Jedro

Ker tožniku v upravnem postopku ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, je tožena stranka, ki je zadevo vrnila organu prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pravilno odločila. V ponovljenem postopku bo tožnik lahko predlagal dokaze, ki jih je navajal v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 943/2001-6 z dne 17.12.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.4.2001. Z njo je ta ob reviziji odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 9.10.2000, s katero je organ prve stopnje tožniku priznal status žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, in odločila, da se zadeva vrne organu prve stopnje v nov postopek.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) in navaja, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec. Tožeča stranka je odpravila odločbo organa prve stopnje ter mu vrnila zadevo v ponoven postopek in odločanje, ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se s tako presojo strinja. Iz vseh zbranih podatkov bi sicer sledil zaključek, da je tožnikov oče padel kot kapetan bivše jugoslovanske vojske v aprilu 1941 v okolici vasi R., pri čemer točnega datuma smrti iz predloženih dokazil ni mogoče ugotoviti. Mogoče pa je ugotoviti, da je to bilo pred 17. aprilom 1941. Zato tožniku statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ne bi bilo mogoče priznati. Ker pa tožniku v upravnem postopku ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki bi lahko vplivale na morebitno drugačno odločitev - ni mu bila dana možnost dokazati, da je njegov oče bil ubit zaradi sodelovanja v NOB - je tožena stranka ravnala prav, ko je zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek z navodilom, da je treba tožnika zaslišati, mu omogočiti, da predlaga priče, vpogledati v spis tožnikove matere in tožnika kot družinskih invalidskih upravičencev in v dokazila, zbrana pred izdajo odločbe o pravici družinske pokojnine. Iz odločbe, s katero je bila tožnikovi materi priznana pravica do družinske pokojnine in katero je tožnik priložil tožbi (saj prej te možnosti ni imel) izhaja, da ji je bila priznana ta pravica po padlem borcu.

V pritožbi tožnik navaja, da vztraja pri odločitvi organa prve stopnje, ki mu je že priznal status žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na dejansko stanje, na podlagi katerega je organ prve stopnje tožniku priznal uveljavljani status in glede na določbe ZZVN, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka zaradi ugotavljanja okoliščin in izvajanja dokazov (kot to navaja tožena stranka v izpodbijani revizijski odločbi, sodišče prve stopnje pa temu pritrjuje), pravilno odločila, ko je odpravila odločbo organa prve stopnje in mu z napotili zadevo vrnila v ponoven postopek in odločanje. V ponovljenem postopku bo tožnik, ki doslej ni bil zaslišan, lahko predlagal dokaze, ki jih je navajal v tožbi. Zato ne more uspeti s pritožbo, v kateri samo navaja, da vztraja pri odločbi organa prve stopnje, ki mu je že priznala status žrtve vojnega nasilja. S tem smiselno uveljavlja ugovore, s katerimi je izpodbijal odločbo tožene stranke že v tožbi, pa je sodišče te ugovore pravilno presodilo in zavrnilo. Do priznanja uveljavljanega statusa lahko pride le, če je ugotovljeno takšno dejansko stanje, na podlagi katerega je po določbah ZZVN takšen status možno priznati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.