težnostni prag presežen, odvisno od okoliščin konkretnega primera. Toženka tožnikov s svojim ravnanjem ni izpostavila kot neposredno odgovornih za dogodek streljanja. Po tožbenih navedbah je dopis osebnim zdravnikom naslovila tudi glede drugih udeležencev lova in ne le glede tožnikov. Poleg tega je nesporno dejstvo, da sta tožnika bila udeležena v dogodku, ko je prišlo do streljanja. Ne drži torej, da je bil očitek odgovornosti za dogodek naslovljen prav in izključno nanju. Tudi če bi bil, pa glede na navedene okoliščine težnostni prag za varstvo njune pravice do časti oziroma ugleda ni bil presežen.

16.Sodišče prve stopnje zatrjevane kršitve posega v omenjeno pravico osebnosti ni konkretizirano presojalo in tudi ne ugotovilo. Navedlo je sicer, da sta se tožnika zaradi toženkinega sporočila počutila osramočena pred osebnima zdravnikoma oziroma razočarana zaradi ravnanja toženke. Tudi če bi šlo za nedopusten poseg v omenjeno osebnostno pravico do časti in ugleda, pa glede na okoliščine primera, navedene v prejšnjem odstavku, predvsem dejstva, da sta bila tudi sama udeleženca lova, v katerem je prišlo do streljanja v hišo toženkinega partnerja, zatrjevani občutek osramočenosti pred osebnim zdravnikom in občutek razočaranja ni mogel pogojevati duševnih bolečin takšne stopnje in trajanja, da bi bila upravičena do denarne odškodnine oziroma zadoščenja za njihovo omilitev.

17.Enako velja tudi glede ugotovitve, da sta se tožnika ustrašila za svoje zdravje in možnost izgube dovoljenja za posest in nošenje orožja. Tožnika sta navajala, da sta se ustrašila za svoje zdravje ob klicih osebnih zdravnikov, da naj se oglasita v ambulanti. Hkrati nista navedla, da bi bila v tistem času v kakršnikoli obravnavi pri osebnih zdravnikih ali kakršnemkoli diagnostičnem postopku, kar bi lahko predstavljalo podlago za njun strah. Oba sta se pri osebnih zdravnikih zglasila že naslednji dan, na pregledu pa je bilo, kot navajata, v korektnem razgovoru ugotovljeno, da ni potrebe po dodatnem preizkusu njune zdravstvene zmožnosti za posest in nošenje orožja. Ta strah ni bil ne intenziven ne dalj časa trajajoč, zato ne pogojuje upravičenja do denarne odškodnine. Enako pa glede na ugotovljene okoliščine velja tudi glede strahu pred izgubo dovoljenja za nošenje in posest orožja.

18.Glede na navedeno je treba pritrditi toženki, da tožnika nista dokazala nastanka pravno upoštevne škode, torej enega od elementov odškodninskega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, da bi bilo mogoče zasnovati odškodninsko odgovornost toženke. Ob pravilni uporabi 131. člena in 179. člena OZ je bilo treba ugoditi toženkini pritožbi ter spremeniti sodbo sodišča prve stopnje v njenem ugodilnem delu in zavrniti tožbeni zahtevek še za zneska odškodnine v višini 1000 EUR za vsakega od tožnikov (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

19.Iz zgoraj navedenih razlogov izhaja tudi neutemeljenost pritožbe tožnikov s predlogom za prisojo višje denarne odškodnine. Neutemeljeno pa je tudi njuno pritožbeno nasprotovanje zaključku sodišču prve stopnje, da pojava govoric v lovski družini in vpliva na imenovanje gospodarja lovske družine ni mogoče pripisati ravnanju toženke. Pritožbeno sodišče se pri tem v celoti sklicuje na pravilne razloge pravostopenjskega sodišča iz 27. točke obrazložitve. Pritožbo tožnikov je bilo zato treba zavrniti in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20.Sprememba izpodbijane sodbe je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožnika s tožbo nista uspela, zato sta v skladu z prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna toženki povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1679,94 EUR (skupaj 2250 točk po Odvetniški tarifi za vloge in zastopanje na narokih9, 2% materialnih stroškov in DDV). Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo zahtevanih a neopredeljenih stroškov kilometrine in odsotnosti iz odvetniške pisarne.

21.Toženki, ki je uspela s pritožbo uspela pripadajo tudi pritožbeni stroški. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 659,42 EUR (425 točk za sestavo pritožbe in poročilo stranki, 2% materialni stroški, DDV in sodna taksa). Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo zahtevanega stroška odvetniškega posveta s stranko, ker je to že zajeto v storitvi sestave pritožbe. V primeru zamude s plačilom stroškov, bosta morala tožnika toženki od prisojenih stroškov postopka plačati tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------