Jedro

Lastnik služne stvari lahko zahtevo, naj pravica stvarne služnosti preneha, uveljavi le z ustreznim oblikovalnim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je stvarna služnost pravice peš prehoda, v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, zemljiške parcele 1979/2 k.o. x (ID znak 000 1979/2), na služeči nepremičnini zemljiški parceli št. 1977, k.o. x (ID znak 000 1977), po trasi, ki poteka po delu služeče nepremičnine, ki predstavlja trikotnik, katerega ena kateta poteka v dolžini 0,61 m od točke, ki je skupna nepremičninam, zemljiškim parcelam št. 1979/2 k.o. x (ID znak 000 1979/2), parc. št. 1990/0 (ID znak 000 1990), parc. št. 1977/0 (ID znak 000 1977) in parc. št. 1981/0 (ID znak 000 1981), vse k.o. x, proti jugozahodu, druga kateta tega trikotnika, ki poteka od prej navedene točke, ki je skupna nepremičninam, zemljiškim parcelam št. 1979/2 k.o. x (ID znak 000 1979/2), parc. št. 1990/0 (ID znak 000 1990), parc. št. 1977/0 (ID znak 000 1977) in parc. št. 1981/0 (ID znak 000 1981), vse k.o. x, v dolžini 0,61 m proti severozahodu in hipotenuza v dolžini 0,90 m, ki povezuje obe kateti, kot je to razvidno iz skice služnostne poti, ki je sestavi del sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 1. 2017, II P 646/2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 7. 2017, I Cp 861/2017, prenehala. Tožeči stranki je naložilo, da je v 15 dneh dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 414,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnici, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje pred drugega sodnika. Meni, da je tožbeni zahtevek pravilno postavljen kot zahtevek, da je služnost prenehala, zato ker je postala nekoristna za uporabo gospodujoče stvari, in hkrati tudi zato, ker so se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Prvo sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, predvsem pa ni opravilo ogleda na kraju samem, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Na ogledu bi se sodišče prve stopnje prepričalo, da v naravi obstoji povsem normalna, nenevarna in perfektna pešpotna povezava med parc. št. 1779/2 k.o. x (ID znak 000 1977/2), ki v naravi predstavlja stanovanjski objekt tožene stranke na naslovu S. in parc. št. 1990/0 k.o. x (ID znak 000 1990), ki v naravi predstavlja stanovanjski objekt na naslovu L. Pešpot poteka po urejenih pločnikih - površinah za pešce ob cesti, ki so dvignjeni od cestišča oziroma nad njega, dovolj široki, asfaltirani ter brez kakršnihkoli prečkanj cestišč ali drugih površin, ki so namenjene za vožnjo z motornimi in drugimi vozili, kot to prikazujejo barvne fotografije, ki so bile sodišču predložene kot dokaz. Če bi sodišče opravilo ogled, bi lahko izmerilo razdaljo te pešpoti in ugotovilo, da predstavlja le 270 m, ter da potrebuje pešec ob povprečni hoji 4,5 km/h za to pot le zanemarljivih 3,4 minute. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi služnost postala nekoristna. Toženka namreč nikakor ni verodostojno potrdila, da prehod še vedno uporablja vsakodnevno, ko pa sta obe tožnici ob zaslišanju prepričljivo in verodostojno izpovedali, da nista nikogar opazili, predvsem pa ne toženke, da bi uporabljala ta prehod. Toženka tudi ni dokazala, da bi z bratom poslovno sodelovala. Zgolj družbeništvo in zastopanje podjetja ne nakazuje na poslovno sodelovanje, upoštevaje, kar prvo sodišče evidentno spregleda, da je tožeča stranka izkazala, da ima družba K. sedež na naslovu V. Ne drži tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi bila pot skozi garažo enostavnejša ter da tožnici prihrani veliko časa, še posebej pozimi. Pot od S., kjer stanuje toženka pa do L., kjer stanuje njen brat A., nikakor ne poteka ves čas skozi garažo tožnic, ampak tudi preko zemljišč dveh nepremičnin (parc. št. 1779/2 k.o. x in parc. št. 1990/0 k.o. x). Da imata dve družini, to je družina toženke, ki živi na naslovu S. in družina njenega brata A.V., ki živi na naslovu L., skupne lestve, skupno vrtno orodje in skupno kosilnico, je izključno in samo luksuz in kaprica, ki si jo dovoli tožena stranka na račun povsem nepotrebnega obremenjevanja absolutne lastninske pravice na nepremičnini tožeče stranke. Ni res, da bi bil prehod narejen zato, da lastniki gospodujočega zemljišča ne bi več hodili po lestvi in po strehi garaže, ampak je bil prehod narejen izključno in samo v korist N. V. in to izključno za njene potrebe za čas njenega življenja. Zaradi spornega prehoda, pa čeprav gre le za 0,2 m2, je garaža nezavarovana in v posledici lahko vanjo vstopi vsakdo. Tožeča stranka se tudi upravičeno sklicuje na prenehanje zaupanja med pravdnima strankama oziroma tožnicama in možem toženke R.K., ki je navkljub izrecnemu soglasju gospoda F.V., zagrajen prehod podrl 23. 10. 2012. Nikoli tudi ni obstajala nobena ekonomska korist gospodujočega zemljišča, da bi bila predmetna služnost sploh nujno potrebna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvi odstavek 222. člena Stvarnopravnega zakonika2 določa, da stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Stvarna služnost preneha z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna (drugi odstavek 222. člena SPZ). Iz dikcije navedenega določila jasno izhaja, da lahko lastnik služne stvari zahtevo, naj pravica stvarne služnosti preneha, uveljavi le z ustreznim oblikovalnim zahtevkom3. 5. Pravilno je stališče prvega sodišča, da je tožbeni zahtevek zaradi uporabe besedne zveze „je prenehala“ ugotovitveni, zaradi česar je tožbeni zahtevek neutemeljen že zaradi nesklepčnosti. Tožeča stranka namreč ne navaja dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti prenehanje služnosti na podlagi zakona, temveč iz njenih navedb izhaja, da zahteva prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti za uporabo gospodujoče stvari, in ker so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je bila služnost ustanovljena. Tožeča stranka bi morala kot lastnica služne nepremičnine, glede na trditveno podlago, naj pravica stvarne služnosti preneha, zahtevo uveljavljati z ustreznim oblikovalnim zahtevkom, ki pa ga, kljub opozorilu (list. št. 77) ni postavila in še v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je tožbeni zahtevek glede na trditveno podlago pravilno postavljen.

6. SPZ v 222. členu alternativno navaja dva razloga za prenehanje služnosti. Tožeča stranka se sklicuje na obstoj obeh razlogov. Kot razlog nekoristnosti navaja, da je bila služnost prehoda kot prekarij dovoljena N.V. zaradi njene varnosti in za potrebe gradnje na sosednji zemljiški parceli št. 1979/2 k.o. x. Ker je gradnja na tej zemljiški parceli že zdavnaj zaključena in ker je N.V. umrla, je stvarna služnost prenehala. V zvezi s spremenjenimi okoliščinami je tožeča stranka pojasnila, da ima parc. št. 1979/2 k.o. x povsem normalno potno povezavo z javnim cestnim omrežjem. Bistveno spremenjeno okoliščino glede na čas ustanovitve služnosti predstavlja poslabšanje medsebojnih sosedskih odnosov. Toženka temu nasprotuje in trdi, da od trenutka steka pogojev za priposestvovanje stvarne služnosti ni prišlo do spremenjenih razmer, kar je nujni pogoj za prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti, ter da je služnost še vedno koristna, ker povezuje gospodujočo nepremičnino z zemljiško parcelo z ID znakom 000 1990, saj jo člani razširjene družine dnevno uporabljajo.

7. Sodišče prve stopnje je v obširnem dokaznem postopku popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v sodbi navedlo razloge o odločilnih dejstvih ter vse izvedene dokaze tudi natančno dokazno ocenilo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja v ničemer ne omajajo.

8. Iz ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja: - da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo II P 646/2015 z dne 30. 1. 2017, ki je postala pravnomočna z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 7. 2017, ugotovilo priposestvovanje stvarne služnosti prehoda na površini 0,186 m2 v kotu garaže tožečih strank v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine, katere lastnica je toženka; - da bi pešpot iz S. na L., če ne bi obstajala sporna služnost skozi prehod garaže tožnic, potekala po urejenih pločnikih, ter da pešpot meri 0,27 km, časovno pa pot traja 3,6 minute; - da je bil prehod narejen iz razloga, da lastniki gospodujočega zemljišča ne bi več prehajali preko lestve in strehe garaže na drugo parcelo, in ne iz razloga, ker gospodujoče zemljišče ne bi imelo dostopa preko javne poti, oziroma da bi bila javna pot kakorkoli neugodna oziroma nevarna; - da je služnost za gospodujoče zemljišče popolnoma enako koristna, kot je bila v času ustanovitve služnosti, saj toženka in člani njene družine prehod še vedno vsakodnevno uporabljajo.

9. Pritožbeno sodišče sprejema navedene dejanske ugotovitve kot pravilne.

10. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni opravilo ogleda spornih nepremičnin. Dokazna tema navedenega predloga je, da bi se sodišče prepričalo, da v naravi obstoji povsem normalna, nenevarna in perfektna pešpotna povezava med parc. št. 1179/2 k.o. x in parc. št. 1990/0 k.o. x, ter da bi lahko sodišče na ogledu izmerilo razdaljo te pešpoti in ugotovilo, da predstavlja zgolj razdaljo 270 m, ter da pešec za to pot potrebuje zgolj zanemarljivih 3,4 minute. Če skuša stranka s substanciranjem dokaznega predloga dokazovati pravno relevantna dejstva, mora sodišče dokaz izvesti, razen, če bi ugotovilo, da je dokaz že izkustveno neprimeren za dokazovanje določenega dejstva, ali pa če so ta dejstva že dokazana z drugimi dokazi. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi fotografij ( A4 do A7) ugotovilo, da pešpot poteka po urejenih pločnikih, da meri 0,27 km ter da časovna pot traja 3,6 minute. Ne glede na navedene ugotovitve prvega sodišča, pritožbeno sodišča pojasnjuje, da dolžina v naravi obstoječe normalne pešpotne povezave ni pravno pomembna okoliščina za odločitev v tej zadevi, saj je navedena pešpot obstajala že v času ustanovitve oziroma priposestvovanja služnosti.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke glede možnosti pešpoti, ki poteka po urejenih pločnikih iz S. na L. Navedeno namreč ne pomeni bistveno spremenjene okoliščine, v kateri je bila služnost ustanovljena oziroma v konkretnem primeru priposestvovana, saj prehod skozi garažo ni bil narejen zato, ker gospodujoče zemljišče ne bi imelo dostopa preko javne poti, oziroma bi bila ta javna pot kakorkoli neugodna oziroma nevarna, temveč je bil narejen zaradi večjega udobja uporabe gospodujočega zemljišča, in sicer, da lastniki gospodujočega zemljišča ne bi več prehajali preko lestve in strehe garaže na drugo parcelo. Torej se okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena, niso v ničemer spremenile, kar je tudi pogoj za prenehanje stvarne služnosti.

12. Prav tako spremenjene okoliščine ne more predstavljati konec gradnje nepremičnine v letu 1970, saj je bila stvarna služnost priposestvovana šele kasneje ter je bila časovno neomejena.

13. Spremenjene okoliščine pa, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tudi ne more predstavljati smrt gospe V. leta 2007, saj je bila služnost ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine in ne v korist osebe.

14. Prepričljiva je tudi ugotovitev prvega sodišča iz 14. točke obrazložitve sodbe, da toženka sporni prehod še vedno uporablja. Pritožbena navedba, da ima družba K. d.o.o. sedež na naslovu V., in ne na naslovu L., kjer stanuje tožničin brat, prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene ne omaja.

15. Pritožbena navedba, da je garaža nezavarovana in v posledici lahko vanjo vstopi vsakdo, ni pravno relevantna. Sicer pa je sodišče prve stopnje tožnicama pravilno pojasnilo, da če bosta vzpostavili stanje kot je bilo pred prvim motenjem posesti, oziroma stanje kot je bilo v času priposestvovanja služnosti, bosta lahko svojo služno stvar še naprej nemoteno uporabljali.

16. Na pritožbene navedbe glede prenehanja zaupanja med pravdnima strankama oziroma med tožnicama in možem toženke je odgovorilo že sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na pravilne razloge prvega sodišča, navedene v 20. točki obrazložitve sodbe.

17. Tožeča stranka ni dokazala niti, da je služnost postala nekoristna z uporabo gospodujoče stvari, niti da so se spremenile okoliščine, v katerih je bila ustanovljena (222. člen SPZ), zato je sodišče prve stopnje njen zahtevek utemeljeno zavrnilo. Razlogov za prenehanje služnosti po samem zakonu (223. člen SPZ) zaradi neizvrševanja služnosti pa tožeča stranka ni navajala.

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

19. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Ur. l. RS št. 87/02, v nadaljevanju SPZ. 3 Glej tudi dr. Miha Juhant, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 916.