Jedro

Izpodbijani sklep o dovolitvi (upravne) izvršbe ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Urad za nadzor prirejanja iger na srečo v točki I izreka sklepa ugotovil, da je odločba Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo, s katerim je bilo tožniku prepovedano prirejati igre na srečo v Republiki Sloveniji, postala izvršljiva dne 12. 8. 2006 ter pravnomočna 17. 12. 2008, zato se dovoli njena izvršba. V II. točki izreka sklepa je omenjeni Urad zavezancu dal opozorilo, da v naknadnem roku 3 dni po vročitvi tega sklepa preneha s prirejanjem iger na srečo v Republiki Sloveniji. Nadalje je v točki III izreka izpodbijanega sklepa zavezanca opozoril, da bodo v primeru, če tudi v naknadno odrejenem roku ne bo izpolnil naložene obveznosti, po poteku tega roka omenjeno dejanje na njegove stroške opravili operaterji, ki so vpisani v register Agencije za pošto in elektronsko komunikacijo RS za storitve dostopa do interneta in so navedeni v seznamu, ki je priloga in sestavni del sklepa. Odločil je še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, ter da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Urad za nadzor prirejanja iger na srečo s svojo odločbo z dne 1. 8. 2006 tožeči stranki prepovedal prirejati igre na srečo v Republiki Sloveniji. V nadaljevanju pojasnjuje, kdaj in na kakšen način je omenjena odločba postala pravnomočna in izvršljiva. V obrazložitvi še ugotavlja, da tožeča stranka naložene obveznosti ni izpolnila in je s prirejanjem iger na srečo nadaljevala. Zato je bilo potrebno na podlagi 282. člena ZUP dovolitvi upravno izvršbo. Pri tem jo opozarja še na 297. člen ZUP.

Ministrstvo za finance RS, kot drugostopni davčni organ, je s svojo odločbo, št. 46163-23/2006 z dne 24. 11. 2009 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnilo. V obrazložitvi ponavlja ugotovitve organa prve stopnje in povzema pritožbo tožeče stranke. Pri tem ugotavlja, da številne pritožbene navedbe niso usmerjene zoper izpodbijani sklep, temveč zoper odločbo z dne 1. 8. 2006, ki se izvršuje. V upravnem postopku se obravnava sklep o dovolitvi njene izvršbe, ne pa odločba sama. Glede na pritožbene ugovore pa je drugostopni organ ponovno preučil pravila, ki so veljala v času odločanja pritožbenega organa o pritožbi zoper odločbo Urada z dne 1. 8. 2006. Pri tem je preučil prakso Evropskega sodišča, zlasti sodbo v združenih zadevah Placanica in drugi, na katero pritožnica v pretežni meri opira svojo pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe ter relevantne sodbe Evropskega sodišča. Ugotovil je, da se pravo skupnosti od izdaje odločbe, katere izvršba se dovoljuje, ni spremenilo glede vprašanj, ki so bila ključna za prepoved prirejanja iger na srečo v Republiki Sloveniji. Evropsko sodišče je v sodbi, ki obravnava pravno in dejansko stanje, ki je povsem primerljivo z obravnavano zadevo, odločilo, da člen 49 Pogodbe Evropske skupnosti ne nasprotuje predpisom države članice. Pri tem je sodišče tudi navedlo, da sektor iger na srečo, ki se ponuja preko interneta, ni predmet usklajevanja na ravni skupnosti. Iz vidika dopustnosti, omejevanja čezmejnega prirejanja iger na srečo v konkretnem primeru pa je odločilo, da je mogoče omejitev, ob upoštevanju posebnosti v zvezi s ponudbo iger na srečo prek interneta, šteti za upravičeno zaradi cilja boja proti goljufiji in kaznivim dejanjem. Prav tako zavrača pritožbeno navedbo, da izvršilni naslov ne more biti podlaga za izvršbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Odločba, ki se izvršuje je prestala preizkus pravnomočnosti.

Prav tako pritožnica ni utemeljila svoje navedbe, da bi blokiranje spletnih strani, predvideno v izreku izpodbijanega sklepa, kršilo ustavno pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS. Pritožbeni organ zavrača tudi navedbo pritožnice, da obveznost v izpodbijanem sklepu ni dokončna in da ji ni jasno, kaj mora storiti. Prav tako ne soglaša s pritožnico, da se s pošiljanjem izpodbijanega sklepa vsem operaterjem, vpisanim v register APEK, krši 82. člen ZUP. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je eden od operaterjev tuja pravna oseba, pa odgovarja, da za vse pravne osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost na ozemlju Republike Slovenije velja enoten pravni red Republike Slovenije. Prav tako zavrača navedbe pritožnice, da je odločba izdana samo zoper njo, torej diskriminatorna. Pritožnica tudi ni utemeljila svoje trditve, da bo izvršitev odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo pomenila kaznivo dejanje napada na informacijski sistem po 221. členu Kazenskega zakonika.

Tožeča stranka v obširni tožbi in pripravljalni vlogi ponavlja navedbe iz pritožbe ter jih še dodatno obrazlaga. Meni, da je prišlo v danem primeru do kršitev ZUP, do nezmožnosti izvršitve, do nedoločnosti odločbe, pri čemer citira tudi precejšen del sodne prakse. Ugotavlja tudi, da so dokazi o nedoločnosti in neizvršljivosti odločbe v spisu. Prav tako je upravni organ pošiljal izpodbijani prvostopni sklep v izvrševanje osebam, ki se jih to ne tiče. Odločba je tudi nična, ker je izdana v stvari, o kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku, v smislu 1. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Prav tako je nezakonita, ker bi izvršitev pomenila kaznivo dejanje iz 2. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Kršena je tudi pravica do svobodne gospodarske pobude ponudnikov dostopa do interneta ter do pravnega sredstva zaradi pomanjkljive obrazložitve. Kršena je tudi evropska konvencija o človekovih pravicah ter enakost pred zakonom. Nadalje upravnemu organu očita kršitev pravice do svobodne gospodarske pobude tožeče stranke iz 49. člena Pogodbe o evropski skupnosti ter vztraja na tem, da je po izdaji odločbe, ki je predmet izvršbe, prišlo do spremembe prava. Analizira tudi sodbo v zadevi Placanica ter druga pravna pravila v sodni praksi Evropskega sodišča. Komentira tudi slovensko notranje pravo in prakso slovenskih loterij in državnih organov ter namen zakonodajalca in njegove kazenske sankcije. Navaja tudi, kdo so slovenski prireditelji iger na srečo ter kakšno je njihovo ravnanje. Sklicuje se na študijo o igralništvu inštituta pri Ekonomski fakulteti v Ljubljani ter pravno oceno slovenskega prava ureditve iger na srečo. Slovenski državni organi še zdaleč niso enotni glede vsebine igralniške zakonodaje v Sloveniji. Pri tem citira mnenje slovenskih pravosodnih organov, znanstvenega inštituta in Ministrstva za finance. Meni tudi, da je v danem primeru prišlo do pristranske odločitve upravnih organov ter do vplivanja na odločanje upravnih organov.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v povezavi z odločbo Ministrstva za finance z dne 2. 10. 2006 odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe, ki jih je podala že v svojih odločbah, tako prvo kot drugostopni. V zvezi z najnovejšo sodno prakso Evropskega sodišča tožena stranka poudarja, da jo tožeča interpretira po svoje. Prav tako ne soglaša s tožečo stranko, da se sodbe Evropskega sodišča, s katerimi je bilo odločeno o predhodnih vprašanjih, neposredno uporabljajo. Ne glede na to, pa sodba Evropskega sodišča o predhodnem vprašanju ni v zvezi s sklepom, s katerim se dovoljuje izvršba pravnomočne upravne odločbe. Prav tako tožena stranka zavrača navedbe o pristranskem odločanju upravnih organov, diskriminatorni obravnavi tožeče stranke in vplivanju na odločanje upravnih organov. Po mnenju tožene stranke ni dovolj, da tožeča stranka navaja teorijo in sodno prakso v zvezi z zgoraj navedenim ter posamezne izjave, temveč bi za svoje trditve morala navesti vsaj kakšen konkreten primer. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po 2. odstavku istega člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javno pravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsake upravne odločbe oziroma drugega javnopravnega posamičnega akta, temveč zgolj tiste, ki v skladu s povzeto zakonsko ureditvijo izpolnjujejo vse kriterije za pojem upravnega akta. Kriterije je po tej ureditvi mogoče razdeliti na formalne in materialne. Po formalnih kriteriji so upravni akti le tisti akti, ki jih izda državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil, po materialnih kriterijih pa gre za akte, s katerimi je bilo vsebinsko odločeno o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Za upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato ne more šteti akt, ki poleg formalnega ne izpolnjuje tudi materialnega kriterija, torej akt, s katerim bi bilo vsebinsko odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, pa tudi ne akt, ki pomeni zgolj procesno odločitev (razen nekaterih v ZUS-1 izrecno določenih izjem). Tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe. Ta sklep po presoji sodišča ne vsebuje vsebinske odločitve o materialno pravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj je bilo o tem odločeno že z odločbo Urada za nadzor prirejanja iger na srečo z dne 1. 8. 2006, ki predstavlja izvršilni naslov in na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe. S to odločbo je bilo tožeči stranki tudi prepovedano prirejanje iger na srečo v Republiki Slovenji. S sklepom o dovolitvi izvršbe pa je bilo zgolj ugotovljeno, da je odločba postala izvršljiva in pravnomočna, zato je bila dovoljena njena izvršba. Tožeči stranki je bil postavljen dodaten rok za prostovoljno izvršitev odločitve, prav tako pa je bila opozorjena na možnost izvršbe po drugih osebah, v skladu s 297. členom ZUP. Izpodbijani upravni akt torej ni v ničemer posegal v odločitev obveznosti tožeče stranke, ki izhaja iz materialnega prava in ki v obravnavanem postopku upravne izvršbe predstavlja izvršilni naslov. Povedano drugače, v obravnavani zadevi je obveznost prenehanja prirejanja iger na srečo v Republiki Sloveniji naložena tožnici izključno z odločbo Urada za nadzor nad prirejanjem iger na srečo v Republiki Sloveniji, ki tudi predstavlja izvršilni naslov. Z izpodbijanim aktom pa ni bila ta obveznost ne vzpostavljena ne kakorkoli spremenjena. Izpodbijani akt zato ne izpolnjuje materialnega kriterija za akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu. Ob tem pa tudi ne gre za katerega od aktov, ki jih je, po izrecni določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1, mogoče izpodbijati v upravnem sporu, čeprav nimajo narave upravnega akta. Gre za sklepe, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sodišče še dodaja, da se skoraj vse navedbe tožeče stranke nanašajo, namesto na formalno izpodbijani sklep, izključno na prej navedeno odločbo Urada za nadzor nad prirejanjem iger na srečo v Republiki Sloveniji z dne 1. 8. 2006, torej na akt, ki v postopku upravne izvršbe predstavlja izvršilni naslov. Zato ga v tem postopku ni mogoče več vsebinsko izpodbijati.

Glede na navedeno je sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbe, ki ga je opravilo na podlagi 36. člena ZUS-1, ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo tožeče stranke zoper sklep o dovolitvi izvršbe zavrglo, kar je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso, tako tukajšnjega sodišča, kot tudi Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sklep VS RS I Up 440/2008 z dne 9. 10. 2008, I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 50/2009 z dne 28. 10. 2009 in I Up 163/ z dne 1. 10. 2010).

Izrek o stroških upravnega spora temelj na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.