Jedro

Plačevanje dodatnih del je mogoče le ob upoštevanju pravil javnega naročanja, na kar je tožena stranka pravilno večkrat opozorila. Način, da izvajalec najprej ponudi najnižjo ceno in z njo uspe v postopku javnega naročanja, ker izrine druge (dražje) konkurente, potem pa samovoljno brez sklenjenega aneksa (in celo naročila naročnika) zahteva dodatno plačilo, pomeni obid pravil javnega naročanja in mu ni mogoče nuditi sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna povrniti pritožbene stroške tožene stranke v višini 734,40 EUR v roku 15 dni po prejemu odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni plačati znesek 40.275,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne vložitve tožbe dalje do plačila pod izvršbo (točka I. izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 4.520,24 EUR (točka II. izreka sodbe).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Predlagala je, da ji tožeča stranka povrne pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali in na podlagi postopka javnega naročanja dne 15. 11. 2013 sklenili pogodbo št. 0000/2013 o izvajanju gradbenega nadzora pri izvedbi projekta Komunalna ureditev naselja G., R. in G. R. (v nadaljevanju Pogodba, priloga spisa A 2). Tožeča stranka je bila izvajalec in tožena stranka naročnik. V 3. členu Pogodbe je bilo navedeno, kaj vse obsega gradbeni nadzor. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi listin v spisu ter zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke ter prič, ki sta jih predlagali obe pravdni stranki.

6. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje nadzorna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, spada med podjemne pogodbe, ki jo ureja 619. člen Obligacijskega zakonika (OZ), in sicer se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal. Obseg nadzora ureja še 88. člen tedaj veljavnega Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

7. Tožeča stranka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi vztrajala pri tem, da sklenjena pogodba ni krila vseh del nadzora, ki jih je pri svojem delu opravila tožeča stranka. Navajala je tudi, da so bila opravljena dodatna in presežna dela, za katera tožena stranka ni želela skleniti aneksa, jih je pa bila tožeča stranka opravila. Sodišče prve stopnje je po mnenju višjega sodišča pravilno ugotovilo, da trditve tožeče stranke ne držijo.

8. V pritožbi pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj sodišče nima strokovnega znanja, da bi lahko presodilo vse postavke del, ki jih je tožeča stranka navedla kot tiste, ki so bile obsežene v prvotni pogodbi in tiste, ki v njej niso bile zajete. Sodišče je kršilo tudi postopek, saj bi moralo postaviti izvedenca gradbene stroke, ki bi to ugotovil. Pritožbeno sodišče tem trditvam ne sledi, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da potrebe po postavitvi izvedenca ni bilo, saj ni bil sklenjen dogovor za dodatna dela oziroma je 6. člen Pogodbe izrecno določal, da je treba za vsa dodatna dela skleniti aneks, ki pa nesporno ni bil sklenjen. Sodišče prve stopnje je tudi v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obširno in pravilno pojasnilo, v katerem primeru bi bilo mogoče presojati zavezo toženke za plačilo dodatnih del in bi bilo treba v tem primeru postaviti izvedenca gradbene stroke.

9. Pravdni stranki sta se s podpisom pogodbe dogovorili za fiksno ceno, kar je izrecno navedeno v 6. členu Pogodbe. Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bila mišljena cena fiksna le v smislu, da fiksna cena ne pomeni cene dela „ključ v roke“, ampak predstavlja zgolj to, da je cena fiksna glede ekonomskih nihanj. Pritožničine trditve glede „fiksnosti ekonomskih nihanj“ ne držijo, saj to ne izhaja ne iz same pogodbe in ne iz izpovedb, ki so jih podale priče. Tudi zaslišani zakoniti zastopnik tožeče stranke B. je ob zaslišanju povedal, da je šlo za fiksno ceno na enoto za obseg del (Glej l. št. 149:„Fiksna pomeni, fiksna cena na enoto za obseg del, kateri je bil določen z razpisno dokumentacijo.“). Drži pa, da je zakoniti zastopnik ob zaslišanju dodal še, da pa se fiksna cena spremeni, če se zahteva še nek dodatek. Vendar pa obstoja dogovora o tem dodatku tožnici ni uspelo dokazati.

10. Trditve pritožnice, da pri uporabi fiksne cene ne moremo govoriti o institutu „ključ v roke“, pač pa le o fiksni ceni v smislu inflacije in sprememb cen v zunanjem okolju in da to potrjuje tudi dejstvo, da sta pogodbeni stranki v 11. členu Pogodbe dogovorili plačilo za dodatna in več dela s sklenjenim aneksom, ne potrjuje njene teze, da je toženka zavezana k plačilu. Prav ima pritožnica, da določba 655. in 656. člena OZ govori o nespremenljivosti cen glede na povišanje cen za elemente, na podlagi katerih je bila določena, vendar v tem primeru upoštevaje določila 11. člena Pogodbe, ki izrecno ne dovoljuje dodatnih ali presežnih del brez dogovora strank, to ni bistveno. Tožena stranka bi morala morebitna dodatna ali presežna dela naročiti in potem v zvezi z njimi s tožnico skleniti aneks, ki pa nesporno ni bil sklenjen.

11. Pritožnica še očita, da je bilo ves čas med strankama sporno, ali je predmet pogodbe tudi obdelava vodovodnih in kanalizacijskih priključkov, pri čemer se sodišče prve stopnje do tega vprašanja naj ne bi opredelilo. Tožeča stranka je namreč ves čas postopka zatrjevala, da njena ponudba ni zajemala obdelave vodovodnih in kanalizacijskih priključkov, saj slednje ni bilo predmet javnega naročila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da iz pogodbe med pravdnima strankama izhaja, da je potrebno za vsa dodatna dela skleniti poseben aneks (11. člen Pogodbe). Izrecno sta v drugem odstavku 11. člena Pogodbe tudi navedli, da dodatna in več presežna dela ne morejo biti plačana brez sklenjenega aneksa (Natančneje:“ V primeru dodatnih ali več presežnih del skleneta aneks k pogodbi, sicer se šteje, da povišanje cen ni dogovorjeno, ne glede na dodatna in več presežna dela, nepredvidena in pozneje naročena dela, ki se nanašajo na gradnjo in niso predvidena v prvotnem projektu.“). Nesporno pa je, da so bila plačana vsa dela po sklenjeni Pogodbi. K pogodbi ni bil sklenjen aneks, niti ni uspelo tožeči stranki dokazati, da je tožena stranka ta dela dodatno naročila, kar je vse pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Če pritožnica meni, da njen zahtevek ne temelji na pravni podlagi sklenjene pogodbe, pač pa na neki drugi, bi morala dokazati, da ji je tožena stranka ta (dodatna) dela naročila, kar ji ni uspelo. Poleg tega je sama tožnica najprej kot pravno podlago navajala Pogodbo, potem pa zatrjevala, da je pri toženi stranki poizkusila doseči aneks k Pogodbi. Priča J. (l. št. 156), ki je bila pri toženi stranki zadolžena za javno naročanje, je izpovedala, da je tožeča stranka podala ponudbo na podlagi projektne dokumentacije, da je v postopku javnega naročanja ponudila najnižjo ceno in da je bila zato izbrana. V Pogodbi, ki jo je tožeča stranka podpisala, je bilo izrecno navedeno, da presežna dela ne bodo plačana, brez da je sklenjen aneks. Povedalaje še, da je tožena stranka javni proračunski uporabnik in je dolžna upoštevati pravila javnega naročanja ter da je sklepanje aneksov kršitev pravil o javnem naročanju, če zato ne obstajajo utemeljene podlage. V tem primeru te podlage ni bilo.

13. Pritožnica se torej ne more sklicevati na to, da so bila naročena dodatna dela. Prav tako glede na navedeno ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da izvedba vodovodnih priključkov ni del projekta in da dokumentacija javnega naročila ter Pogodba tega nista zajemala in da je zato upravičena do dodatnega plačila. Sodišče prve stopnje je podrobno opisalo, kako bi morala ravnati tožnica, če je menila, da so nastopile spremenjene okoliščine po 112. členu OZ.

14. Glede pritožbenih navedb, da priča tožene stranke G. Ž., ki je vodil projekt, ne bo priznal naročil dodatnih del, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so le pavšalne. Trditev, da je priča Ž. vodil projekt pri toženi stranki in zato ne bo priznal naročila dodatnih del, je splošna, kot bi bila na drugi strani splošna ta, da zakonitemu zastopniku tožnice sodišče ne bi verjelo samo zato, ker kot predstavnik tožnice trdi, da so bila dela naročena. Sodišče prve stopnje je podrobno presodilo vsak dokaz posebej in vse skupaj in ocenilo izpovedbe prič (točka 14. in 15. obrazložitve sodbe). Tožeča stranka tudi ni podala konkretnih trditev, točno s kom in v kakšnem svojstvu, kdaj, kje, kako in ob kateri uri bi naj bila zatrjevana presežna dela dodatno naročena, niti ni zato predlagala ustreznih dokazov, kar vse je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato pritožbeni očitki v zvezi z oceno izpovedbe priče Ž. niso utemeljeni.

15. Pritožbena navedba v 14. točki pritožbe glede izvedenih del ni bistvena za odločitev v tem postopku. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo, da ni podana pravna podlaga za plačilo zahtevanega zneska ne po sklenjeni pogodbi in ne po podlagi, ki jo zatrjuje tožeča stranka, da naj bi bila sporna dela dodatno naročena, saj ji to ni uspelo niti konkretizirano zatrjevati niti dokazati.

16. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je sistem javnega naročanja namenjen transparentni porabi javnega denarja in omogočanju prevzema del pod enakimi pogoji za vse ponudnike. Tožnica je Pogodbo podpisala na podlagi tega, ker je bila nesporno najcenejši ponudnik v postopku javnega naročanja. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da ob podpisu pogodbe ni bilo nobenih nejasnosti v zvezi z delom in drugo vsebino pogodbe, niti s pomanjkljivostjo (projektne) dokumentacije (točka 12. obrazložitve sodbe), čemur pritožnica v pritožbi ni oporekala. Plačevanje dodatnih del je mogoče le ob upoštevanju pravil javnega naročanja, na kar je tožena stranka pravilno večkrat opozorila. Način, da izvajalec najprej ponudi najnižjo ceno in z njo uspe v postopku javnega naročanja, ker izrine druge (dražje) konkurente, potem pa samovoljno brez sklenjenega aneksa (in celo naročila naročnika) zahteva dodatno plačilo, pomeni obid pravil javnega naročanja in mu ni mogoče nuditi sodnega varstva.

17. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožeče stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožeče stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Potrebni pritožbeni stroški toženke v skladu s tarifno številko 18. in 21. Odvetniške tarife (stroški sestave odgovora na pritožbo 1000 točk, administrativni stroški 2% točk in 22 % DDV) znašajo 734,40 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna toženi povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).