Jedro

Sodišče je pravilno odločilo brez razpisa naroka, saj nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 204926/2013 z dne 18.12.2013 v celoti v veljavi in je tožena stranka dolžna v roku osem dni tožeči stranki povrniti 34,00 EUR nadaljnjih stroškov pravdnega postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne ugovarja odločitvi sodišča, ki na podlagi predloženih podatkov s strani tožeče stranke ni moglo drugače odločiti, ugovarja pa zoper zahtevek J., ker je v njem napačno podano komisijsko ugotovljeno stanje na terenu in zoper neurejeno evidenco in posledično nepravilne zneske vtoževanih računov. Toženec iz protesta ni plačeval računov za hišo št. 10 a, ker zahteva, da se evidenca v celoti uredi, tudi za hišo št. 10, da bo vedel, kaj plačuje. Z izposojenim zabojnikom je zadeva za hišo 10 a rešena, zavrača trditev, da noče plačevati, ker ne koristi zabojnika, druge obveznosti pa niso sporne. Ne oporeka plačilu najemnine zabojnika, je pa zabojnik na mestu in še vedno čist in neuporabljen, ker je tožencu priročno, da sam vrže vrečko na tovornjak, papir pokuri, uporabne odpadke pa kompostira. Toženec iz nevednosti ni zahteval, da bi sodišče razpisalo narok, saj je bil prepričan, da je narok predlagala tožeča stranka. Šele v zadevi P 48/2014 je zahteval narok in na glavni obravnavi uspel dokazati nepravilnosti. Pripombe so torej utemeljene od vsega začetka, ugovori toženca so zoper nepravilno vtoževane zneske in ne proti plačilu komunalnih uslug. Res je posamezna tožba zadeva majhne vrednosti, vendar je teh zadev že deset ali več. Tudi v nadaljevanju se sklicuje na navedbe tožeče stranke iz pripravljalne vloge v zadevi P 48/2014. Glede ugotovitve, da gre toženca šteti kot uporabnika, ker ima njegov del hiše na naslovu Selo 10 vodomer, zatrjuje, da je to napačna ugotovitev in zmotna trditev, saj je v jašku nameščen vodomer v delu hiše, ki je last solastnikov. Zahteva tudi razlago, kaj pomeni in povzroči blindiranje priključka. V hiši št. 10 nima vodomera, še po starem sistemu voda ne teče več. V prilogi navaja za primerjavo primer zneska v računu za B. R. in navaja, da so se zneski za mesec julij in avgust za hišo 10 a občutno znižali. Naknadno je tožena stranka vložila še dopolnitev pritožbe, vendar že po izteku pritožbenega roka, zato sodišče druge stopnje na navedbe iz dopolnitve pritožbe ne bo odgovarjalo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje.

V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (443. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen ZPP). Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje so zato neupoštevne in sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja. Neupoštevne so tako pritožbene navedbe, da je napačna in zmotna ugotovitev, da ima del hiše na naslovu S. 10 vodomer, da je v jašku nameščen vodomer v delu hiše, ki je last solastnikov in da tožena stranka v hiši št. 10 nima vodomera, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodbe v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati.

Pritožnik navaja, da toženec iz nevednosti in neznanja ni zahteval, da bi sodišče razpisalo narok, ker naj bi bil toženec prepričan, da je narok predlagala tožeča stranka, vendar neutemeljeno. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je namreč navedel, da bo narok zahteval, vendar tega kasneje ni storil, na ravnanje nasprotne stranke pa se ne more sklicevati. Sodišče je tako pravilno odločilo, brez razpisa naroka, saj nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP).

Tudi sklicevanje na zadevo P 48/2014 v tej zadevi ni dopustno. Tovrstne navedbe podaja tožena stranka šele v pritožbi (337. člen ZPP). Nedopustne navedbe predstavljajo tudi primerjave z računom za B. R., medtem ko so računi za kasnejše zneske za odločitev v tej zadevi nerelevantni.

Sodišče prve stopnje je za terjatve, izhajajoče iz vtoževanih računov navedlo materialnopravno podlago, to je Zakon o varstvu okolja (ZVO), Odlok o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Ž., Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Ž. in Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Ž. Ugotovilo je tudi podlago za sporno plačilo omrežnine pri oskrbi s pitno vodo (21. člen Odloka). Omrežnina predstavlja fiksni mesečni strošek uporabnika vodovoda, ki se zaračunava glede na velikost vodomera in ki ni odvisen od dejanske porabe pitne vode. Glede omrežnine tožena stranka navaja, da mora biti upravičenost do zaračunanja omrežnine v pravilih zapisana in to ni razlog za neurejeno evidenco. Že sodišče prve stopnje je pravno podlago pravilno navedlo in se sodišče druge stopnje na zaključke, v izogib ponavljanju, sklicuje. Pravilno je navedlo tudi, da je za plačilo omrežnine dejanska poraba vode brezpredmetna. Stranka mora v dokaz ugovoru, da do izvajalca obvezne javne službe nima obveznosti, dokazati, da je v ustreznem postopku dosegla ukinitev spornih priključkov, tega pa toženec ni niti zatrjeval. Na napačno ugotovitev glede vodomera pa se v pritožbi, kot že navedeno, sklicuje nedopustno.

Drugih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje glede obračunanih stroškov oskrbe s pitno vodo ali odvajanja komunalnih voda tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, z navedbo, da toženec računov ni plačeval iz protesta, pa ne more uspeti, saj to ni upravičen razlog za neplačilo.

Tudi glede odlaganja odpadkov je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno pravno podlago, to je Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Ž. Ugotovilo je, da je toženec povzročitelj komunalnih odpadkov, po prvem odstavku 62. člena Odloka so stroške ravnanja z odpadki dolžni plačevati vsi povzročitelji, za katere je organizirano ravnanje z odpadki, to pa je za območje, kjer živi toženec organizirano. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da toženec svojih trditev o zatrjevanih nepravilnih obračunih tudi v tem delu ni uspel dokazati, sicer pa v pritožbi sam navaja, da plačilu najemnine zabojnika ne oporeka in da je z izposojenim zabojnikom zadeva za hišo 10 a rešena (čeprav zavrača trditev, da noče plačevati, ker ne koristi zabojnika).

Glede ostalih postavk stroškov komunalnih storitev po vtoževanih računih toženec dolžnosti plačila ni oporekal in jim tudi ne oporeka v pritožbi.

Kot je razvidno že iz gornje obrazložitve je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo in priglasila stroške v zvezi s tem, vendar je sodišče druge stopnje v skladu s 155. členom ZPP odločilo, da sama nosi stroške pritožbenega postopka.