Jedro

Pristojnost sodišča, ki je prejelo tožbo, le-to presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi navedb v tožbi, in glede na določbo 16. člena Pogodbe, s katerim je bila dogovorjena pristojnost sodišča v Ljubljani, ugotovilo, da je pristojno za odločanje v predmetnem sporu. Brezuspešno je sklicevanje na 53. člen ZMZPP, ker se ta uporablja le v primerih, ko med pravdnima strankama ni izrecnega dogovora o pristojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano zamudno sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo plačilo glavnice 532.014,94 EUR z dogovorjenimi zamudnimi obrestmi po stopnji 8 % nad 12-mesečnim EURIBOR-jem letno od zapadlosti posameznega zneska računa v plačilo do plačila v 15 dneh (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 19.904,31 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani

5. Ni dvoma, da je tožena stranka tuja pravna oseba s sedežem v Romuniji, torej gre za spor z mednarodnim elementom. Pristojnost sodišča, ki je prejelo tožbo, le-to presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče pa je na podlagi navedb v tožbi, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o distribuciji medicinske opreme na teritoriju Romunije (v nadaljevanju Pogodba) za obdobje enega leta, z veljavnostjo od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 in da sta tudi v letih 2010 in 2011 nadaljevali z izvajanjem te pogodbe, zaradi česar se je pogodba transformirala iz pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas in glede na v 16. členu Pogodbe za primer sporov dogovorjeno pristojnost sodišča v Ljubljani, Sloveniji, ugotovilo, da je pristojno za odločanje v predmetnem sporu. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da ni pojasnilo svoje odločitve glede stvarne pristojnosti. Svojo odločitev je namreč oprlo na 16. člen Pogodbe o distribuciji, po katerem je za spore, ki izhajajo iz Pogodbe in v zvezi z njeno veljavnostjo dogovorjena pristojnost sodišča v Ljubljani.

6. Pritožnik se pri tem neutemeljeno sklicuje na 53. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), ker je v obravnavanem primeru glede na v pogodbi dogovorjeno pristojnost slovenskega sodišča treba uporabiti tretji odstavek 52. člena ZMZPP, po katerem se stranki smeta sporazumeti o pristojnosti sodišča Republike Slovenije, če je vsaj ena pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. 53. člen ZMZPP pa ureja situacijo, ko do izrecnega dogovora o pristojnosti med pravdnima strankama ne pride, pa toženec privoli v pristojnost sodišča Republike Slovenije, pri čemer so našteti primeri presumirane privolitve toženca v pristojnost slovenskega sodišča (če pristojnosti toženec ne ugovarja v odgovoru na tožbo ali v ugovoru proti plačilnemu nalogu oziroma se na pripravljalnem naroku, če tega ni bilo pa na prvem naroku za glavno obravnavo, spusti v obravnavanje glavne stvari). Tudi s pritožbenim sklicevanjem na Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki naj bi za konkreten primer odkazovala na pristojnost romunskega sodišča po sedežu tožene stranke, pritožnik ne more uspeti. Tudi citirana Uredba namreč dopušča v 23. členu dogovor o pristojnosti, pri čemer je dogovorjena pristojnost izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače, pri tem pa je s sklenitvijo Pogodbe in v njej določeni pristojnosti slovenskega sodišča izpolnjen tudi pogoj za veljavnost takega dogovora o podelitvi pristojnosti in sicer pisna oblika dogovora (točka a prvega odstavka 23. člena Uredbe).

O datumu vročitve tožbe toženi stranki

7. Pritožnik izpodbija v vročilnici na list. št. 30 in 31 naveden datum vročitve 11. 3. 2014 kot napačnega. Navaja, da je potrdilo o vročitvi izpolnjeno v slovaškem, namesto pravilno v slovenskem jeziku in gre že zato za absolutno bistveno postopkovno kršitev. Pritožbeno sodišče s takšnim stališčem ne soglaša, saj gre za standardni obrazec iz Priloge 1 Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 11. 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah in so rubrike v njem v vseh jezikih enake.

8. Vročilnica je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP), torej v obravnavanem primeru vročitev tožbe v odgovor toženi stranki. Dovoljeno pa je dokazovati, da so dejstva v javni listini neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Pritožnik v pritožbi navaja, naj bi iz vročilnice (list. št. 30 do 31) izhajal datum vročitve 11. 3. 2014, vendar iz vročilnice izhaja datum vročitve 11. 3. 2013. Kot dokaz nepravilnosti navedene vročilnice o dejanskem in pravilnem datumu vročitve tožbe toženi stranki je pritožnik pritožbi priložil potrdilo Sodišča v Targu Mures št. 432/r/2013 z dne 8. 8. 2014 (priloga B66). Iz navedenega potrdila pa izhaja vrsta nelogičnosti v navedbah časovnega sosledja posameznih dejanj in sicer: - da so bili dokumenti Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 4780/2012 vpisani na sodišču v Targu Mures dne 11. 3. 2014 pod št. 432/r/2013; - da so bili posredovani družbi A. A. iz Targu Muresa, ..., okrožje ... dne 13. 3. 2013 (torej skoraj letno dni prej, kot naj bi bili sploh vpisani na sodišču); - da je bila navedena družba kontaktirana telefonsko dne 1. 4. 2013 in je potrdila prejem sodnih dokumentov dne 27. 3. 2014 (torej naj bi eno leto prej potrdila prejem dokumenta, kot naj bi ga prejela).

9. Glede na navedeno nelogično časovno sosledje je pritožbeno sodišče pozvalo prvostopenjsko sodišče, naj pri Sodišču v Targu Muresu opravi poizvedbe o pristnosti potrdila z dne 8. 8. 2014 skladno z šestim odstavkom 224. člena v zvezi z 225. členom ZPP, kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo in prejelo dne 17. 6. 2015 dopis Sodišča v Targu Mures z dne 4. 6. 2015, v katerem potrjuje pristnost potrdila, da je bila tožena stranka kontaktirana telefonsko 1. 4. 2013 in je potrdila prejem dokumentov dne 27. 3. 2014. 10. Na podlagi tako preverjenega potrdila Sodišča v Targu Mures z dne 8. 8. 2014 pritožbeno sodišče zato utemeljeno dvomi v verodostojnost podatkov Sodišča v Targu Mures o pritožnikovem prejemu tožbe v odgovor dne 27. 3. 2014, zlasti še glede na dejstvo, da je pritožnik že v prvotni pritožbi z dne 19. 11. 2013 zoper zamudno sodbo VII Pg 4780/2012 z dne 15. 10. 2013 v predmetnem sporu sam zatrjeval, da je odgovor na tožbo vložil konec aprila 2013. Pritožnik zato z navedenim potrdilom z dne 8. 8. 2014 ni uspel izpodbiti datuma vročitve tožbe v odgovor 11. 3. 2013, kot ga izkazuje vročilnica v spisu na list. št. 30 in 31, niti s pritožbenimi trditvami o neverodostojnosti podatka v vročilnici o vročitvi tožbe v odgovor tožencu na isti dan, kot je zaprosilo za vročitev le-te tožencu prejelo Sodišče v Targu Mures. Navedeno dejstvo je sicer res neobičajno, ni pa izključeno. Izhajajoč iz zgoraj navedenega je zato pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka v 30 dneh od prejema odgovora na tožbo, torej od 11. 3. 2013 ni odgovorila na tožbo. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe – pravilno vročena tožba toženi stranki v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) je torej izpolnjen.

O ostalih pogojih za izdajo zamudne sodbe

11. Zmotno je stališče pritožnika, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz listin, priloženih tožbi, delno pa je celo v nasprotju z listinami, sklicujoč se na določila pogodbe (točka 11.1), iz katere izhaja, da je mogoče po preteku roka, za katerega je pogodba sklenjena, pogodbo podaljšati samo na podlagi pisnega sporazuma. Distribucijska pogodba, na kateri temelji tožba tožeče stranke, po preteku dne 31. 12. 2009 za pogodbeni stranki ni imela in ni mogla imeti nobenih pravnih učinkov, tožeča stranka pa vtožuje račune tudi za obdobje, ko računi v distribucijski pogodbi niso imeli pravne podlage. Sicer pa tožeča stranka trditev, da sta pravdni stranki nadaljevali z izvajanjem Pogodbe tudi v letu 2010 in 2011, zaradi česar naj bi se zgoraj omenjena Pogodba transformirala v pogodbo za nedoločen čas, ni predložila nobenega dokaza.

12. V primeru, ko v tožbi zatrjevanih dejstev tožena stranka ne izpodbija, se štejejo ta dejstva za resnična, zato zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), tožeča stranka pa neprerekanih dejstev ni dolžna dokazovati, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da dejstvo nadaljevanja izvajanja Distribucijske pogodbe tudi v letih 2010 in 2011 tudi po s Pogodbo dogovorjeni časovno omejeni veljavnosti pogodbe, tožeča stranka ni dokazala.

13. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki v 15. členu Distribucijske pogodbe dogovorili uporabo slovenskega (formalnega in materialnega) prava. Zmotno pa meni, da je treba upoštevati v obravnavanem primeru zgolj pogodbena določila o časovni veljavnosti Distribucijske pogodbe, ker v slovenskem pravnem redu (OZ) distribucijska pogodba ni posebej urejena. Distribucijska pogodba je tako imenovana inominatna pogodba, ki vsebuje tako elemente prodajne pogodbe, kot tudi elemente pogodbe o trgovskem zastopanju. Zato je glede presoje veljavnosti distribucijske pogodbe ob ugotovitvi, da sta pravdni stranki Pogodbo izvajali tudi po preteku z njo določenega roka veljavnosti, prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da se je s tem pogodba za določen čas transformirala v pogodbo za nedoločen čas, sklicujoč se na določilo drugega odstavka 831. člena OZ. Drugačno pritožbeno stališče ni utemeljeno. Prvostopenjsko sodišče pa je glede toženčevega neizpolnjevanja pogodbe pravilno svojo ugotovitev oprlo na neprerekane trditve tožeče stranke v tožbi, zaradi česar sodišču ni mogoče očitati bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti zmotne uporabe materialnega prava.

14. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi pritožbe, zato tudi stroški v zvezi z njenim odgovorom niso bili potrebni in jih je dolžna nositi sama.