Jedro

Okoliščine, ki kažejo na obstoj tveganja, se lahko nanašajo na dolžnikova ravnanja v zvezi z upnikovim zahtevkom, na njegova ravnanja v morebitnem prejšnjem sporu med strankama, na dolžnikove prejšnje obveznosti (kredite) ter na vsaka njegova nedavna dejanja v zvezi z njegovim premoženjem. Te aktivnosti morajo odstopati od dolžnikovega rednega oziroma običajnega poslovanja in imeti za posledico, da je zaradi tega poznejša izvršitev upnikovega zahtevka ovirana ali otežena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za novo odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnikov za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov.

2. Zoper ta sklep se pritožujejo tožniki po pooblaščeni odvetniški družbi. V pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo določb Uredbe (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 5. 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba ENZBR). Tožnikom je naložilo breme, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Takšno postopanje je zmotno. Stališče, da bi morali tožniki zatrjevati in dokazati, da je bila izvršba zoper tožence v Bolgariji neuspešna, ni pravilno. Namen postopka po Uredbi ENZBR je v temu, da se dolžnika "zasači", da ne bi onemogočil izvršbe v tujini, ko bi bila ta predlagana. Prav tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morali tožniki v predlogu navajati in izkazovati posebno nevarnost. Tožniki so v predlogu navedli in tudi predložili dokaze, da toženec v Sloveniji nima premoženja, da je takoj po prejemu sodbe zaprl vse račune in odprl račun v Bolgariji. To jasno kaže na njegov namen izogibanja izvršbi. Dokazni standard dejanskega tveganja ni primerljiv s standardom nevarnosti. Je bistveno nižji. Glede na predložene dokaze obstoji najmanj verjetnost, da bo toženec poskušal z enakim manevrom izigrati izvršilni postopek tudi v Bolgariji. Priglasili so pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V tej zadevi so tožniki vložili predlog za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov toženca, odprtih v Bolgariji, na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Piranu, P 121/2020 z dne 2. 2. 2021. V predlogu (standardiziranem obrazcu) so navajali, da je toženec po prejemu sodbe (dne 8. 3. 2021 in 23. 4. 2021) zaprl transakcijske račune v Sloveniji in odprl transakcijski račun v Bolgariji. Kot izhaja iz opravljenih poizvedb, v Sloveniji nima nobenega drugega premoženja. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožniki s temi navedbami (in predloženimi dokazi) niso izkazali zahtevanih pogojev za izdajo naloga. Ta zaključek pritožba upravičeno izpodbija.

5. V prvem odstavku 7. člena Uredbe ENZBR je določeno, da sodišče izda nalog za zamrznitev, če upnik predloži zadostne dokaze, na podlagi katerih sodišče ugotovi, da je ta ukrep zavarovanja nujen, ker obstaja dejansko tveganje, da bo brez njega poznejša izvršitev upnikovega zahtevka zoper dolžnika ovirana ali precej otežena. Ta institut je namenjen olajšanju čezmejne izterjave dolgov oziroma preprečitvi nevarnosti, da bi bila kasnejša izvršitev upnikovega zahtevka onemogočena. V preambuli Uredbe ENZBR so primeroma navedene okoliščine, ki kažejo na obstoj omenjenega tveganja. Te se lahko nanašajo na dolžnikova ravnanja v zvezi z upnikovim zahtevkom, na njegova ravnanja v morebitnem prejšnjem sporu med strankama, na dolžnikove prejšnje obveznosti (kredite) ter na vsaka njegova nedavna dejanja v zvezi z njegovim premoženjem1. Te aktivnosti morajo odstopati od dolžnikovega rednega oziroma običajnega poslovanja in imeti za posledico, da je zaradi tega poznejša izvršitev upnikovega zahtevka ovirana ali otežena. V tem smislu sodišče prve stopnje zatrjevanih (in dokazno podkrepljenih) ravnanj toženca ni ustrezno presojalo. Prepričljivih razlogov, da tožniki zaradi opisanih ravnanj toženca niso bili izpostavljeni tveganju otežene izvršitve svoje (pravnomočno ugotovljene) denarne terjatve, ni podalo. Razlogi, ki jih je nanizalo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, so bodisi prestrogi,2 bodisi zmotni3. Na ta vidik pritožba pravilno opozarja.

6. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15., 239. in 279.a členom ZIZ). V novem postopku naj ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč o podanem predlogu ponovno odloči. 7. Odločitev o pritožbenih stroških tožnikov temelji na smiselni uporabi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15., 239. in 279.a členom ZIZ).

1 Nadalje je v četrtem odstavku 14. točke preambule navedeno, da lahko sodišče pri presoji dokazov zavzame stališče, da dvigi sredstev z računov in izdatki dolžnika za normalno poslovanje ali redni družinski izdatki sami po sebi niso neobičajni. Zgolj neplačilo zahtevka, ugovor zahtevku ali dejstvo, da ima dolžnik več kot enega upnika, sami po sebi ne bi smeli biti zadosten dokaz, ki upravičuje izdajo naloga. Podobno tudi zgolj dejstvo, da je finančno stanje dolžnika slabo ali se poslabšuje, samo po sebi ne bi smelo biti zadosten razlog za izdajo naloga. Vendar lahko sodišče te dejavnike upošteva pri splošni presoji obstoja tveganja. 2 Npr. navedbe, da bi morali tožniki izkazovati tudi okoliščine, da toženec v tujini skriva oziroma odtujuje premoženje, da je tam že zaprl račune, da je bila izterjava v tujini že neuspešna in podobno. 3 Npr. navedba, da samo dejstvo zaprtja računa v Sloveniji in odprtja v tujini ne kaže na to, da se izogiba plačilu.